Jedro

Tožilec mora, da ne bi prišlo do ocene, da ne ustreza državnotožilski službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od kriterijev, navedenih v 1. členu Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Državnotožilski svet (DTS) kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo pritožbo zoper oceno tožilske službe št. Tu-20-8/3001/2013/BŽ z dne 14. 6. 2013, ki jo je izdal vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti (1. točka izreka). Z 2. točko citiranega sklepa je sprejel oceno tožilske službe za tožnika, s katero je ugotovil, da ta ne ustreza tožilski službi. Iz obrazložitve izhaja, da je bil izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. II U 36/2014-14 z dne 8. 10. 2014, ki je tožbi tožnika zoper oceno DTS št. Dts 534/13-4-NF(VV) z dne 12. 12. 2013 ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek z utemeljitvijo, da izpodbijani akt ne vsebuje elementov iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ne navaja konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

2. V ponovljenem postopku je DTS ponovno preučil oceno tožilske službe vodje Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 14. 6. 2013, pritožbo tožnika zoper to oceno z dne 4. 7. 2013 s prilogami, dokončno poročilo pregleda dela tožnika, ki ga je sestavil vrhovni državni tožilec svétnik mag. A.A., 69 tam navedenih spisov, sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. PR 60/2013 z dne 23. 6. 2014, sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. PRp 186/2014 z dne 22. 8. 2014 in sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. PR 198/2014 z dne 27. 1. 2015 ter druge dokumente. Poudarja, da ocena tožilske službe, ki jo je podal vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti dne 14. 6. 2013 v ničemer ne posega v pravni položaj tožnika, saj konkretne pravne učinke povzroči šele ocena tožilske službe, ki jo v skladu z veljavno zakonodajo izdela DTS. Glede na navedeno se zato DTS ni spuščal v poglobljeno razlago in argumentacijo glede zavrnitev pritožbe tožeče stranke zoper podano oceno vodje Okrožnega državnega tožilca v Murski Soboti. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 102. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) je DTS izdelal oceno tožilske službe za tožnika ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja sodniško službo (osmi odstavek 37. člena ZDT-1). Določba 31. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) določa, da se izdela za sodnike oziroma za državne tožilce ocena sodniške službe oziroma tožilske službe vsake tri leta, lahko pa tudi pred tem časom. DTS je izdelal oceno na podlagi pregleda dela tožnika za obdobje šestih mesecev in sicer od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013 v 69. kazenskih zadevah, pri čemer ugotavlja, da je tožnik obravnaval pretežno enostavnejše zadeve (imel je tudi pomoč strokovnih sodelavcev), ki pa kažejo veliko nihanje v kakovosti pisnih izdelkov. Podrobnejšo utemeljitev glede kakovosti strokovnosti in uspešnosti dela tožnika pa podaja za 12 tam navedenih pregledanih kazenskih zadev.

3. Merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (št. Dts 278/12 z dne 28. 11. 2012, objavljena dne 10. 12. 2012, v nadaljevanju Merila) v 9. členu vsebinsko napolnjujejo kriterij „sposobnost ustnega in pisnega izražanja“ iz 29. člena ZSS in sicer določajo, da se predmetni kriterij ugotavlja s pravilnostjo uporabe knjižnega jezika, strokovne terminologije, sposobnostjo ustreznega argumentiranja in jedrnatega, nedolgoveznega načina pisanja ter sposobnostjo postavljati prava, logična in razumljiva vprašanja na zaslišanjih, obravnavah ter pri drugih državnotožilskih opravilih. Gre torej za več posameznih indikatorjev znotraj posameznega kriterija, pri čemer ima DTS pri tehtanju posameznih indikatorjev določeno polje proste presoje. Ugotavlja, da tožeča stranka ne izpolnjuje več posameznih indikatorjev citiranega kriterija, saj glede na zgoraj navedene konkretne ugotovitve pri pregledanih aktih le-te ne zadostijo kriteriju „sposobnosti ustnega in pisnega izražanja“, saj niso ustrezno argumentirani, jedrnati in niso nedolgovezni.

4. Dejstvo, da tako sestavljene akte sodišče sicer še akceptira (kakor navaja tožnik), po mnenju DTS še ne pomeni, da zadostijo kriteriju „sposobnost ustnega in pisnega izražanja“ , prav tako pa navedeno ne pomeni, da tako sestavljeni akti zadostijo kriteriju „varovanje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca“. Obtožni akti so namenjeni širšemu krogu ljudi in pod določenimi pogoji so dostopni tudi širši javnosti, zaradi česar je potrebna pravilna raba slovenskega jezika. Ko pa je uporaba jezika do te mere neustrezna, postane tudi vsebina nerazumljiva in je težko razbrati pomen pisanja tudi glede pravnih vprašanj (tako npr. v zadevah opr. št. Kt (1)397/11, 1072/12, 9/13, 54/11 in 1322/12). Zato sposobnosti pisnega izražanja, ne le z jezikovnega temveč tudi s strokovnega vidika, ki je neločljivi del, ni mogoče oceniti pozitivno. Sposobnost pisnega izražanja je povsem enakovreden kriterij vsem drugih kriterijem v postopku za oceno državnotožilske službe, določenih v 29. členu ZSS. Zaključuje, da tožnik z akti, ki so bili pregledani in v katerih je bilo ugotovljeno, da niso ustrezno argumentirani, jedrnati in niso nedolgovezni ter da je uporaba slovenskega jezika do te mere neustrezna, da postane tudi vsebina nerazumljiva in je težko razbrati pomeni pisanja, ne zadosti kriteriju „sposobnost ustnega in pisnega izražanja“.

5. DTS je posebno pozornost posvetil tudi kriteriju „varovanje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca“ (ki ga je v svoji oceni izpostavil tudi vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti). V zvezi s tem kriterijem je po mnenju DTS pogosto prisotna prevelika toleranca do dejanj posameznih državnih tožilcev, ki z načinom dela vodenja postopka, odnosa do strank, pri komunikaciji z drugimi organi, pri nastopanju pred sodišči ter pri obnašanju v zasebnem življenju ne varujejo ugleda videza nepristranskosti, zanesljivosti in neodvisnosti državnega tožilstva kot celote in izvrševanja lastne funkcije. Vodja državnega tožilstva je v tem primeru celo počakal s postopkom izdelave ocene tožilske službe (torej s podajo ocene ter s podajo pobude za pregled državnega tožilca) in državnemu tožilcu dal možnost, da z ustreznim pričakovanim ravnanjem svoje zdravstvene težave, ki so vplivale na njegovo delo odpravi, vendar se to ni zgodilo. Vodja državnega tožilstva je zaradi obnašanja tožeče stranke sprožil tudi disciplinski postopek, kar je vsekakor v skladu z načelom sorazmernosti in zadosti standardom proprocionalne oziroma sorazmerne sankcije. Vendar pa tožnik z nesprejemljivim obnašanjem, torej s konzumiranjam alkohola, kljub vsem opozorilom vodje, kljub razgovoru pri (tedanji) generalni državni tožilki RS in kljub začetemu disciplinskemu postopku, ni prenehal. Še več, svoje obnašanje je še poslabšal do ravni izrazito nesprejemljivega obnašanja, kar v podrobnosti pojasnjuje s sklicevanjem na sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. PR 60/2013 z dne 23. 6. 2014, sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. PRp 186/2014 z dne 22. 8. 2014 in sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. PR 198/2014 z dne 27. 1. 2015. V konkretnem postopku, ki se je vodil zaradi prometnega prekrška je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 25. 3. 2013 ob 16.10 uri vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola (alkotest je pokazal najmanj 1,78 mg alkohola v litru izdihanega zraka), zato je dejstvo, da je bil v prometni nesreči udeležen šele v popoldanskem času, irelevantno, saj se je moral zavedati, da mora kot funkcionar, torej kot državni tožilec, vseskozi varovati ugled državnega tožilstva in državnega tožilca, torej tudi izven delovnega časa. Za konkreten postopek izdelave ocene tožilske službe torej ni pomembno ali je tožnik alkohol začel uživati že v službenem času ali šele po njem, bistveno je, da je vozil pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. DTS na podlagi navedenega zaključuje, da tožnik z vožnjo pod vplivom alkohola ni zadostil kriteriju varovanja ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca, ki je eden izmed kriterijev določenih v 29. členu ZSS in v Merilih, na podlagi katerih DTS izdela oceno državnotožilske službe.

6. DTS tudi pripominja, da se skupaj z Generalnim državnim tožilcem RS izjemno trudi, da ne samo da vzdržuje ugled državnega tožilstva temveč ga stalno povečuje, kar se odraža tudi v dejstvu, da se na nove razpise, v nasprotju s preteklo prakso, ko se je prijavilo tudi manj kandidatov, kot je bilo razpisanih državnotožilskih mest, prijavlja veliko število kandidatov, ki so izjemno izkušeni. Na ta način zadnje leta v tožilske vrste vstopajo številni strokovnjaki in se ugled državnega tožilstva tako še povečuje. Tako je tudi s tega vidika ravnanje tožnika, kot je bilo opisano, nedopustno, njegovo obnašanje je bilo namreč izrazito nesprejemljivo in ga ni mogoče kar prezreti oziroma tolerirati. Naloga DTS je, da vzpodbuja učinkovitost in kakovost. Temeljni elementi (kriteriji, procesne določbe, posledice ocen) so določeni z zakonom, podrobnosti pa so določene s podzakonskimi predpisi, pri čemer DTS s svojo neodvisnostjo igra pomembno vlogo pri oblikovanju teh standardov in v primerih izrazito nesprejemljivih obnašanj oziroma ravnanj državnih tožilcev ustrezno reagira.

7. Zgolj in previdnosti DTS še pripominja, da je očitno tudi tožnik sprevidel, da je njegovo ravnanje nedopustno in da je z navedenim izrazito nesprejemljivim obnašanjem (vožnja avtomobila pod vplivom alkohola), omajal ugled državnega tožilstva in državnega tožilca, saj je dne 8. 1. 2014 podal izjavo, naslovljeno na Vlado RS, iz katere je razumeti, da se odpoveduje svoji funkciji. Glede na obrazloženo je DTS v konkretnem primeru imel na volji dovolj dejstev in dokazov, da je v okviru svojih pristojnosti preveril utemeljenost pritožbenih navedb in skladno s kriteriji iz 1. člena Meril ob smiselni uporabi 32. člena ZSS izdelal oceno tožilske službe, s katero je ugotovil, da (je) okrožni državni tožilec svétnik B.B. v ocenjevanem obdobju, to je od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013:

1. kljub strokovno enostavnejšim zadevam v kakovosti posameznih pisnih izdelkov pokazal veliko nihanje;

2. svoje odločitve sprejemal pravočasno;

3. pokazal še zadovoljivo sposobnost razreševanja pravnih vprašanj;

4. reševal tožilske spise več večjih zaostankov znotraj predpisanih zakonskih rokov;

5. pred sodišči in v javnosti ni varoval ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca, saj so tožilski akti napisani z nedopustno rabo slovenskega jezika; neprimerno pa je tudi njegovo obnašanje v službi in izven nje – kar je tudi sam priznal;

6. da je njegova sposobnost ustnega in pisnega izražanja nezadovoljiva, kar je DTS sam ugotovil iz pregledanih tožilskih aktov;

7. da obvlada madžarski jezik, kakor je tudi navedel vodja državnega tožilstva;

8. da ima korekten odnos do sodelavcev; kar je vse imelo za posledico končno ugotovitev, da tožnik ne ustreza tožilski službi.

8. DTS je pristojen za izdelavo državnotožilske službe pri čemer uporablja Merila v zvezi s smiselno uporabo določb ZSS, posebej tudi glede določbe 32. člena ZSS. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS št Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 je DTS v praksi oblikoval Merila za sprejemanje ocene tožilske službe v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za redno napredovanje (to vsebinsko pomeni, da je delo državnega tožilca po po vseh kriterijih iz 1. - 8. (9.) točke 29. člena ZSS ocenjeno kot povprečno), v zvezi z neizpolnjevanjem pogojev za napredovanje (rezultati po enem ali več kriterijih po 1. odstavku 29. člena ZSS ne dosegajo povprečja, vendar gre za popravljive napravilnosti, ki še ne pomenijo krnitve izvajanja državnotožilske funkcije) in glede ocene, da ne ustreza tožilski službi (da delo tožilca ne dosega minimalnih standardov po katerem od kriterijev iz 1.- 8. (9.) točke prvega odstavka 29. člena ZSS). Glede na vse navedeno je DTS ugotovil, da tožnik ne dosega minimalnih standardov niti glede kriterija sposobnosti ustnega in pisnega izražanja niti glede kriterija varovanja ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca.

9. Tožnik je vložil zoper izpodbijani sklep tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da bi na podlagi izjave z dne 8. 1. 2014 o tem, da se odpoveduje funkciji državnega tožilca, ki v smislu 4. točke prvega odstavka 72. člena ZDT-1 predstavlja razlog za prenehanje funkcije, moral prejeti odločbo o prenehanju. Zato je izpodbijani sklep nepotreben in bi moralo sodišče o tem odločiti v smislu predhodne ugotovitve.

10. Ne glede na navedeno pa meni, da je izpodbijani sklep nezakonit oziroma, da so bile z njim kršene določbe postopka. Ne drži namreč trditev v izpodbijanem sklepu, da je bil zoper tožnika uveden disciplinski postopek, saj izrečen disciplinski ukrep predstavlja po 8. točki prvega odstavka 72. člena ZDT-1 tudi razlog za prenehanje funkcije tožilca. V izpodbijanem sklepu pa tudi ni obrazloženo in razvidno, da so bile dane pobude za uvedbo kakršnihkoli disciplinskih postopkov proti tožniku v zvezi z zatrjevanimi kršitvami v letu 2011 in 2013. Tudi v zvezi s citirano prekrškovno sodbo meni, da bi v navedenem primeru morali pri izdelavi ocene pridobiti in vpogledati v celotno prekrškovno spisno gradivo, saj bi si tako lahko DTS ustvaril objektivnejšo sliko v zvezi z obravnavanimi dejanji. Meni tudi, da bi za izdelavo oceno sodniške službe bilo potrebno pregledati rezultate dela v nekem strjenem daljšem obdobju medtem, ko je pri izdelavi ocene sodniške službe bilo upoštevano zgolj obdobje šestih mesecev in celo obdobje takoj po predhodni bolniški odsotnosti tožeče stranke. Ne glede na navedeno pa iz ocene tožilske službe vodje držav okrožnega državnega tožilca izhaja, da tudi v času od 4. 4. 2012 ko je tožeča stranka začela delati s polovičnim delovnim časom na njeno delo ni bilo večjih pripomb. Tudi vrhovni državni tožilec je po opravljenem pregledu in po celoviti oceni dela tožeče stranke navedel „da še ustreza tožilski službi“. Navedbe glede določenih manjših nihanj pa so bile zagotovo povezane tudi z zdravstvenim stanjem tožnika, s katerim pa se DTS pri izdelavi ocene sploh ni ukvarjal, kakor tudi ne z osebnimi in družinskimi težavami tožnika v predmetnem času. Glede na navedeno izpodbijana ocena tožilske službe tudi ob določeni konkretizaciji nekaterih aktov ne utemeljuje zadostno izrečene ugotovitve glede neustrezanja tožilski službi zaradi nedopustne rabe slovenskega jezika in nevarovanja ugleda državnega tožilca. Tožnik meni, da je bilo glede tega dejansko stanje nepopolno oziroma celo nepravilno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izvede vse predlagane dokaze in izpodbijani sklep kot nepotreben zavrže oziroma podrejeno odpravi.

11. DTS v odgovoru na tožbo v celoti zavrača navedbe tožnika. Pojasnjuje pravno podlago za izdelavo ocene državnotožilske službe ( ZDT-1, Državnotožilski red – DTR, Merila ter Poslovnik DTS) in pojasnjuje, da se je v celoti ravnal po predpisanih pravilih postopka, upošteval je tudi napotke Upravnega sodišča RS iz sodbe opr. št. II U 36/2014-14 z dne 8. 10. 2014. Navedbe glede prenehanja funkcije državnega tožilca na podlagi izjave z dne 8. 1. 2014 ne morejo biti predmet tega upravnega spora, saj gre za drugačno pravno podlago prenehanja državnotožilske funkcije, ki bi lahko bila preizkušena le v posebnem postopku med tožečo stranko in med Vlado RS ne pa z udeležbo DTS. Tožena stranka načeloma soglaša z ugotovitvijo tožeče stranke, da je njegove državnotožilska funkcije glede na podano odpoved funkcije državnega tožilca z dne 8. 1. 2014 prenehala že po samem zakonu, vendar pa o tem ni pristojna odločati sama. Sodišče bi moralo navedeno dejstvo, ki je med strankama nesporna, upoštevati kot že rešeno predhodno vprašanje ali ima tožeča stranka sploh še interes za tožbo v tej zadevi. Zgrešene so tudi navedbe, da gre za v tej zadevi za disciplinski postopek zato v zvezi s tem posebnega odgovora ne daje. Razen tega iz zakonske ureditve nedvomno izhaja, da so enake nepravilnosti pač lahko predmet tako ocene državnotožilske službe kot tudi disciplinskega postopka, po novem tudi presoje z vidika etikete in integritete, pri čemer ni mogoče šteti, da bi bili ti postopki vedno in nujno med seboj povezani ali celo odvisni drug od drugega. Glede vpogleda v citirane sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti in Višjega sodišča v Mariboru pa velja, da se je v tem delu izpodbijana ocena oprla le na dejstva, ki so bila pravnomočno ugotovljena, kar je zadoščalo za namen opravljenega postopka izdelave ocene. Pri tem tožena stranka poudarja, da bi z analiziranjem celotnega spisa citirane prekrškovne zadeve presegla zakonske okvirje in bi tako ravnanje vneslo v postopek elemente arbitrarnosti. Glede teže obeh odločilnih podlag izpodbijane ocene tožnikove neustreznosti za državnotožilsko službo tožena stranka v skladu z zakonsko ureditvijo in v skladu s sodno prakso ocenjuje, da mora vsak državni tožilec vsaj minimalno ustrezati državnotožilski službi po vseh zakonskih zahtevah in da ni mogoče preko celote sestavin ocene nadomeščati tako očitnih primanjkljajev, kot so bili ugotovljeni pri tožeči stranki. Pri tem ponovno poudarja, da je v postopku izdelave izpodbijane ocene vrednotila tožnika celovito in kompleksno pri vseh kriterijih, kakor tudi po posameznih indikatorjih, ter na tej podlagi izdelala končni sintetično oceno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podredno, da tožbeni zahtevek zavrne, pri čemer naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

12. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da z izpodbijanim sklepom ugotovljena neustreznost tožilski službi pomeni prenehanje tožilske funkcije skladno z določbo 7. točke prvega odstavka 72. člena ZDT-1, zato izpodbijani sklep predstavlja akt, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke in da je zato ugovor tožene stranke, da tožnik za vložitev predmetnega upravnega spora nima pravnega interesa neutemeljen. Poudarja, da je izpodbijani sklep bil izdan v ponovljenem postopku in da dejstvo, da je bil izpodbijani sklep izdan šele 25. 2. 2016 na navedeno odločitev ne more imeti nobenega vpliva. Ponavlja tudi pritožbene ugovore, da v zvezi z navedbami glede disciplinskih postopkov ni dobil nobenega pojasnila kaj se je z disciplinskimi pobudami dogajalo oz. kako so bile rešene. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V zadevi je sporna ocena tožilske službe za tožnika, ki jo je v ponovljenem postopku izdelal DTS in s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ne ustreza tožilski službi zaradi neizpolnjevanja minimalnih standardov glede kriterija sposobnosti ustnega in pisnega izražanja niti glede izpolnjevanja kriterija varovanja ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca (5. in 6. točka 1. člena v času izdelave ocene veljavnih Meril). Na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. II U 36/2014 z dne 8. 10. 2014 je bil namreč odpravljen sklep št. Dts 534/13-4-NF(VV)-ks z dne 12. 12. 2013, s katerim je DTS sprejel oceno službe za tožnika in ugotovil, da tožnik ne ustreza tožilski službi. Sodišče je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo DTS v ponovni postopek z utemeljitvijo, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker ne vsebuje vseh elementov iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glede na to, da po peti alinei drugega odstavka 72. člena ZDT-1 državnemu tožilcu funkcija preneha z dnem, ko mu je vročena dokončna negativna ocena, je po presoji sodišča pravni interes tožnika za ta upravni spor izkazan in sodišče ne sprejema ugovora tožene stranke, da tožnik v obravnavanem sporu nima pravnega interesa za vložitev tožbe, ker naj bi se 8. 1. 2014 sam z izjavo odpovedal državnotožilski službi.

15. Napredovanje in ocenjevanje državnih tožilcev je urejeno z ZDT-1, ki v osmem odstavku 37. člena določa, da se glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter za ocenjevanje dela državnih tožilcev, če ta zakon ne določa drugače, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, to je ZSS. Za izdelavo ocene državnotožilske službe je pristojen DTS (sedmi odstavek 37. člena in 4. alinea prvega odstavka 102. člena ZDT-1). Kriteriji, ki jih mora upoštevati pristojni DTS pri sestavi ocene so določeni v prvem odstavku 29. člena ZSS (veljavnega v času izdelave ocene) in povzeti v Merilih. Ti kriteriji so strokovno znanje (1. točka), delovne sposobnosti (2. točka), sposobnost razreševanja pravnih vprašanj (3. točka), opravljeno delo pri preprečevanju zaostankov ter pri povečanem obsegu dela na državnem tožilstvu (4. točka), varovanje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca (5. točka), sposobnost ustnega in pisnega izražanja (6. točka), opravljano dodatno delo pri izvrševanju funkcije (7. točka), odnos do sodelavcev pri opravljanju državnotožilskega dela (8. točka) in sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta (9. točka). V skladu z 9. členom Meril se sposobnost ustnega in pisnega izražanja ugotavlja s pravilnostjo uporabe knjižnega jezika, strokovne terminologije, sposobnostjo ustreznega argumentiranja in jedrnatega, nedolgoveznega načina pisanja ter sposobnostjo postavljanja pravih, logičnih in razumljivih vprašanj na zaslišanjih, obravnavah ter pri drugih državnotožilskih opravilih. Varovanje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca se v skladu z 8. členom Meril ugotavlja na podlagi načina vodenja postopkov, komuniciranja s strankami in z drugimi organi ter nastopanja pred sodišči in v javnosti, z varovanjem neodvisnosti, nepristranskosti in zanesljivosti ter z obnašanjem v službi in izven nje.

16. Prenehanje funkcije in razrešitev državnega tožilca je urejena v 9. oddelku ZDT-1 v členih od 72 do 76. V prvem odstavku 72. člena ZDT-1 je med drugim določeno, da državnemu tožilcu preneha funkcija državnega tožilca, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi (7. točka prvega odstavka). Glede na določilo drugega odstavka citiranega člena (kot je bilo že navedeno) razlog iz 7. točke prvega odstavka nastopi z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena.

17. Glede na zgoraj navedeno zakonsko ureditev, mora torej tožilec za to, da ne bi prišlo do ocene, da ne ustreza državnotožilski službi, vsaj na minimalni ravni, brez izjeme, izpolnjevati vsakega od kriterijev navedenih v 1. členu Meril (28. člen ZDT-1 v zvezi z 29. členom v času izdelave ocene veljavnim ZSS). Ob ugotovitvi, da ocenjevani državni tožilec ne izpolnjuje nekaterih od teh kriterijev, zato morebitno izpolnjevanje pri ostalih kriterijih tudi po presoji sodišča ne more vplivati na ugotovitev, da tožilec ne ustreza državnotožilski službi. Tako ocena državnotožilske službe, kot tudi potrditev negativne ocene je strokovno opravilo in v takih primerih je sodna presoja po ustaljeni upravno sodni praksi zadržana, v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje. To pomeni, da se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, temveč uporablja test tako imenovane očitne nerazumnosti (tako tudi npr. sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1027/2013 in opr. št. I U 1191/2009).

18. Upoštevaje navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z navedbo konkretnih razlogov na podlagi katerih ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje nekaterih izmed kriterijev iz prvega odstavka, v času izdelave ocene veljavnega 29. člena ZZS oziroma 1. člena (v času izdelave ocene veljavnih) Meril, svoje ugotovitve obrazložila logično in razumno. Pri tem v izpodbijanem sklepu nelogičnosti oziroma nerazumnosti po presoji sodišča ni niti v razlogih, ki so narekovali zavrnitev pritožbe v postopku izdelave ocene niti v razlogih za njeno potrditev. Tožnik zato ugotovitev tožene stranke ne more izpodbiti s sklicevanjem na ugotovitev opravljenega nadzorstvenega pregleda za obdobje od 1. 10. 2012 do 13. 3. 2013 , ki jo je izdelal vrhovni državni tožilec (ta je navedel, da tožnik še ustreza tožilski službi). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je bilo njegovo delo ocenjeno tako glede na triletno ocenjevalno obdobje (od 1. 11. 2008 do 31. 3. 2013), kot tudi z upoštevanjem ugotovitev opravljenega nadzorstvenega pregleda za obdobje od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013 ter pregleda 12 tožilskih aktov, ki so že bili predmet nadzorstvenega pregleda, ki ga je opravil DTS. V zvezi s trditvijo, da se mnenje službenega nadzora, da tožnik še ustreza tožilski službi, razlikuje od mnenja DTS, sodišče poudarja, da neizpolnjevanje kriterija iz 6. točke prvega odstavka Meril ne predstavlja edine dejanske podlage izpodbijane odločitve. DTS je namreč izpodbijano odločitev utemeljil tudi na neizpolnjevanju kriterija po 5. točki prvega odstavka 29. člena ZSS oziroma 5. točki prvega člena Meril in pri tem v ponovljenem postopku neizpolnjevanje tega kriterija utemeljil tudi s sodbami Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. PR 60/2013 z dne 23. 6. 2014, Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. PRp 186/2014 z dne 22. 8. 2014 in Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. PR 198/2014 z dne 27. 1. 2015. Pri tem za odločitev prav tako niso relevantni tožbeni ugovori v zvezi z disciplinskimi postopki, ki zoper tožnika niso bili uvedeni. Postopek ocene državnotožilske službe in disciplinski postopek sta v zakonu urejena ločeno in neodvisno in skladno z zakonom se v postopku izdelave ocene državnotožilske službe in v postopku potrditve te ocene ne ugotavljajo disciplinske kršitve in se tudi v obravnavanem primeru niso ugotavljale.

19. Tudi tožbeni ugovor, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju zakonitosti izpodbijanega sklepa upoštevati izjavo tožnika z dne 8. 1. 2014, s katero se je odpovedal funkciji državnega tožilca in da je izdaja izpodbijanega sklepa iz navedenega razloga nepotrebna, ni utemeljen. Prenehanje državnotožilske funkcije na podlagi odpovedi državnotožilski službi je razlog za prenehanje po 4. točki prvega odstavka 72. člena ZDT-1. V primeru iz 4. točke prvega odstavka tega člena državnotožilska funkcija preneha z dnem, ki je določen z odločbo o prenehanju, najpozneje pa 60 dan po prispetju vloge o odpovedi na Vlado Republike Slovenije (1. alinea tretjega odstavka 72. člena ZDT-1). V obravnavani zadevi pa je tožniku prenehala državnotožilska funkcija zaradi tega, ker iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi. To pa je razlog za prenehanje funkcije državnega tožilca po 7. točki prvega ostavka 72. člena ZDT-1). V tem primeru pa državnemu tožilcu preneha funkcija državnega tožilca z dnem, ko mu je vročena dokončna negativna ocena. Navedeno torej pomeni, da kasnejša odpoved tožnika oziroma izjava, da se odpoveduje državnotožilski funkciji, ne predstavlja, tako kot napačno trdi tožnik, rešenega predhodnega vprašanja v tem sodnem postopku. Predmet presoje v tem upravnem sporu je namreč pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta v okviru spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010).

20. Ker je izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka odstavek 25. člena ZUS-1. 22. Ker so ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijani sklep, nesporne, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.