Jedro

Sodišče prve stopnje se je do navedb obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti pridobljenih dokazov opredelilo, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1).

Policista sta ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli biti podani razlogi za sum, da je ravno on v kritičnem času vozilo tudi vozil in storil kaznivo dejanje, predvsem pa to ne izhaja iz uradnega zaznamka z dne 14. 2. 2023. Osebam, ki jih ne obravnava kot osumljence, pa policija ne daje pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Glede na vse pojasnjeno dejstvo, da obdolženec pred prvim pogovorom s policistom ni bil seznanjen s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ne vpliva na zakonitost odrejenega strokovnega pregleda. Slednji je bil obdolžencu kot osumljencu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu utemeljeno in zakonito odrejen na podlagi devetega odstavka 107. člena ZPrCP. Sicer pa glede odvzema krvi in drugih zdravniških dejanj, ki se po pravilih zdravniške znanosti opravijo zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenskih postopek, ZKP v drugem odstavku 266. člena določa, da se smejo opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se pregleda, razen če bi zaradi tega nastala škoda za njegovo zdravje.

Skladno z določbo drugega odstavka 106. člena ZPrCP je vpliv prepovedane droge na voznika vozila podan že v primeru, ko se s posebnimi sredstvi oziroma napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost prepovedane droge ali njenega presnovka v analiziranem vzorcu krvi ali sline.

Odločilnega pomena je, da so bili podani zakonski pogoji za odreditev strokovnega pregleda v trenutku, ko je bil strokovni pregled odrejen, torej da je bil v trenutku odreditve strokovnega prometa obdolženec osumljenec kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu. To pomeni, da četudi se kasneje izkaže drugače, da prometne nesreče II. kategorije ni bilo, to na zakonitost odrejenega strokovnega pregleda za nazaj ne vpliva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženec mora plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženca spoznalo za odgovornega za prekrška po četrtem odstavku 41. člena in tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter mu za prekršek po četrtem odstavku 41. člena ZPrCP določilo globo 300,00 EUR in stransko sankcijo 5 kazenskih točk, za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP pa globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, nato pa mu je izreklo enotno globo v znesku 1.500,00 EUR in stransko sankcijo 23 kazenskih točk. Naložilo mu je še plačilo stroškov postopka, in sicer sodno takso v skupnem znesku 200,00 EUR, stroške izdelave izvedenskega mnenja dr. A. A. v znesku 434,85 EUR ter stroške prihoda priče B. B. v znesku 23,00 EUR. Postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po devetem odstavku 110. člena ZPrCP je na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in odločilo, da stroški postopka, ki so nastali v zvezi s prekrškom po devetem odstavku 110. člena ZPrCP, ki je bil ustavljen in se jih da izločiti iz drugih stroškov, bremenijo proračun.

2.Proti sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec po zagovorniku. Sodbo izpodbija zaradi kršitve materialnih določb ZP-1, bistvene kršitve določb postopka o prekršku in odločitve o sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in postopek o prekršku v celoti ustavi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša nagrado in stroške za sestavo pritožbe.

3.Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba njegovega zagovornika pa tudi ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja na pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje glede na ugovor nezakonito pridobljenih dokazov ni ugotavljalo, ali je bil obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda poučen o svojih pravicah (privilegiju zoper samoobtožbo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do navedb obdolženčevega zagovornika v vlogi z dne 19. 9. 2023 o nezakonitosti pridobljenih dokazov, opredelilo v 5. - 9. točki obrazložitve sodbe, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz (v konkretnem primeru je to Poročilo toksikološke preiskave T-0000 z dne 10. 2. 2023) pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1).

5.V pritožbi obdolženčev zagovornik uveljavlja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bil obdolžencu strokovni pregled odrejen kot osumljencu kaznivega dejanja nevarne vožnje na podlagi devetega odstavka 107. člena ZPrCP, vendar pa se ta določba nanaša na udeležence v cestnem prometu v smislu udeležbe v cestnem prometu in je ni mogoče širiti na osumljence, ki jih policija obravnava več ur po nesreči, izven prometa in izven kraja nesreče. Obdolženec je bil s strani policije obravnavan šele okoli 20:30 ure, potem ko je policija našla njegovo vozilo parkirano na parkirišču pred njegovim prebivališčem in ga pozvala, da se zglasi. Obdolženec s strani policije ni bil ustavljen kot udeleženec cestnega prometa, pač pa je bil na parkirišče vabljen kot osumljenec. Iz uradnega zaznamka z dne 14. 2. 2023 izhaja, da je bila policija obveščena, da je s kraja prometne nesreče odpeljal voznik osebnega vozila X 11-22, nato pa, da je šlo za voznika osebnega vozila X 11-33, pri čemer sta policista po pregledu vozila X 11-33 ugotovila, da slednje ne pride v poštev, nato pa sta poiskala voznika vozila X 11-22 in ugotovila, da je lastnik obdolženec, ki stanuje na Ulici 24, se odpeljala na navedeni naslov in našla vozilo parkirano v temi. S ciljem izsleditve voznika sta pridobila telefonsko številko lastnika vozila, ki se na klic policije ni odzval, nato pa sta pridobila telefonsko številko njegovega sina in ga prosila, da se pogovori z očetom in ga pripelje na naslov bivanja. Kmalu zatem ju je poklical obdolženec in povedal, da v peški ni trčil in da sta nenadno stopili na vozišče. Dalje navaja, da je iz uradnega zaznamka jasno, da je bil sum storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje že takoj po izločitvi vozila X 11-33 osredotočen na lastnika vozila z reg. št. X 11-22, policija je locirala njegovo vozilo na parkirišču, nato pa je poskušala izslediti lastnika in ko ga ni dobila, je klicala njegovega sina. Iz tega je razvidno, da je policija v tem času že imela razloge za sum in se je osredotočila na obdolženca, vendar mu tega ni povedala. V trenutku, ko sta policista identificirala vozilo kot tisto, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči ter iskala lastnika vozila, sta svoj sum osredotočila na obdolženca in gre za primer, ko bi moral biti obdolženec ob prihodu policije na kraj, absolutno pa pred prvim pogovorom, seznanjen s pravnim poukom po četrtem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in to še preden je sploh podal kakšno izjavo policistoma o tem, kdo naj bi vozilo uporabljal. Navaja, da ni šlo za situacijo, ko policija osebo obravnava kot občana, ki da lahko kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, ampak je bil obdolženec že obravnavan kot domnevni storilec kaznivega dejanja, le da mu to ni bilo predočeno. Policista sta izjavo obdolženca o vožnji vozila pridobila, ne da bi ga pred tem poučila o svojih pravicah, ta izjava pa je bila potem podlaga za odreditev strokovnega pregleda in če bi to storila, obdolženi lahko ne bi podal nobene izjave. Ker je bila odreditev strokovnega pregleda izvedena brez pravne podlage in ker osumljeni ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, bi moralo biti Poročilo toksikološke preiskave T-0000 z dne 10. 2. 2023 izločeno iz spisa in sodba ne bi smela temeljiti na njem.

6.Iz obdolžilnega predloga in prilog k njemu izhaja, da je policija obravnavani historični dogodek najprej obravnavala kot sum storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Iz uradnega zaznamka z dne 14. 2. 2023 (priloga A8) izhaja, da je policija dobila dva različna podatka o registrski številki vozila, ki je odpeljalo s kraja prometne nesreče (X 11-33 in X 11-22) ter da sta policista pričela z izvajanjem ukrepov za izsleditev vozila in voznika. Ugotovila sta, kdo je lastnik vozila z reg. št. X 11-33, da ga je v kritičnem času vozila lastnikova žena in po opravljenem vizualnem pregledu vozila in razgovoru z voznico ugotovila, da to vozilo ne pride v poštev kot pobeglo vozilo s kraja prometne nesreče. V nadaljevanju sta policista ugotovila, da je lastnik vozila z reg. št. X 11-22 obdolženec, da stanuje na Cesti 24, kjer sta vozilo tudi izsledila. S ciljem izsleditve voznika sta pridobila telefonsko številka obdolženca kot lastnika vozila in ker se na klice ni odzval, sta pridobila telefonsko številko njegovega sina, ga poklicala in prosila, da se pogovori z očetom in ga pripelje na naslov bivanja, kjer je parkirano vozilo. Kmalu po tem je obdolženec poklical policista in povedal, da se vrne ob 20:30 uri ter da v peški ni trčil in da sta nenadno stopili na vozišče (na prehod za pešce) oblečeni v temna oblačila v popolni temi; da je vozilo ustavil, se jima opravičil in zaradi neodložljivih dogodkov odpeljal naprej.

7.V skladu s prvim odstavkom 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mora policija, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V konkretnem primeru so bili glede na prejem obvestila, da je s kraja prometne nesreče odpeljal voznik osebnega vozila, glede katerega je policija prejela dva različna podatka o njegovi reg. št., podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in policija je zaradi izsleditve storilca ukrepala v okviru zakonskih pooblastil, ki jih ima na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, med drugim je tudi od oseb zbirala obvestila. Tako je najprej govorila z lastnikom vozila z reg. št. X 11-33 in njegovo ženo ter vozilo pregledala, nato pa je začela preverjati vozilo z reg. št. X 11-22. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da so v trenutku, ko je policija prvič govorila z obdolžencem, obstajali razlogi za sum, da je prav obdolženec storil kaznivo dejanje. Iz uradnega zaznamka z dne 14. 2. 2023 izhaja, da sta policista s ciljem izsleditve voznika pridobila telefonsko številko lastnika vozila C. C. Policista sta torej ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli biti podani razlogi za sum, da je ravno on v kritičnem času vozilo tudi vozil in storil kaznivo dejanje, predvsem pa to ne izhaja iz uradnega zaznamka z dne 14. 2. 2023. Osebam, ki jih ne obravnava kot osumljence, pa policija ne daje pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.

8.V konkretnem primeru so bili razlogi za sum, da je kaznivo dejanje storil obdolženec, podani šele tedaj, ko je obdolženec po telefonu povedal policistu, da v peški ni trčil in da sta nenadno stopili na vozišče, saj šele iz te izjave izhaja, da je bil v času prometne nesreče on voznik vozila z reg. št. X 11-22. Vse dokler ni obdolženec policistu rekel, da v peški ni trčil, da sta nenadno stopili na vozišče, oblečeni v temna oblačila v popolni temi, da je vozilo ustavil, se jima je opravičil in zaradi neodložljivih dogodkov odpeljal naprej, je policija od njega zgolj zbirala obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka in sum ni mogel biti osredotočen na obdolženca kot na določeno osebo, zato ga policija tudi ni bila dolžna poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP. V nadaljnjem postopku, ko je policija zaslišala obdolženca, pa je bil obdolženec pred podajo izjave pravilno poučen o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, kot to izhaja iz zapisnika o zaslišanju osumljenca z dne 7. 2. 2023 (priloga A20).

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da se določba devetega odstavka 107. člena ZPrCP nanaša na udeležence v cestnem prometu in je ni mogoče širiti na osumljence, ki jih policija obravnava več ur po nesreči, izven prometa in izven kraja nesreče. Iz določbe devetega odstavka 107. člena ZPrCP namreč ne izhaja, da bi moral biti osumljenec kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu obravnavan takoj na kraju prometne nesreče. V konkretnem primeru je policija šele po prometni nesreči (obdolženec je s kraja prometne nesreče odpeljal) z zbiranjem obvestil ugotovila, da je obdolženec osumljenec kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu.

10.Glede na vse pojasnjeno dejstvo, da obdolženec pred prvim pogovorom s policistom ni bil seznanjen s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ne vpliva na zakonitost odrejenega strokovnega pregleda. Slednji je bil obdolžencu kot osumljencu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu utemeljeno in zakonito odrejen na podlagi devetega odstavka 107. člena ZPrCP. Sicer pa glede odvzema krvi in drugih zdravniških dejanj, ki se po pravilih zdravniške znanosti opravijo zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenskih postopek, ZKP v drugem odstavku 266. člena določa, da se smejo opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se pregleda, razen če bi zaradi tega nastala škoda za njegovo zdravje. Ker je bil strokovni pregled obdolžencu odrejen zakonito, očitana kršitev iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno in zakonito oprlo na Poročilo toksikološke preiskave T-0000 z dne 10. 2. 2023, iz katerega izhaja, da je kromatografska preiskava obdolženčeve krvi pokazala prisotnost benzoilekgonina, ki je presnovek prepovedane droge kokain, ki je v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog uvrščena v II. skupino pod zaporedno številko 53.

11.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izvedenka dr. A. A. ugotovila, da benzoilekgonin ne vpliva na psihofizične sposobnosti za vožnjo in tako obdolženec sploh ni vozil pod vplivom prepovedanih substanc, zdravnik pa ga je ob pregledu ocenil za treznega, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 123 s 27. 7. 2021; ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021, spremenjen prvi odstavek 106. člena ZPrCP. V prvem odstavku 30. člena ZPrCP-F je tako določeno, da se v 106. členu v prvem odstavku v prvem stavku za besedo "presnovkov" črtata vejica in besedilo "ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo", v drugem stavku pa se za besedo "snovi" črtata vejica in besedilo "ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo".

12.Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, saj je pravilno uporabilo določbo predpisa, ki določa prekršek (prvi in drugi odstavek 106. člena ZPrCP). Upoštevajoč sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 13/2018 z 21. 6. 2018 (ki se sicer nanaša na prej veljavni določbi prvega in drugega odstavka 106. člena ZPrCP) je skladno z določbo drugega odstavka 106. člena ZPrCP vpliv prepovedane droge na voznika vozila podan že v primeru, ko se s posebnimi sredstvi oziroma napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost prepovedane droge ali njenega presnovka v analiziranem vzorcu krvi ali sline. Na podlagi novele ZPrCP-F se tako ob ugotovljeni prisotnosti presnovkov prepovedane droge v krvi ali slini voznika ne ugotavlja več, ali presnovki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, temveč so že s samo prisotnostjo presnovka prepovedane droge v krvi ali slini voznika izpolnjeni zakonski znaki prekrška.

13.Kar se tiče pritožbene navedbe, da je takšna ureditev neustavna in da je v nasprotju z načelom enakosti, da je kot prekršek predpisana vožnja vozila s prisotnostjo presnovka prepovedane substance, ki ne vpliva na psihofizične sposobnosti za vožnjo, medtem ko ni sankcionirana vožnja pod vplivom alkohola pod zakonsko določeno mejo, pritožbeno sodišče odgovarja, da je presoja ustavnosti v pristojnosti Ustavnega sodišča (prva alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Presojo ustavnosti zakonskih določb sicer lahko zahteva tudi sodišče, vendar pa v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče razloga za to ne vidi.

14.Obdolženčev zagovornik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče ugotovilo, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je po prometni nesreči kot udeleženec odpeljal s kraja nesreče, v kateri je bila oseba lahko telesno poškodovana, saj ob ugotovitvi sodišča, da ni bilo telesne poškodbe in tudi ne prometne nesreče II. kategorije, ne zdrži argument sodišča, da je policija obdolžencu zakonito odredila strokovni pregled po devetem odstavku 107. člena ZPrCP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločilnega pomena, da so bili podani zakonski pogoji za odreditev strokovnega pregleda v trenutku, ko je bil strokovni pregled odrejen, torej da je bil v trenutku odreditve strokovnega prometa obdolženec osumljenec kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu. To pomeni, da četudi se kasneje izkaže drugače, da prometne nesreče II. kategorije ni bilo, to na zakonitost odrejenega strokovnega pregleda za nazaj ne vpliva.

15.Glede prekrška po četrtem odstavku 41. člena ZPrCP zagovornik obdolženca navaja, da se je sodišče oprlo na izpovedbi prič Č. Č. in B. B. v povezavi z zagovorom obdolženca, fotografijami, ki jih je v spis vložil obdolženec, situacijske skice in fotoalbuma z dne 2. 2. 2023. Meni, da ugotovljena dejstva v okviru izvedenega dokaznega postopka ne potrjujejo oziroma s stopnjo gotovosti ne izkazujejo storitve prekrška.

16.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da priča B. B. v svoji izpovedbi ni opisal obdolženčevega vozila, ampak drugo vozilo, ki ga je kasneje videl še na D. cesti, saj iz zagovora obdolženca ne izhaja, da bi kasneje vozil po D. cesti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da priča B. B. ni izpovedal, da je obdolženčevo vozilo kasneje videl na D. ulici, ampak iz zapisnika o zaslišanju te priče (list. št. 49) izhaja, da je isti avto nato videl še enkrat, preden je (sam) zavil na D. ulico, tako da ni izpovedal o tem, da je na D. ulico zavilo obdolženčevo vozilo.

17.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sledi zagovoru obdolženca, da sta peški E. ulico prečkali nepravilno izven prehoda za pešce in tudi zakaj je sledilo izpovedbama prič Č. Č. in B. B. Njuni izpovedbi je sodišče ocenilo kot verodostojni, poleg tega sta se skladali z vsebino izjav, ki sta jih podala policistom in izhajata iz uradnih zaznamkov z dne 27. 2. 2023 in z dne 2. 2. 2023. Obe priči sta namreč skladno izpovedali, da sta peški cesto prečkali na prehodu za pešce, pri čemer je priča Č. Č. pojasnila, da sta z F. F. pred tem hodili po G. ulici proti E. ulici, in sicer po levi strani G. ulice po pločniku in nato prečkali E. ulico po prehodu za pešce, pri čemer je priča točko, kjer sta stali z F. F., ko je obdolženec z avtomobilom zapeljal mimo njiju, na naroku na fotografiji v prilogi B12 označila na sredini prehoda za pešce. Priča B. B. pa je podrobno izpovedal, da se je takrat vračal s treninga v smeri H. ceste ter da je pred njim vozilo vozilo, zaradi katerega sta peški padli po cesti in da sta bili peški na prehodu za pešce, že na prvi polovici, držali sta se za roke in nato obležali na tleh, pri čemer si je tudi zapomnil registrsko številko tega vozila. Glede na to, da sta priči Č. Č. in B. B. o odločilnih dejstvih (kje in kako sta hodili peški, kje sta prečkali E. ulico, od kje je pripeljal obdolženec in da je na prehod za pešce zapeljal v trenutku, ko sta peški že bili na prehodu) izpovedali skladno, je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi utemeljeno ocenilo kot konsistentni, iskreni in podrobni, jima sledilo in na njuni podlagi ovrglo obdolženčeve navedbe iz zagovora. Iz podatkov v spisu ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o verodostojnosti njunih izpovedi, takšnih okoliščin pa ne predstavljajo niti pritožbene navedbe, da priča B. B. zaradi svoje pozicije in dejstva, da so bili vmes še drugi avtomobili, ne bi mogel videti dogodka. Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj, je o vseh odločilnih dejstvih izpovedal prepričljivo in skladno tako z vsebino izjave, ki jo je podal policistom, kot z izpovedbo priče Č. Č. Kar se tiče pritožbene navedbe, da nobena od prič ni izpovedala o tem, da je bil ob straneh ceste sneg, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ne gre za takšno okoliščino, ki bi bila odločilnega pomena za presojo verodostojnosti izpovedi zaslišanih prič, bistveno je, da so zaslišane priče o odločilnih dejstvih izpovedale skladno. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je priča B. B. drugače opisal vozilo obdolženca, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča B. B. glede vozila izpovedal, da (zgolj) misli, da je bil znamke V. modre barve, sicer pa se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, ki takšen drugačen opis pripisuje časovni oddaljenosti od dogodka.

18.Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno, je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženec storil prekrška po četrtem odstavku 41. člena in tretjem odstavku 106. člena ZPrCP in je zanju tudi odgovoren - ravnal je s krivdno obliko eventualnega naklepa, pri čemer je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo obrazložilo tako razloge za obdolženčevo zavest glede očitanih kršitev kot razloge za voljo do nastanka prepovedanih posledic, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

19.Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij na podlagi 165. člena ZP-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče obdolžencu za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP določilo globo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku za ta prekršek (mogoče jo je izreči od 1.200,00 EUR do 5.000,00 EUR) ob upoštevanju okoliščin iz 26. člena ZP-1, ki jih je navedlo v razlogih sodbe (26. točka obrazložitve). Za prekršek po četrtem odstavku 41. člena ZPrCP pa je sodišče obdolžencu določilo globo, ki je za ta prekršek predpisana v določenem znesku 300,00 EUR. Poleg glob je sodišče obdolžencu za oba prekrška določilo še stransko sankcijo, in sicer za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP 18 kazenskih točk, za prekršek po četrtem odstavku 41. člena ZPrCP pa 5 kazenskih točk, saj je ta sankcija obvezno predpisana za oba obravnavana prekrška. Na podlagi prvega odstavka 27. člena ZP-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu nato izreklo enotno sankcijo, in sicer globo v višini 1.500,00 EUR in stransko sankcijo 23 kazenskih točk.

20.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21.Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec na podlagi določb 147. člena ZP-1 in tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je sodno takso odmerilo na podlagi tar. št. 8132 (zavrnitev pritožbe) in 8111 (10 % zneska izrečene globe) ter 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij 50,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo to navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Zveza:

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 155, 155/1, 155/1-6, 155/1-8, 159, 165 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 148/1, 148/2, 148/4, 266, 266/2 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 324, 324/1, 324/1-1 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 41, 41/4, 106, 106/1, 106/3, 107, 107/9, 107/12, 110, 110/9 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (2021) - ZPrCP-F - člen 30, 30/1 Podzakonski akti / Vsi drugi akti Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2000) - člen 1, 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.