Jedro

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določbah OZ oziroma ZOR ni pravno priznana.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.500 EUR z zamudnimi obrestmi. Ostali tožbeni zahtevek za plačilo 5.428,56 EUR z zamudnimi obrestmi je zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v stroškovnem izreku. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zarad i zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da sta s odišči toženkino odgovornost napačno presojali po določbah OZ, saj v konkretni zadevi pride v poštev neposredna uporaba EKČP, prakse ESČP in Ustave RS. Poudarja, da je v primeru, ko državni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen Ustave in ne določbe OZ. Trdi, da sta sodišči zmotno ugotovili, da je bila zadeva srednje zahtevna. Ker tožnik ni prispeval k trajanju, je upravičen do odškodnine v vtoževanem znesku. Tudi ob upoštevanju judikature ESČP mu gre bistveno višja odškodnina od prisojene. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker se ni izjasnilo, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev praksa ESČP in ker ni utemeljilo višine prisojene odškodnine. Sodišči bi morali navesti, zakaj sta pri odmeri višine odškodnine odstopili od sodne prakse ESČP. Nelogična in s seboj v nasprotju je argumentacija pritožbenega sodišča, da se "odškodnina ni določala glede na trajanje sodnega varstva" ob tem, ko se pritožbeno sodišče sklicuje na zadevo II Cp 3460/2008, kjer naj bi bila odškodnina za duševne bolečine priznana za "pet let trajajoči postopek." Zmoten je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da pravica do sojenja v razumnem roku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva predstavljata enovito škodo. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 5.428,56 EUR z zamudnimi obrestmi in zaznamovanimi pravdnimi stroški.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi trajanja postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je uveljavljal pravico do varstvenega dodatka. Zahteva 6.928,56 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in 1000,00 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

7. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da pri presoji utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni mogoče neposredno uporabiti določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP) in judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Čeprav se je toženka zavezala zagotavljati pravico do sojenja v razumnem roku tudi na mednarodni ravni, utemeljenost tožnikovega zahtevka ne izhaja neposredno iz določb EKČP. Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP, na podlagi katerega prisoja ESČP denarno zadoščenje, ima naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe. Odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezan je na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku. Pravne narave pravičnega zadoščenja iz 41. člena EKČP ni mogoče razlagati drugače zaradi 8. člena Ustave, ki določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Neposredno uporabnost mednarodnih pogodb iz te ustavne določbe je treba razumeti kot sprejem mednarodnih pogodb v naš pravni red v smislu vzpostavitve njihove notranjepravne veljavnosti, ne pa avtomatično tudi v pomenu njihove neposredne izvršljivosti. Po besedilu 41. člena EKČP je odločanje o pravičnem zadoščenju po tej določbi predpisano kot pravica in pristojnost ESČP. Neposredna uporaba te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna. Podobno velja tudi za določbo 13. EKČP, ki v okviru zahteve po uveljavitvi učinkovitih pravnih sredstev pred nacionalnimi oblastmi postavlja tudi zahtevo po zagotovitvi možnosti uveljavljanja odškodnine pred domačim oblastmi, ko je do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku že prišlo. Tudi ta določba pred domačimi sodišči ni uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti, pač pa narekuje nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje. Pravna sredstva, ki jih zahteva 13. člen EKČP, je mogoče uporabiti pred domačimi oblastmi le, če so in kakor so uveljavljena v notranjepravnem redu posamezne države.

8. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, v našem pravnem redu ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Vendar po tem zakonu ni mogoče zahtevati pravičnega zadoščenja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili na dan začetka njegove uporabe 1. 1. 2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO .

Tudi v konkretni zadevi določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti, saj je bil postopek, kateremu očita tožnik prekomerno trajanje, zaključen pred 1. 1. 2007, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni vložil pritožbe na ESČP. 9. Utemeljenost tožnikovega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode je zato treba presojati po 26. členu Ustave ter splošnih pravilih odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ). Revizija neutemeljeno zatrjuje, da odškodninske odgovornosti javnih oblasti ni mogoče presojati po civilnopravnih določbah o odškodninski odgovornosti. Odgovornost države je v 26. členu Ustave opredeljena le okvirno, zato je treba to ustavno določbo uporabljati v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava v OZ oziroma ZOR (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005). Po teh pravilih za utemeljenost tožnikovega zahtevka ne zadošča zaključek, da je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Kršitev temeljnih človekovih pravic sicer lahko predstavlja protipravno ravnanje v smislu 26. člena Ustave. Vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke izpolnjene vse predpostavke po splošnih pravilih odškodninskega prava. Zlasti mora biti izpolnjena njena temeljna predpostavka - nastanek pravno priznane škode.

10. Revizijsko sodišče je v več zadevah (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 591/2008, II Ips 305/2009, II Ips 470/2009, II Ips 800/2006) zavzelo stališče, da nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja tožnik v določbah ZOR in OZ, ni pravno priznana. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode so opredeljene v 132. členu OZ (podobno prej v 155. členu ZOR). Vendar je zakonodajalec oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ (prej v 200., 201., 202. in 203. členih ZOR). Zakonodajalec je načrtno vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog teh nepremoženjskih škod je zaprl, kar pomeni, da je izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine za ostale bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče prisoditi denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode, kot sta storili nižji sodišči. Škoda, ki jo uveljavlja tožnik, ni pravno priznana, zato ni mogoče ugoditi njegovi reviziji proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča. Njegove škode ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik, za katere je mogoče po 179. do 182. členih OZ (ali v 200. do 203. členih ZOR) zahtevati denarno odškodnino. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti niti na 179. členu OZ (ali na 200. členu ZOR), ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

11. Ker tožnik ni upravičen do vtoževane odškodnine, revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z odmero prisojene odškodnine.

12. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.