Jedro

V primeru, ko oškodovanec v pravdnem postopku zahteva od storilca kaznivega dejanja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala v posledici storitve kaznivega dejanja, je namreč sodišče prve stopnje, ki odloča o odškodnini, po 14. členu ZPP, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, saj njegovo besedno nasprotovanje toženčevemu parkiranju na zemljišču, ki ga ima v najemu tožnik, nikakor ne opraviči grobega ravnanja toženca, ki je preseglo mejo normalne komunikacije med ljudmi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2014 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 82,47 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) na račun njenega pooblaščenca znesek 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2014 do plačila. V točki II izreka je v presežku, od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožencu naložilo, da v 15 dneh plača tožniku pravdne stroške v znesku 374,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper obsodilni in stroškovni del citirane sodbe je pritožbo po svojem pooblaščencu vložil toženec, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se je preuranjeno oprlo na pravnomočno kazensko sodbo, saj toženec ni imel namena škodovati tožniku in kot prava nevešča stranka sploh ni vedel, da bi moral zoper izrečeno (kazensko) sodbo napovedati pritožbo. Pritožba graja predvsem nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj je vzrok za konflikt in škodni dogodek povzročil tožnik in ne toženec. Zmoten je zato prvostopenjski zaključek, ko je le-to verjelo tožniku in njegovi izvenzakonski partnerki B.J., katere „izpovedba je bila vprašljiva“. Verodostojna je namreč izpovedba toženčeve prijateljice A.L., ki je tudi poklicala policijo. Čeprav je sodišče vezano na 14. člen ZPP, je potrebno upoštevati, da gre v konkretnem primeru za ogrozitveno kaznivo dejanje, pri katerem ni nujno, da dejansko že nastane kakšna poškodba, ampak je dovolj nastanek nevarnosti za zavarovano dobrino, zaradi česar bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Toženec pa se pritožuje tudi zoper višino odškodnine, ki je po njegovem mnenju pretirana. Tožnik namreč sploh ni odšel v bolnišnico, ampak se je šele naslednji dan oglasil pri svoji osebni zdravnici; izkustveno ni spremenljivo, da naj bi bila še danes vidna nežna brazgotina; ni sprejemljiv izgovor tožnika, da naj bi bolniški stalež zaključil zaradi groženj delodajalca; ni jasno, od kod izvedencu zapis v izvedeniškem mnenju, da naj bi bil tožnik poškodovan tudi po predelu desne nadlahti; ker je tožnik že po enem tednu zaključil z bolniškim staležem, je pretirana ocena izvedenca, da naj bi kar štiri tedne trpel bolečine; prav tako pa tožnik ni imel nobenega razloga za to, da bi ga bilo strah pred tožencem, upoštevaje, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila pri tožniku zaskrbljenost izražena v manjši meri. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako je glede temelja tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo, pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je tožniku presodilo nekoliko previsoko odškodnino za pretrpljen strah, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v posledici kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katerega storitev je bil toženec obsojen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 19175/2013 z dne 11. 11. 2013. Iz dejanskega stanu kaznivega dejanja, vsebovanega v izreku omenjene pravnomočne sodbe izhaja, da je toženec dne 6. 7. 2011 na dvorišču na cesti x v M. tožniku zato, da bi ga ustrahoval, z grdim ravnanjem resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo, na ta način, da ga je odrinil z rokami tako, da je s komolcem udaril v zid stavbe, pri tem pa mu je še zagrozil, da ga bo pretepel in da ga bo že nekje počakal, zaradi česar se je tožnik počutil ogroženega.

7. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da „toženec ni imel namena tožniku škodovati in da kot prava neuka oseba ni vedel, da mora napovedati pritožbo, zaradi česar je kazenska sodba postala pravnomočna“. V primeru, ko oškodovanec v pravdnem postopku zahteva od storilca kaznivega dejanja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala v posledici storitve kaznivega dejanja, je namreč sodišče prve stopnje, ki odloča o odškodnini, po 14. členu ZPP, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Posledično so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja, da se je sodišče prve stopnje „preuranjeno oprlo na pravnomočno kazensko sodbo“; da je konflikt povzročil tožnik; da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno; da izpovedba priče J. ni verodostojna; da gre za „ogrozitveno kaznivo dejanje, in škoda ni nastala“. Ker že iz dejanskega stanu kaznivega dejanja izhaja, da je toženec napadel tožnikovo telo, tako da ga je odrinil z rokami in je tožnik s komolcem udaril v zid stavbe, se toženec neuspešno zavzema za to, da tožnikova verzija poteka dogodka ni pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je glede na konkretni dejanski stan kaznivega dejanja, izhajajoč iz izreka pravnomočne kazenske sodbe ter dokazne ocene izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da se je dogodek zgodil tako, kot je navedeno v izreku kazenske sodbe. Toženec je pristopil k tožniku, mu grozil in ga potisnil v zid na način, da si je tožnik poškodoval komolec ter tožniku grozil po dogodku (točka 8 obrazložitve). Pravilen je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, saj njegovo besedno nasprotovanje toženčevemu parkiranju na zemljišču, ki ga ima v najemu tožnik, nikakor ne opraviči grobega ravnanja toženca, ki je preseglo mejo normalne komunikacije med ljudmi. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je poklonilo vero izpovedi tožnika in njegove partnerice in ne izpovedi toženca in takratne njegove partnerice, zaslišane kot priče. 9. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, do katere je tožnik upravičen v skladu s kriteriji, oblikovanimi v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerih se opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca (individualizacija v ožjem pomenu). Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode ter na njihovi podlagi uporabljen pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava.

10. Čeprav tožnik ni takoj po škodnem dogodku odšel v bolnišnico, kot mu očita pritožba, to še ne pomeni, da ni upravičen do odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in strahu ter nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na to, da je tožnik utrpel odrgnine v predelu desnega komolca in nadlahti, kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke prim. J.F., dr. med., je vsekakor upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, čeprav je zdravniško pomoč poiskal šele naslednji dan po dogodku. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na nejasnosti iz izvedenskega mnenja in je toženec z njimi prepozen, saj mu je bilo izvedensko mnenje poslano v izjasnitev, pa kljub temu, da z njim ni soglašal (kot izhaja iz njegove vloge z dne 30. 4. 2015 – list. št. 47-50), ni predlagal zaslišanja izvedenca ali postavitev novega, kar pritožbeno ni sporno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sprejelo izvedensko mnenje in na tej podlagi, ob upoštevanju medicinske dokumentacije in izpovedbe tožnika ugotovilo obseg škode ter posledično odmerilo odškodnino (1). Posledično v pritožbenem postopku ne more biti uspešen s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na ugotovitve izvedenca medicinske stroke.

11. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje oceno izvedenca, da je tožnik pogoste lahke telesne bolečine trpel teden dni, občasne lahke pa tri tedne, da je bil trikrat na pregledu pri osebnem zdravniku, od česar je bila pri prvem pregledu potrebna toaleta odrgnin in namestitev antiseptičnega sredstva ter tožnikovo izpovedbo, da so bolečine v komolcu trajale tri mesece, in da ob slabem vremenu še sedaj čuti občasne bolečine, pravilno prisodilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 650,00 EUR. Odškodnina v tej višini je po mnenju sodišča druge stopnje določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo, upoštevane pa so tudi subjektivne okoliščine glede na konkretni primer. Prisojena odškodnina je glede na ugotovljeno dejansko stanje, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem povsem primerna in primerljiva z višinami odškodnin glede na sodno prakso. Glede na povedano so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je tožnik že po enem tednu zaključil bolniški stalež, zaradi česar naj bi bil upravičen do bistveno nižje odškodnine. Toženec tega dejstva z izpovedbo priče A.L., ki je o tem domnevala zaradi tožnikovih zgodnjih jutranjih odhodov od doma, ni dokazal. 12. So pa utemeljena pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje tožnikovo izpovedbo, da je bil šokiran do prihoda policistov, in da je grožnjo vzel resno (kot izhaja iz točke 9. obrazložitve izpodbijane sodbe) ter ugotovitve izvedenca, da je bil strah od dogodku, verbalnem konfliktu in nato ob fizičnem napadu izražen v zmerni obliki, v manjši meri pa je bila tri tedne izražena zaskrbljenost zaradi izida zdravljenja in tožnikovo duševno ravnovesje ni bilo porušeno, pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru obstajal zgolj primarni, ne pa tudi sekundarni strah, vendar je pri odmeri odškodnine v višini 700,00 EUR napačno uporabilo materialno pravo. Upoštevaje, da je bil primarni strah izražen v zmerni obliki, da ni trajal daljše časovno obdobje, ampak zgolj ob samem dogodku, ter da sekundarnega strahu ni bilo, je glede na pravilno uporabo 179. člena OZ primerna satisfakcija za to obliko nepremoženjske škode po mnenju sodišča druge stopnje 150,00 EUR. Odškodnina v tej višini ustreza dejanskim okoliščinam ter primerljivi sodni praksi.

13. Sodišče druge stopnje je po povedanem spremenilo izpodbijano sodbo in tožniku prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo, tako da je sedaj upravičen do odškodnine v skupnem znesku 800,00 EUR, kar predstavlja pravično in primerno denarno odškodnino ter ustreza višini 0,8 povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v RS (2).

14. V posledici spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Izrecna pritožbena izvajanja zoper stroškovni del odločitve niso bila podana. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno uporabilo materialno pravo (Odvetniško tarifo ter Zakon o sodnih taksah), upoštevaje načelo uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) ter potrebnost stroškov (155. člen ZPP).

15. V posledici spremembe višine odškodnine se je spremenil uspeh pravdnih strank. Tožnik je uspel v višini 38 odstotkov, toženec pa v višini 62 odstotkov. Sodišče druge stopnje je stroške na novo izračunalo, glede na dosežen uspeh, upoštevaje s strani sodišča prve stopnje pravilno odmerjene skupne stroške vsake izmed strank. Upoštevaje po sodišču prve stopnje odmerjene stroške tožniku v znesku 779,35 EUR, je tožnik glede na uspeh upravičen do povrnitve 296,15 EUR, toženec pa do povrnitve 213,68 EUR, od skupno 344,65 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 82,47 EUR.

16. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo pete alineje 358. člena ZPP pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik mora stroške odgovora na pritožbo kriti sam, saj slednji ni v pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, sodišče druge stopnje o njihovi povrnitvi ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : V točki 8 obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvedensko mnenje skladno in strokovno prepričljivo.

Op. št. (2) :Ki je v času izdaje sodbe prve stopnje znašala 997,51 EUR.