Jedro

Tožnik v tožbi ne oporeka, da je solastnik stanovanja, ne oporeka niti ocenjeni vrednosti njegovega deleža in ne oporeka niti temu, da ta vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Tožnik v tožbi izraža zgolj nestrinjanje, da ne more priti do neprofitnega stanovanja v najem, nekateri drugi pa so ga dobili.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je solastnik drugega stanovanja oziroma stanovanjske stavbe, katerega vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja in zaradi neizpolnjevanja pogojev ni uvrščen na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana 12. 4. 2019 objavil javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Tožnik se je nanj prijavil. V razpisu so bili določeni pogoji, ki so jih morali izpolnjevati prosilci, če so hoteli sodelovati na razpisu. Med pogoji je bil tudi ta, da prosilec ni lastnik ali solastnik drugega stanovanja oziroma stanovanjske stavbe, katerega vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Na podlagi dokazil o premoženjskem stanju je bilo ugotovljeno, da je tožnik solastnik do 1/8 posameznega dela stavbe z ID znakom ... v vrednosti deleža 15.519,25 EUR, pri čemer je bila za nepremičnino upoštevana vrednost nepremičnin po modelu vrednotenja nepremičnin, dostopnem na portalu Prostor Geodetske uprave Republike Slovenije. Ta vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja, ki za enočlansko gospodinjstvo, kot ga ima tožnik, zanaša 15.512,37 EUR. S tem ni izpolnjen splošni pogoj po 3. členu Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik).

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim navaja, da tožnik v svoji vlogi ni navedel nobene nepremičnine. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti pridobil pri Okrajnem sodišču v Škofji Loki izpis iz informacijskega sistema eZK podatke o lastništvu nepremičnin za tožnika. Iz pridobljenega izpisa je razvidno, da je lastnik dela stavbe 6, v stavbi ... do 1/8. Iz javno dostopnega spletnega portala Prostor Geodetske uprave RS – Javni vpogled v podatke o nepremičninah je prvostopenjski organ pridobil informacijo, da konkretno nepremičnino predstavlja stanovanje na naslovu ..., katerega vrednost znaša 124.154 EUR, 1/8 delež pa je 15.519,25 EUR. Tožnik je bil s tem seznanjen. Odzval se je s pojasnilom, da je po materini smrti upravičen do nujnega deleža 1/8 in da je stanovanje ocenjeno na 140.000 EUR, torej je njegov delež 17.500 EUR. Do denarja pa ne more priti, saj ne more od očeta zahtevati, da proda stanovanje. Vrednost nepremičnine tako presega predpisano 40 % vrednost primernega stanovanja, ki za enočlansko gospodinjstvo znaša 15.512,37 EUR. Lastninska pravica v korist tožnika je pri predmetni nepremičnini vknjižena z učinkom od dne 6. 9. 2011. 4. Tožnik v tožbi navaja, da je bil na javnem razpisu zopet zavrnjen in se mu ne zdi pravično, ker se seli že okoli 25 let. Kar nekaj njegovih znancev in kolegov iz drugih republik bivše Jugoslavije pa je že po nekaj letih bivanja dobilo neprofitna stanovanja. V pritožbi je napisal, da se odreče nujnemu deležu in ga pokloni toženi stranki, samo da bi dobil nekaj za normalno bivanje, saj ga te selitve psihično ubijajo. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje v tožnikovem primeru ter v skladu z materialnimi predpisi pravilno postopal, ko je ugotovil, da tožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je solastnik drugega stanovanja, katerega vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Zaradi neizpolnjevanja pogojev ni bil uvrščen na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. V nadaljevanju v odgovoru na tožbo povzema enake navedbe, kot so navedene v drugostopenjski odločbi. Glede navedb, da se je pripravljen odpovedati svojemu nujnemu deležu v korist tožene stranke v primeru, da pridobi nekaj za normalno življenje, pa tožena stranka pojasnjuje, da takšnega predloga tožnika ne more sprejeti, saj ji kaj takega ne dopušča veljavna zakonodaja. Neprofitna stanovanja se upravičencem dodelijo v najem zgolj in samo na podlagi javnega razpisa, kot to določa Stanovanjski zakon in Pravilnik in ne morebiti z zamenjavo oziroma odpovedjo lastniškemu deležu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravilnik v 3. členu določa splošne pogoje za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Skladno s 3. alinejo prvega odstavka 3. člena Pravilnika je eden od splošnih pogojev tudi ta, da prosilec ali kdo izmed oseb, ki skupaj z njim uporabljajo stanovanje, ni najemnik neprofitnega stanovanja, oddanega za nedoločen čas in z neprofitno najemnino, ali lastnik ali solastnik drugega stanovanja ali stanovanjske stavbe, ki presega vrednosti 40 % primernega stanovanja. Po oceni sodišča sta prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje tega splošnega pogoja za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Pri tem se sodišče pridružuje stališčem tožene stranke in prvostopenjskega organa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev v odločbah obeh organov.

8. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožnik v tožbi ne oporeka, da je solastnik stanovanja, ne oporeka niti ocenjeni vrednosti njegovega deleža in ne oporeka niti temu, da ta vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Tožnik v tožbi izraža zgolj nestrinjanje, da ne more priti do neprofitnega stanovanja v najem, nekateri drugi pa so ga dobili. Ne glede na tožnikovo stisko pa je treba upoštevati veljavne predpise, ki določajo, da je eden od pogojev tudi ta, da prijavitelj ne sme biti solastnik druge nepremičnine v znesku nad določeno vrednostjo. Prvostopenjski organ tako ni mogel drugače odločiti kot je odločil. Glede tožbenih navedb, da se je tožnik pripravljen odpovedati svojemu nujnemu deležu v korist tožene stranke, pa sodišče pojasnjuje, da je za ta spor to nerelevantno, saj se je pri odločanju upoštevalo premoženjsko stanje v času izdaje odločbe.

9. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama ni sporno in v takem primeru ZUS-1 daje sodišču v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.