Jedro

Veljavna pravna ureditev ne daje podlage, da bi se o vprašanjih, ki se nanašajo na komunalno oskrbo konkretnega objekta, odločalo v postopku za odmero komunalnega prispevka, posebej ne na način, ki kakor koli implicira dovoljenost graditve tega objekta.

Dejstvo, pomembno za odločitev, ali je komunalni prispevek sploh mogoče odmeriti, je izključno to, v katerih obračunskih območjih posameznih vrst komunalne opreme se nahaja stavbno zemljišče.

Izrek

1.Tožbi se ugodi, odločba Občine Škofljica št. 35108-19/2009 (2) z dne 24. 4. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Občina Škofljica je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za izračun komunalnega prispevka zaradi gradnje 22 stanovanjski enot v Smrjenah, na zemljišču s parc. št. 738/1, k.o. ... V obrazložitvi te odločbe navaja, da predmetno zemljišče ni opremljeno, razvojni programi občine pa ne zagotavljajo zgraditve opreme v nadaljnjih dveh letih. Zato izdaja odločbe ni možna ter jo je tožena stranka zavrnila.

Župan Občine Škofljica je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi prav tako kot prvostopenjski organ ugotavlja, da predmetno zemljišče ni opremljeno. Poleg tega meni, da iz vodovodnega soglasja VO2082061MBB z dne 17. 11 2008 izhaja, da na tem zemljišču ni možnosti priklopa na obstoječe vodovodno omrežje, temveč se bodo objekti lahko priključili šele na predvideno vodovodno omrežje. Občina Škofljica skladno z načrti razvojnih organov ne zagotavlja zgraditve vodovodnega omrežja v nadaljnjih dveh letih. Poleg tega s tožečo stranko ni bila sklenjena pogodba o opremljanju, brez katere gradnja na komunalno neopremljenih zemljiščih ni možna.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na 72. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki določa, da se šteje, da je stavbno zemljišče komunalno opremljeno, če je v enoti urejanja prostora zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Po Odloku o programu opremljanja stavbnih zemljišč v Občini Škofljica (Odlok) predmetno zemljišče v lasti tožeče stranke spada v enoto urejanja ŠS 12/5-2 Kopanke vzhod, kjer je zgrajen in predan v upravljanje javni vodovod, naselje se prek svojega priključka priključuje neposredno na lokalno cesto, kanalizacijsko omrežje pa v obravnavani zadevi sploh ni sporno, kar dokazuje tudi utemeljitev drugostopenjske odločbe. Poleg tega je na podlagi Odloka za predmetno zemljišče mogoče brez težav izračunati višino komunalnega prispevka. Predmetno zemljišče je torej komunalno opremljeno, tako da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila zahtevo tožeče stranke za odmero komunalnega prispevka. Tožeča stranka dodaja še, da je pridobila vse projektne pogoje in soglasja k projektnim rešitvam za promet, vodovod in kanalizacijo, iz teh soglasij pa izhaja, da je priključitev na javno infrastrukturo mogoča, kar dodatno utemeljuje stališče tožeče stranke.

Podrejeno tožeča stranka navaja še, da je bila s toženo stranko ves čas pripravljena skleniti tudi pogodbo o opremljanju, vendar tožena stranka to odklanja. Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odmeri komunalni prispevek za predvideno gradnjo, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek z navodilom, da ustrezno odmeri komunalni prispevek v skladu z veljavnimi predpisi, in še podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in odmeri komunalni prispevek za predvideno gradnjo, za morebitno manjkajočo infrastrukturo pa občini naloži sklenitev pogodbe o opremljanju s tožečo stranko. Poleg tega naj sodišče toženi stranki naloži tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa je tudi odgovorila. V odgovoru navaja, da je po določbi 2. odstavka 72. člena ZPNačrt gradnja objektov dovoljena na opremljenih stavbnih zemljiščih, po 3. odstavku istega člena pa tudi na neopremljenih stavbnih zemljiščih, če se sočasno z gradnjo zagotavlja tudi opremljanje po pogodbi. Predmetno območje komunalno ni opremljeno, kar izhaja tudi iz soglasja k projektnim rešitvam, ki ga je izdalo podjetje Vodovod kanalizacija in na katerega se sklicuje tožeča stranka, iz tega soglasja pa izhaja, da se objekti „priključijo na javno vodovodno omrežje, ko bo zgrajeno“. Tožeča stranka sama je v postopku predložila osnutek pogodbe o komunalnem opremljanju, iz katere je razvidno, da je potrebno zgraditi prometno infrastrukturo, sekundarno kanalizacijo, čistilno napravo, javno razsvetljavo in vodovod. O tem, da je komunalno infrastrukturo šele treba zgraditi, torej ni dvoma. Da bi bilo predmetno območje komunalno opremljeno, ne izhaja niti iz Odloka, saj so tam navedeni vsi naseljeni deli občine ter tako obstoječa, ko tudi šele predvidena infrastruktura. Določba Odloka, da je na nekem območju možna priključitev na že zgrajeno infrastrukturo, pomeni, da je tam mogoča priključitev na nekatere vrste infrastrukture, ki so že zgrajene, nikakor pa ne na vse vrste komunalne infrastrukture. Če bi bil priklop možen na vseh poseljenih območjih občine, Odlok sploh ne bi bil potreben. Na predmetnem območju gradnja infrastrukture ni predvidena v tekočem ali prihodnjem proračunskem letu in ker zakon določa, da je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na komunalno infrastrukturo, ki je občina iz navedenih razlogov ne more zagotoviti, ne more in ne sme izdati odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Tožena stranka dodaja še, da zakon sklenitev pogodbe o opremljanju predvideva le kot možnost in ne kot obveznost tožene stranke ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožeča stranka je po prejemu odgovora na tožbo vložila še pripravljalno vlogo, v kateri med drugim navaja, da niti ne zatrjuje, da je komunalno opremljena parcela, na kateri namerava graditi, temveč le enota urejanja, v kateri ta parcela leži. To izhaja iz Odloka, da pa so sicer v Odloku zajeta vsa zemljišča v občini, v zadevi ni pomembno. Meni, da ni sporno, da je tožena stranka dolžna odmeriti komunalni prispevek za tisti del komunalne infrastrukture, za katerega celo sama zatrjuje, da obstaja. Tožeča stranka nato navaja še konkretne podatke o možnostih dostopa do komunalne javne infrastrukture in meni, da tožena stranka z zavračanjem odmere komunalnega prispevka skuša na nezakonit način preprečiti gradnjo na predmetnem zemljišču. Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o odmeri komunalnega prispevka je ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07). Ta zakon v 1. odstavku 72. člena sicer res določa, kdaj se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, kot to navaja tožeča stranka, v 2. in 3. odstavku istega člena pa, da je gradnja objektov dovoljena le na stavbnih zemljiščih, ki so opremljena ali pa je njihovo opremljanje zagotovljeno hkrati z gradnjo objektov, kot to navaja tožena stranka; vendar pa na podlagi teh določb ni mogoče neposredno odločati o možnosti odmere komunalnega prispevka, še manj pa o dovoljenosti konkretne gradnje.

O tem, ali bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (in s tem izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja), namreč v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja odloča pristojni organ za gradbene zadeve (7. točka 1. odstavka 66. člena v zvezi z 24. členom Zakona o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 104/02 in nadaljnji, dalje ZGO-1), v določbah 2. in 3. odstavka 66. člena pa ZGO-1 tudi avtonomno določa, kaj vključuje minimalna komunalna oskrba in kakšna dokazila mora investitor v zvezi s to oskrbo predložiti. Veljavna pravna ureditev torej ne daje podlage, da bi se o vprašanjih, ki se nanašajo na komunalno oskrbo konkretnega objekta, odločalo v postopku za odmero komunalnega prispevka, posebej ne na način, ki kakor koli implicira dovoljenost graditve tega objekta.

Po drugi strani tudi določbe 79. do 84. člena ZPNačrt, ki se nanašajo na komunalni prispevek, posebno določbe 79. člena, ki podrobneje urejajo njegovo odmero, ne predvidevajo nobene situacije, v kateri bi bilo treba vlogo za odmero komunalnega prispevka zavrniti, niti ne vežejo odmere komunalnega prispevka na kakršno koli ugotovitev o popolni opremljenosti stavbnega zemljišča v skladu z določbami 72. člena ZPNačrt. Nasprotno, 3. odstavek 79. člena ZPNačrt predpisuje odmero komunalnega prispevka za vsako vrsto komunalne opreme posebej, za odmero pa postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Dejstvo, pomembno za odločitev, ali je komunalni prispevek sploh mogoče odmeriti, je torej izključno to, v katerih obračunskih območjih posameznih vrst komunalne opreme se nahaja predmetno stavbno zemljišče. Tožena stranka je torej s tem, ko je svojo odločitev oprla na (tudi sicer neobrazloženo) stališče, da se predmetno zemljišče ne šteje za opremljeno po določbah 72. člena ZPNačrt, napačno uporabila materialni predpis, ki ureja odmero komunalnega prispevka. Napačna uporaba materialnega prava pa je pripeljala tudi do tega, da tožena stranka kljub izrecnim navedbam tožeče stranke o opremljenosti zemljišča z vodovodom, kanalizacijo in javno cesto, sploh ni ugotavljala oziroma v obrazložitvah svojih odločb navedla bistvenega dejstva, ali se obravnavano zemljišče nahaja v obračunskem območju kakšne od teh vrst komunalne opreme. Tako napačna uporaba materialnega prepisa, kot tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja predstavljata razloge, iz katerih sodišče po določbi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi. Navedenih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ni mogoče sanirati z dejanskimi navedbami v odgovoru na tožbo, saj je predmet presoje v upravnem sporu izključno pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, odgovor na tožbo pa je namenjen zgolj dodatni razjasnitvi pravnih in dejanskih stališč tožene stranke.

Sodišče dodaja še, da določbe 79. člena ZPNačrt poleg situacije, v kateri občina odmeri komunalni prispevek za tisto vrsto komunalne opreme, za katero ga je mogoče odmeriti (3. odstavek) predvideva le še situacijo, v kateri občina v zakonskem roku komunalnega prispevka ne odmeri (9. odstavek). V tem primeru plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Načeloma se zato sicer lahko postavi vprašanje, ali tožeča stranka v obravnavanem primeru sploh ima pravni interes zahtevati odmero komunalnega prispevka, vendar pa je tako iz tožbe, kot tudi iz zakona ter podzakonskih aktov, uporabljenih v obravnavani zadevi, razvidno, da ima tožena stranka pravico zaračunati, tožeča stranka pa dolžnost plačati komunalni prispevek. Po presoji sodišča zato iz navedenih določb ZPNačrt, ki urejajo odmero komunalnega prispevka, izhaja pravica tožeče stranke, da ji je ta obveznost odmerjena vnaprej, z ustrezno upravno odločbo. Tožena stranka bo zato v ponovljenem postopku morala ugotoviti, ali se obravnavano zemljišče nahaja v katerem od obračunskih območij za posamezne vrste komunalne opreme, to določno navesti v obrazložitvi svoje odločbe, nato pa v skladu z temi ugotovitvami odmeriti komunalni prispevek.

Po določbi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je ta akt izdal, v ponovni postopek. Po 4. odstavku istega člena je ta organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika), glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa je sodišče odločilo, da začnejo teči šele v primeru zamude, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.