Jedro

Škodo, ki jo utrpi delavec, je dolžan povrniti delodajalec, pri katerem je škoda nastala. Delodajalec, ki je prevzel delavca, je nastalo škodo dolžan povrniti le v primeru dogovora s prejšnjim delodajalcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 13.353,36 EUR s pripadki ter na plačevanje mesečne rente v znesku 125,18 EUR od 1.10.1997 dalje, ter mu naložilo, da je toženi stranki dolžan povrniti njene pravdne stroške.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo bodisi spremeni tako, da bo zahtevku ugodilo, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Po razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča bi se moralo sodišče opredeliti do tožnikovih navedb, da gre za statusno spremembo prvotne stranke D. p.o. in pravno kontinuiteto subjektov. Ne glede na takšne napotke pa je sodišče zaključilo, da zahtevek ni utemeljen, ne da bi izvedlo dokaz, ki ga je sicer sprejelo na naroku, da se za potrebe pravde pri P. F. v L. naroči izdelavo mnenja glede obstoja pravne kontinuitete. Takšno ravnanje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. odst. 349. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3, ZPP). Pritožba se sklicuje na določbo 4. in 187. čl. Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 s spremembami, ZPod), po kateri so podjetja v družbeni lastnini, ki so nastala z delitvijo, spojitvijo ali pripojitvijo k drugemu podjetju v družbeni lastnini, solidarno odgovorna za obveznosti podjetij, ki so prenehala. Povzema tudi stališče Vrhovnega sodišča v zadevi, opr. št. VIII Ips 95/2001, po katerem je tudi na podlagi ustanovitvenega akta izvršen prenos celotne dejavnosti ali njenega dela, vseh delavcev in vseh zalog, šteti za prenos dela premoženjske celote po 1. odst. 452. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ 29/78, ZOR), ki ima za posledico solidarno odgovornost za obveznosti ustanovitelja, ki se nanašajo na preneseni del premoženjske celote. Sodišče je ugotovilo, da je šlo za prevzem delavca s tipično delovno pravno kontinuiteto. Med odločitvijo in razlogi sodbe je podano nasprotje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Končno graja tudi stališče sodišča, da je bila tožba vložena zoper pravno osebo, ki tedaj ni obstajala. Šlo je namreč le za spremembo imena glede na novega lastnika, ki je kupil poslovni delež družbe D. F.. V kolikor bi sodišče štelo, da gre za neobstoječo družbo, bi moralo tožnika v skladu s 108. čl. Zakona o pravdnem postopku pozvati na popravo tožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, v odgovoru nanjo pa predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba napačno povzema napotke Višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu, opr. št. II Cp 2800/2006 z dne 25.10.2006. Za odločitev o zahtevku je sicer res bistveno vprašanje pravnega nasledstva med nekdanjo družbo D. p.o. Medvode, v kateri se je tožnik kot delavec poškodoval, ter med toženo stranko družbo S. F. d.o.o.. Vendar gre pri tem za predhodno vprašanje pravnega razmerja, ki ga je sodišče dolžno samo rešiti in ga tudi je rešilo v tem postopku. S tem ni zagrešilo nobene procesne kršitve (pritožba se napačno sklicuje na določbo 2. odst. 349. čl. ZPP; v poštev bi prišla relativna kršitev po 1. odst. 339. čl. v povezavi s 1. odst. 362. čl. ZPP, ki pa kot rečeno ni podana). Za izdajo sklepa na naroku dne 17.9.2002 (list. št. 47), s katerim je Inštitutu za gospodarsko pravo na P. F. v L. naložilo izdelavo mnenja o pravnem nasledstvu, sodišče niti ni imelo zakonske podlage. Glede na to, da takšnega dokaznega predloga nobena od strank (še zlasti pa ne tožeča) ni podala, z neizvedbo tega sklepa (ki ne predstavlja dokaznega sklepa) ni nastala kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da med zgoraj navedenima družbama ne obstaja pravno nasledstvo. Nekdanja družba D. p.o. M., ki se je preoblikovala v družbo D. d.o.o. M., je namreč ustanovila družbo D. F. d.o.o., ki se danes imenuje S. F. d.o.o. Gre torej za t.i. materinsko in hčerinsko družbo kot ločena pravna subjekta, ki tudi ločeno odgovarjata za svoje obveznosti, in ne za statusno preoblikovanje (delitev, spojitev ali pripojitev) družbe D. d.o.o. M. , iz katere bi nastala tožena stranka. Glede na navedeno je neustrezno pritožbeno sklicevanje na določbe 4. in 187. čl. ZPod, ki solidarno odgovornost družb določata v primeru delitve družbe, pripojitve k družbi ali spojitve več družb. Za takšno situacijo v danem primeru namreč ne gre.

Tožnik je dokazal, da je bil kasneje zaposlen v družbi D. F. d.o.o., pri čemer mu delovno razmerje pri družbi D. d.o.o. M. ni prenehalo. Šlo je torej za prevzem delavca, ki pa ga je potrebno presojati z vidika kontinuitete delovnega razmerja in delovne dobe. Novi delodajalec je dolžan zagotoviti enake pravice, kot jih je imel delavec pred prevzemom, vendar se takšno zagotavljanje pravic lahko nanaša le na obdobje po prevzemu. Škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči dne 13.8.1991, pa mu je dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil (154. čl. ZOR), to pa je kvečjemu družba D. d.o.o. M.. Zmotno je torej stališče, da novi delodajalec odgovarja tudi za vse pretekle obveznosti prejšnjega delodajalca. Navedeno bi bilo sicer mogoče na podlagi njunega dogovora, ki pa ga tožnik ni zatrjeval in tudi ne dokazal. Očitano nasprotje med razlogi sodbe in odločitvijo po 14.točki 2. odst. 339. čl. ZPP tako ni podano.

Glede na to, da iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da je šlo za prenos premoženjske celote ali njenega dela (dela proizvodnje, osnovnih sredstev, zalog in s tem povezanih pravnih poslov) z družbe D. d.o.o. M. na družbo D. F. d.o.o. in da takšen prenos tudi ni izkazan, ni mogoča uporaba 452. čl. ZOR.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena zoper neobstoječo družbo. Tožena stranka se v času vložitve tožbe ni več imenovala D. F. d.o.o., temveč F. S. d.o.o.. Navedeno pa ne pomeni, da družba ni obstajala, temveč je šlo le za napačno poimenovanje stranke, ki ga je tožnik tekom postopka ustrezno popravil. Vendar to na odločitev o zahtevku, ki je bil iz zgoraj opisanih razlogov pravilno zavrnjen, ne vpliva.

Glede na to, da v pritožbi navedeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Odgovor na pritožbo za pravdo ne po vsebini ne po procesni umeščenosti ni bil potreben, zato mora stroške zanj nositi tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).