Jedro

Fikcija vročitve pomeni le domnevno vročitev in ne upošteva dejstva, kdaj se je storilec s sklepom dejansko seznanil, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva. Bistvo pravne fikcije je ravno v tem, da se neko dejstvo šteje za resnično, čeprav je povsem jasno, da ne ustreza resničnemu stanju. Do dejanske seznanitve naslovnika z vsebino pisanja na dan nastopa fikcije vročitve lahko pride le v primeru, če ravno ta dan naslovnik prevzame pošiljko pri vročevalcu. Če tega ne stori, mu vročevalec pusti poštno pošiljko šele naslednji dan po nastopu fikcije v hišnem predalčniku, vendar se vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka roka in takrat tudi nastopijo pravne posledice vročitve in sicer neodvisno od tega, kdaj je naslovnik dejansko prejel pošiljko v fizični obliki in se seznanil z njeno vsebino.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da procesni roki niso tekli in so začeli teči po 12. 4. 2021. Z Odredbo, ki je bila objavljena v Uradnem list RS, št. 12 z dne 28. 1. 2021 je bilo namreč določeno, da procesni roki v zadevah, v katerih so bili začasno ustavljeni, začnejo teči s 1. 2. 2021.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilca se oprosti plačila sodne takse za predmetni sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčevo pritožbo zoper sodbo z dne 25. 2. 2021, ki jo je vložil 13. 4. 2021, ter ga oprostilo plačila sodne takse .

2. Zoper sklep se pritožuje storilec zaradi kršitev Ustave, Zakona o prekrških (ZP-1), Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli ter Evropskega kodeksa policijske etike.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah: (-) da je sodišče s sodbo z dne 25. 2. 2021 zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije ... z dne 19. 11. 2019, (-) da je bila sodba z dne 25. 2. 2021 storilcu vročena s fikcijo vročitve 26. 3. 2021, (-) da je rok za vložitev pritožbe pričel teči 27. 3. 2021 in se iztekel v torek, 6. 4. 2021, in (-) da je storilec pritožbo poslal s priporočeno poštno pošiljko 13. 4. 2021, kar je prepozno. Ob upoštevanju teh dejstev je sodišče prve stopnje storilčevo pritožbo na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZP-1 zavrglo kot prepozno.

5. Storilec v pritožbi pravilno navaja, da je sodišče dolžno upoštevati Ustavo RS in da Ustava zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov (25. člen Ustave RS). Vendar pa to v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne pomeni, da je ta pravica popolnoma neomejena. Zaradi narave te pravice in zagotavljanja pravne varnosti skozi institut pravnomočnosti sodnih odločb, je način uresničevanja pravice do pravnega sredstva urejena z zakoni, s katerimi je zakonodajalec določil pritožbene roke, ki so prekluzivni in na katere je sodišče vezano. V kolikor pritožba oziroma drugo pravno sredstvo ni vloženo v zakonsko predpisanem roku, do vsebinskega obravnavanja pravnega sredstva ne more priti in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče dolžno pritožbo presojati vsebinsko oziroma odločati o utemeljenosti navedb v tej pritožbi ne glede na to, kdaj je vložena.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je določen rok za pritožbo 8 dni v neskladju z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic ter da bi bil primeren čas za vložitev pritožbe 30 dni, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je določanje dolžine pritožbenega roka v pristojnosti zakonodajalca, ki roke določa glede na zahtevnost zadev, na zakonsko določene roke pa je sodišče vezano in jih ne more podaljševati.

7. Storilec v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da fikcija vročitve pomeni le domnevno vročitev in ne upošteva dejstva, kdaj se je storilec s sklepom dejansko seznanil, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva. Bistvo pravne fikcije je ravno v tem, da se neko dejstvo šteje za resnično, čeprav je povsem jasno, da ne ustreza resničnemu stanju. Do dejanske seznanitve naslovnika z vsebino pisanja na dan nastopa fikcije vročitve lahko pride le v primeru, če ravno ta dan naslovnik prevzame pošiljko pri vročevalcu. Če tega ne stori, mu vročevalec pusti poštno pošiljko šele naslednji dan po nastopu fikcije v hišnem predalčniku, vendar se vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka roka in takrat tudi nastopijo pravne posledice vročitve in sicer neodvisno od tega, kdaj je naslovnik dejansko prejel pošiljko v fizični obliki in se seznanil z njeno vsebino. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče kljub vsem možnim zapletom pri dostavi sodnega dokumenta ne upošteva ničesar, čeprav ne more izkazati, da je sklep prejel pravi čas in da ga to postavlja v neenak položaj. Storilec bi lahko ugotovitve sodišča prve stopnje glede datuma vročitve s fikcijo izpodbil le, v kolikor bi izkazal, da v konkretnem primeru niso nastopili pogoji za nastop fikcije, kar pa s pavšalnimi pritožbenimi trditvami o tem, da se pošta lahko založi, ni izkazal. 8. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da po Odredbi o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije št. Su 407/2020 z dne 13. 11. 2020, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS, procesni roki niso tekli in so začeli teči po 12. 4. 2021. Z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, ki je bila objavljena v Uradnem list RS, št. 12 z dne 28. 1. 2021 je bilo namreč določeno, da procesni roki v zadevah, v katerih so bili z Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 165/20 in 2/21), začasno ustavljeni, začnejo teči s 1. 2. 2021. 9. Nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih storilec sodišču prve stopnje očita, da je v pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog napačno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe postopka o prekršku, pa presegajo okvire preizkusa izpodbijanega sklepa, saj z njimi storilec izpodbija pravilnost in zakonitost sodbe o zahtevi za sodno varstvo, v presojo tega pa se pritožbeno sodišče ne more in ne sme spuščati, saj je v posledici zamude pri vložitvi pritožbe postala pravnomočna, na pravnomočne odločitve pa je tudi pritožbeno sodišče vezano in nima pristojnosti, da bi poseglo vanje.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker bi glede na ugotovitve sodišča prve stopnje s plačilom sodne takse bilo ogroženo storilčevo preživljanje, je tudi pritožbeno sodišče na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter petega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 storilca oprostilo plačila sodne takse kot edinega stroška tega pritožbenega postopka.