Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev ni mogoče uveljavljati na takšen način, da se vložnik namesto, da bi kršitve izrecno navedel in določno pojasnil, enostavno sklicuje na navedbe, ki jih je podal v zaključni besedi, ali na kršitve, ki jih je uveljavljal v drugih pravnih sredstvih.

Za ugotovitev kdo je lahko storilec kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu je odločilnega pomena vprašanje, kdo dejansko daje navodila za delo in izvaja nadzor nad delom delavcev (dejanski delodajalec oziroma nadrejeni delavec) in ali oškodovanec to osebo šteje za svojega nadrejenega.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200 (dvesto)

EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu obsojenega V. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem in prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi drugega odstavka 197. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let, šteto od pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo zagovornikov obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek, nastal s pritožbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega, kot navajajo uvodoma, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka (kršitve 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) – jamstva v kazenskem postopku) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v obsegu presojanja elementov kaznivega dejanja sodbo razveljavi po uradni dolžnosti in v skladu s četrtim odstavkom 423. člena ZKP odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B-I.

5. Zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le obstoj kršitve, ampak tudi, da je odločba zaradi te kršitve nezakonita). Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba, saj je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, kar se kljub temu, da vložniki zatrjujejo kršitev kazenskega zakona in kršitev procesnih določb, izkaže kot eden od bistvenih očitkov v obravnavani zahtevi. Pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti in ne zgolj poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav slednje je nujen pogoj za to, da lahko Vrhovno sodišče preizkusi utemeljenost v zahtevi uveljavljanih kršitev. Vrhovno sodišče zato ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se zahteva zgolj posplošeno sklicuje. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

6. Vložniki se v utemeljitev kršitev, ki jih uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, med drugim sklicujejo na zaključno besedo, ki so jo podali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zahteva za varstvo zakonitosti je ne samo izredno, temveč tudi samostojno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno predpisani. Gre za zakonsko določene razloge, iz katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, in ne morebiti za pritožbene ali ugovorne razloge, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev ni mogoče uveljavljati na takšen način, da se vložnik namesto, da bi kršitve izrecno navedel in določno pojasnil, enostavno sklicuje na navedbe, ki jih je podal v zaključni besedi, ali na kršitve, ki jih je uveljavljal v drugih pravnih sredstvih. Vrhovno sodišče zato utemeljenosti zahteve glede tistih kršitev, ki so jih zagovorniki uveljavljali tekom postopka na prvi ali drugi stopnji in se v zahtevi na njih zgolj posplošeno sklicujejo, jih pa v ničemer ne konkretizirajo, ni moglo preizkusiti. Glede na zgoraj navedeno je Vrhovno sodišče v nadaljevanju preizkusilo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti samo glede tistih kršitev, ki so v zahtevi izrecno navedene in tudi zadostno opredeljene.

7. Iz istega razloga, kot je naveden v zgornji točki, je potrebno zavrniti očitek vložnikov, da se pritožbeno sodišče ni konkretno in obrazloženo opredelilo do tistih pritožbenih navedb, v katerih so se sklicevali na svojo zaključno besedo, podano pred sodiščem prve stopnje, in pritožbeno sodišče pozvali, da jo natančno in v okviru izvedbe pritožbene seje neposredno presodi ter ji sledi.

Sodišče druge stopnje je skladno z določbo 395. člena ZKP dolžno presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. V presojo pritožbenih navedb, ki niso obrazložene, pa se pritožbeno sodišče ni dolžno spuščati. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo, da pritožba v delu, ko se sklicuje na zaključno besedo, ni obrazložena, in zato ni kršilo določbe 395. člena ZKP, ker se do teh pritožbenih navedb v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

B-II.

8. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. Temeljno obliko tega kaznivega dejanja stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost (prvi odstavek 197. člena KZ-1). Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja je določena v drugem odstavku navedenega člena in je podana, če ima dejanje iz prvega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega.

9. Za obsojenca in njegove zagovornike je ves čas postopka sporno vprašanje, ali je obsojenec sploh lahko storilec očitanega mu kaznivega dejanja, glede na to, da v kritičnem času ni bil oškodovankin delodajalec niti ni bil zaposlen pri oškodovankinem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila oškodovanka E. N. v časovnem obdobju od 29. 9. 2008 do 3. 12. 2010 sicer formalno zaposlena pri A. V., s. p., (obsojenčevemu sinu), da pa je obsojenec vsak dan večkrat prihajal v delovne prostore in izvajal dejanja, ki so neposredno posegala v delovni proces oškodovanke in so se konkretno nanašale na normative, načine dela, njegov obseg, nastavitve strojev. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je šlo pri dejanju, ki se po obtožbi očita obsojencu, za ravnanja, ki so bila povezana z delovnim mestom oškodovanke in vezana na njeno delo, pri čemer je oškodovanka obsojenca ves čas štela za nadrejenega – šefa in se mu kljub njegovemu ravnanju, opisanem v obtožnem predlogu, ni upala zoperstaviti. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor obrambe, da obsojenec zato, ker oškodovanka ni bila formalno zaposlena pri njem, ne more biti storilec očitanega mu kaznivega dejanja, in kot odločilno izpostavilo dejstvo, da je obsojenec pri svojem ravnanju deloval v imenu in na račun oškodovankinega formalnega delodajalca (bodisi, da si je takšna pooblastila sam vzel in se je A. V. z njim strinjal, bodisi da sta se tako predhodno dogovorila), ter razsodilo, da je obsojencu očitano kaznivo dejanje dokazano.

Takšni presoji sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče in pojasnilo, da zakon storilca obravnavanega kaznivega dejanja opredeljuje zgolj z navedbo » kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom«, sodišče prve stopnje pa je navedlo tehtne, razumne ter s tem prepričljive razloge, zakaj je štelo za dokazano, da je obsojenec na delovnem mestu ali v zvezi z delom izvajal nadzor na delom oškodovanke.

10. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki zgoraj povzetemu stališču sodišča prve in druge stopnje, da za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je med obsojencem in oškodovanko formalno obstajalo delovno razmerje, nasprotujejo in trdijo, da sodišči povsem arbitrarno širita obseg potencialnih storilcev obravnavanega kaznivega dejanja na krog ljudi, ki jih zakonodajalec ni opredelil kot storilce kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, niti ni opredelil objektivnih znakov ali okoliščin, ki bi takšno subsumiranje zakonskih znakov abstraktnega dejanskega stanu pod konkretni dejanski stan omogočalo. Po njihovemu prepričanju je storilec obravnavanega kaznivega dejanja lahko le subjekt, ki je v razmerju do oškodovanca bodisi njegov delodajalec bodisi njegov sodelavec, nikakor pa ne neka tretja, zunanja oseba, ki nima ničesar opraviti s samim delovnim procesom, česar v obravnavanem primeru tudi obsojenec ni imel. Obsojenec namreč ni bil v zaposlitvenem odnosu z oškodovanko, niti ji ni bil nadrejen v formalnem ali dejanskem pomenu. Takšno tolmačenje sodišča, kot ga je zavzelo v izpodbijani sodbi, po njihovem mnenju predstavlja nedovoljeno analogijo intra legem in zakonsko analogijo ter s tem kršitev načel argumentacije v pravu, ki v kazenskem pravu ne dopuščajo uporabe analogij, saj bi v nasprotnem primeru to predstavljalo kršitev načela določnosti, ki zahteva, da so zakonski znaki kaznivega dejanja določeni jasno in nedvoumno. V navedenem zagovornik vidi "kršitev materialnega prava", s čimer smiselno uveljavlja kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ker je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje .

11. Za presojo utemeljenosti zgoraj povzetega očitka kršitve kazenskega zakona je ključnega pomena odgovor na vprašanje, kdo more biti storilec obravnavanega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Po teoriji kazenskega prava se kazniva dejanja glede možnega storilca delijo na splošna in posebna kazniva dejanja. Za splošna kazniva dejanja je značilno, da se njihov zakonski dejanski stan začenja z besedo »kdor«, kar pomeni, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko vsakdo, ki more biti subjekt kazenskega prava. Pri posebnih kaznivih dejanjih pa besedo »kdor« zamenja kakšna druga beseda, npr. uradna oseba, mati, zdravnik itd., kar pomeni, da more biti samo takšna oseba storilec kaznivega dejanja (v tem primeru je označba storilca zakonski znak kaznivega dejanja) ali pa da zaradi osebnih lastnosti osebe kaznivo dejanje postane hujše ali blažje. Vendar pa novejša kazenskopravna teorija poudarja, da je kaznivo dejanje glede na možnega storilca lahko posebno tudi v primeru, ko je storilec označen s splošno besedo »kdor«, omejenost glede storilca pa izhaja iz drugih zakonskih znakov kaznivega dejanja, iz katerih je razvidno, da je storilec kaznivega dejanja lahko samo oseba z določenimi osebnimi lastnostmi (tako dr. L. Bavcon, dr. A. Šelih, Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana 2009, str. 193). In ravno za takšen primer gre po presoji Vrhovnega sodišča pri kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. V opisu kaznivega dejanja je storilec kaznivega dejanja opredeljen z besedo »kdor«, kar bi omogočalo sklepanje, da je storilec lahko vsaka oseba, ki more biti subjekt kazenskega prava, vendar nadaljnje besedilo v opisu kaznivega dejanja, to je » na delovnem mestu ali v zvezi z delom« in »drugemu zaposlenemu«, kaže na to, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko samo oseba, ki je udeleženec organiziranega delovnega procesa bodisi kot oškodovančev delodajalec (njegov predstavnik), njegov nadrejeni delavec ali kot njegov sodelavec, torej oseba, ki je z oškodovancem v delovnopravnem razmerju.

Pri tem je tudi Vrhovno sodišče na stališču, da je potrebno delovnopravno razmerje razlagati širše, torej ne zgolj z vidika formalnih razmerij (tj. razmerij, ki temeljijo na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi), temveč z vidika dejanskih odnosov med storilcem in oškodovancem. V kolikor so v tem odnosu podani elementi delovnega razmerja, je potrebno storilca kljub odsotnosti formalnega delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) šteti za potencialnega storilca obravnavanega kaznivega dejanja. Zato po presoji Vrhovnega sodišča glede na okoliščine konkretnega primera kot nadrejenega delavca ni mogoče šteti samo osebe, ki je bila formalni delodajalec oškodovanke ali osebe, ki je bila formalno zaposlena pri istem delodajalcu kot oškodovanka, za kar se zavzemajo vložniki zahteve, pač pa je odločilnega pomena vprašanje, kdo je dejansko dajal navodila za delo in izvajal nadzor nad delom delavcev (dejanski delodajalec oziroma nadrejeni delavec) in ali je oškodovanka to osebo štela za svojega nadrejenega. Takšna razlaga je tudi v skladu z namenom inkriminacije šikaniranja na delovnem mestu, ki je v zagotavljanju takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu nadlegovanju, psihičnemu nasilju, trpinčenju ali neenakopravnemu obravnavanju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

12. Vrhovno sodišče zato glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe, in ga je v bistvenem moč povzeti v ugotovitev, da je bil obsojenec tisti, ki je oškodovanki dajal navodila za delo in nadziral njeno delo, da ga je oškodovanka štela za svojega nadrejenega - šefa, da so bila inkriminirana ravnanja, ki se v izreku prvostopenjske sodbe očitajo obsojencu, vezana izključno na delovni proces oškodovanke (obsojenec je oškodovanki z grobimi in žaljivimi besedami očital, da je nesposobna, da je nora, da ga živcira, da niti najosnovnejših opravil v zvezi z delom ne dela pravilno, čeprav je imela že večletne delovne izkušnje in pred tem na takšno njeno delo ni imel pripomb, jo želel iz desničarke spremeniti v levičarko, ji spremenil mere na delovnem stroju, ji prepovedal uporabo podestov, na katerih je zaradi mrzlih betonskih tal sicer stala že več let, ji prepovedal sedeti pri delovnem stroju in jo tako sedečo celo fotografiral, čeprav bi lahko sede delala veliko hitreje, nanjo kričal in ji samovoljno dvigoval normo, da jo je bilo zelo težko doseči) in da je bil namen, ki ga je zasledoval obsojenec s temi ravnanji, v tem, da se zaradi pomanjkanja dela znebi oškodovanke (tj. da jo z opisanimi ravnanji spravi ob živce in jo tako pripravi do tega, da bi sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi), pritrjuje sodišču prve in druge stopnje, da so v ravnanju, ki se očita obsojencu, izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. Obsojenec namreč nad oškodovanko ni izvajal psihičnega nasilja in jo trpinčil na osebni ravni oziroma iz vzrokov, ki bi izvirali iz njunega osebnega odnosa, temveč kot njen nadrejeni na delovnem mestu v zvezi z njenimi delovnimi nalogami, vezanimi na opravljanje dejavnosti delodajalca. Zato zgolj dejstvo, da z oškodovanko ni bil v formalnem delovnem razmerju, glede na ostale ugotovljene okoliščine, za obstoj kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1 tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more imeti odločilnega pomena.

13. Z vsemi nadaljnjimi navajanji v zahtevi, da ni z ničemer dokazano, da bi obsojenec kakorkoli nadziral oziroma odrejal delo oškodovanki in da dejstvo, da je oškodovanka pred delovnim sodiščem tožila njegovega sina, jasno kaže na to, da je vedela, kdo je njen formalni in dejanski šef in kdo odloča o vsem, vložniki pod pretvezo kršitve kazenskega zakona izražajo svoje nestrinjanje s presojo nižjih sodišč glede ugotovljenih odločilnih dejstev, s čimer uveljavljajo nedovoljen razlog za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi v nadaljevanju zahteve, ko poskušajo vložniki vzbuditi dvom v izpovedbo oškodovanke in prič, ki so izpovedale v njeno korist, ter trdijo, da je celotna izpovedba obsojenca povsem verjetna in bi ji moralo sodišče slediti, da ni podanih subjektivnih elementov v obsegu kazenske odgovornosti obsojenca, saj tega dejanja ni storil in je za to navedel prepričljive dokaze, ki dosegajo stopnjo razumnega dvoma v izpovedbo oškodovanke in s tem potrebo po uporabi načela in dubio pro reo, da pri obsojencu ni bilo nobenega naklepa za storitev očitanega kaznivega dejanja, saj se svojih ravnanj ni zavedal in dejanja ni hotel storiti ali vanj privoliti, da oškodovanka obsojenčevih ravnanj ni doživljala kot prestrašenost ali ponižanje, da nikjer iz spisa ne izhaja kakršnakoli izpovedba ali ugotovitev o ponižujočem ravnanju, ne utemeljujejo zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

C.

14. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člena ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Glede na pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo in ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 200 (dvesto) EUR (tarifna številka 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 in 7152 Taksne tarife, ki je priloga Zakona o sodnih taksah).