27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1047/2006 z dne 30. 8. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 195/2005 z dne 5. 5. 2006, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 1811/33-XVII-340.545 z dne 14. 12. 2004 in z odločbo Upravne enote Domžale št. 20100-9/2002-21005 z dne 12. 9. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper ugotovitev, da se pritožničina stara mati, pokojna Christine König, ni štela za jugoslovansko državljanko. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča in upravnih organov, da je v obravnavanem primeru treba državljanstvo v smislu tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ugotavljati po določbah drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45). Ker je pritožničina pravna prednica sama optirala za nemško narodnost in ker je 4. 12. 1948 živela v tujini, tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista podana prva dva pogoja, da bi se pritožničina pravna prednica štela za jugoslovansko državljanko. Vrhovno sodišče pa je pritrdilo tudi presoji Upravnega sodišča, da pritožnica kljub temu, da je imela možnost dokazovanja, domneve nelojalnosti ni izpodbila.

2.Pritožnica izpodbija navedeno odločitev in zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22. in 27. člena Ustave. Navaja, da ji ni bila dana možnost ustne obravnave in zaslišanja kot stranki in da ji ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov, ki jih je predlagala. Navaja tudi, da je v postopku dokazala, da je bila njena prednica češke in ne nemške narodnosti, da se ni sama izselila v Avstrijo, temveč da je bila leta 1946 nasilno izgnana, in da je dokazala tudi, da zakonska domneva nelojalnosti za njeno prednico ne obstoji, ali pa da je vsaj zelo dvomljiva. Meni, da je Ministrstvo napačno kot pavšalne in nekonkretizirane zavrnilo izjave prič, katerih zaslišanje je predlagala, in da v zvezi s tem niti organ prve stopnje niti Ministrstvo nista konkretno odgovorila, prvostopni organ pa naj bi si članstvo njene prednice v Kulturbundu zmislil. Z izpodbijano odločitvijo naj bi bila kršena tudi domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se na članstvo Slovenije v Evropski Uniji in na prepoved diskriminacije "na podlagi nacionalne pripadnosti in domneve krivde".

B.

3.O ustavnopravnih vprašanjih, ki jih sproža ta ustavna pritožba, je Ustavno sodišče že odločalo. Določbe prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena ZDen in uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45, ki so bile podlaga za odločitev v konkretnem primeru, so bile že predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43) je Ustavno sodišče presodilo, da niso v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je tudi, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve totalitarnega nacionalsocialističnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožničino sklicevanje na članstvo Slovenije v Evropski Uniji ter na prepoved diskriminacije po prvem odstavku 14. člena Ustave in po pravilih evropskega prava. V postopku ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva namreč ne gre za odločanje o vrnitvi odvzetega državljanstva ali o sedanji pridobitvi državljanstva, temveč za ugotavljanje, ali je oseba po takratnih predpisih in v takratnem času pridobila jugoslovansko državljanstvo.

4.Domneva nelojalnosti po tretjem odstavku 63. člena ZDen v zvezi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž/45 pa ne pomeni ugotovitve krivde za kaznivo ravnanje. Zato tudi ne more pomeniti kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in iz drugega odstavka 6. člena EKČP. Po presoji Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-23/93 je ustavno dopustno, da zakonodajalec izhaja iz domneve nelojalnosti, ker ima za to podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah, če hkrati ne prepoveduje posamezniku, da v postopku uveljavljanja svojih pravic dokazuje nasprotno (47. do 49. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93).

5.Navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje, da je izpodbijana odločitev napačna, po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačne uporabe prava, ki za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča. Splošen očitek, da zaradi časovne odmaknjenosti domneve nelojalnosti dejansko ni mogoče izpodbiti, pa sam po sebi tudi ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

6.Pritožnica sicer trdi tudi, da ji ni bila dana možnost ustne obravnave in zaslišanja kot stranki ter da ji ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov, ki jih je predlagala. Iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) med drugim izhaja pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov. Vendar ta pravica ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni, teh dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnice neutemeljen. Že Upravno sodišče je pojasnilo, da pritožničina možnost dokazovanja lojalnosti zaradi nezaslišanja predlaganih prič ni bila prizadeta, ker sta se že upravna organa opredelila do vsebine pisnih izjav teh prič, iz tožbenih navedb pa je izhajalo, da naj bi predlagani priči na ustnem zaslišanju zgolj potrdili resničnost že predloženih in notarsko overjenih pisnih izjav. Pojasnilo je torej, zakaj zaslišanje teh prič ne bi moglo prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja. Poleg tega je iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča razvidno, da je bila pritožnica dvakrat seznanjena z vsemi ugotovitvami v postopku, s čimer ji je bila dana tudi možnost sodelovanja v postopku.

7.Z zatrjevanjem, da je dokazala češko in ne nemške narodnosti pravne prednice in da si je upravni organ članstvo v Kulturbundu izmislil, pritožnica izpodbijani odločitvi očita arbitrarnost oziroma očitno napačnost. Tudi s temi trditvami uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Že Ministrstvo za notranje zadeve je ugotovilo, da je ocena upravnega organa prve stopnje o članstvu pritožničine pravne prednice v Kulturbundu napačna. To pomeni, da izpodbijana odločitev ne temelji na tej ugotovitvi. Tako upravna organa kot tudi sodišči pa so dovolj izčrpno in razumno pojasnili, da je bila nemška narodnost ugotovljena na podlagi optiranja pritožničine pravne prednice za to narodnost. Vrhovno sodišče je pojasnilo tudi, zakaj je opcija za nemški rajh močnejši kriterij od drugih kriterijev, po katerih se nacionalnost oseb lahko ugotavlja. V samo pravilnost te presoje se Ustavno sodišče ne more spuščati. Zgolj nezadovoljstvo pritožnice z odločitvijo in nestrinjanje z dokazno oceno pa še ne izkazuje zatrjevane kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan