Jedro

Določilo 51. člena ZZZDR je tako po pravni teoriji kot sodni praksi prisilne narave (ius cogens). Po navedeni določbi je vse tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v zakonski zvezi, njuno skupno premoženje. Takega zakonitega določila zakonca s pogodbo ne moreta izključiti, niti se ne moreta vnaprej odreči svojemu deležu na skupnem premoženju. Skupno premoženje je kot družinskopravni inštitut posebna premoženjskopravna kategorija, za katero je značilno, da nastane originarno z rezultati dela v času trajanja zakonske zveze in da so na takem premoženju deleži zakoncev nedoločeni. Za pridobitev skupnega premoženja sta pravno upoštevani dve okoliščini: dejanski obstoj skupnosti zakoncev (partnerjev) in v času obstoja take skupnosti z delom, bodisi rednim ali izrednim, obeh partnerjev pridobljeno premoženje. Za nastanek skupnega premoženja tako ni pravno odločilna okolnost, da je kupnino za nakup določene stvari prispeval morda zgolj eden od zakoncev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca, stanovanje v K., v stavbi na parc. št... k.o... (na tožbo tožnika) in avtomobil Seat Cordoba (po tožbi toženke) ter določilo, da znaša na tem premoženju tožnikov delež 35% in toženkin delež 65%. Sodišče je toženki naložilo, da mora izstaviti na tožnikovo ime za zemljiškoknjižni prenos ugotovljenega solastniškega deleža sposobno listino. Drugačna zahtevka strank pa je zavrnilo.

Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor tožniku ni bil priznan na skupnem premoženju nadaljnji delež 15%, toženkino pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper odločitev, da spada stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša tožnikov delež na njem 35%, je toženka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji poudarja svoje stališče, da določilo 51. člena ZZZDR ni prisilne narave. V zakonu pridobljeno premoženje je skupno le, če se zakonca ne dogovorita drugače. To izhaja tudi iz določila 62. člena ZZZDR. Zaradi zmotne uporabe navedenih določb je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. V preostalem delu revidentka ponovi nekatere svoje trditve ter ugotovitve postopka, pojasni svoja materialnopravna naziranja glede tega, kako lahko nastane skupno premoženje med zakoncema ter sklene, da sporno premoženje ne more biti skupno, ker tožnik ni bil pripravljen sodelovati pri nakupu stanovanja, kupnino zanj pa je toženka zaslužila z delom v Italiji.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožnik pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka je z revizijo uveljavljala vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP. Toda revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka formalnopravno ni opredelila, niti ne obrazložila v revizijskih razlogih. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo sodbi sodišč nižjih stopenj v smeri postopkovnih kršitev le v okviru uradno naloženega preizkusa (po 386. členu ZPP), pri tem pa je ugotovilo, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni bila zagrešena.

Z revizijskimi razlogi toženka posega deloma v dejanske ugotovitve nižjih sodišč (česar v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP), pretežno pa v pravno presojo spora na nižjih stopnjah sojenja. Zaključek nižjih sodišč, da je v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank pridobljeno stanovanje skupna lastnina obeh, odklanja toženka iz razloga, ker da je celotno kupnino za stanovanje zaslužila z dodatnim delom v tujini (kamor je odšla dvakrat po nekaj tednov) in ker tožnik ni hotel ničesar prispevati iz svojega, niti se zadolžiti za kupnino. S svojim zadržanjem naj bi tožnik pokazal voljo, da nakup spornega stanovanja ne šteje za skupno lastnino in tako ne more spadati v skupno premoženje pravdnih strank.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revidentkino naziranje o pravni naravi določbe drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR), zmotno. To določilo je tako po pravni teoriji kot sodni praksi prisilne narave (ius cogens). Po navedeni določbi je vse tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v zakonski zvezi, njuno skupno premoženje. Takega zakonitega določila zakonca s pogodbo ne moreta izključiti, niti se ne moreta vnaprej odreči svojemu deležu na skupnem premoženju. Skupno premoženje je kot družinskopravni inštitut posebna premoženjskopravna kategorija, za katero je značilno, da nastane originarno z rezultati dela v času trajanja zakonske zveze in da so na takem premoženju deleži zakoncev nedoločeni. Za pridobitev skupnega premoženja sta pravno upoštevni dve okoliščini: dejanski obstoj skupnosti zakoncev (partnerjev) in v času obstoja take skupnosti z delom, bodisi rednim ali izrednim, obeh partnerjev pridobljeno premoženje. Za nastanek skupnega premoženja tako ni pravno odločilna okolnost, da je kupnino za nakup določene stvari prispeval morda zgolj eden od zakoncev.

V tej zadevi je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja, da sta pravdni stranki živeli v skupnosti od leta 1979 do razveze njune zakonske zveze v letu 1996, da sta imeli v času trajanja te skupnosti približno enake dohodke in po upokojitvi približno enako pokojnino, da je kupno pogodbo za sporno stanovanje sklenila toženka kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice (za kupnino nekaj čez 500.000,00 SIT, pri čemer je vrednost stanovanja ocenjena na več kot 10,000.000,00 SIT) po določbah Stanovanjskega zakona 15.11.1991, da je toženka z dvakratnim odhodom na delo v Italijo za nekaj tednov zaslužila nekaj dodatnih denarnih sredstev, da pa je tožnik ustvaril nekaj dodatnega dohodka z obdelovanjem določene nepremičnine in da je bila gonilna sila glede materialnih zadev toženka. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je v takih razmerah pridobljeno stanovanje skupna lastnina pravdnih strank in da je (upoštevajoč že delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v obsegu 15%) toženkin delež na skupnem premoženju najmanj 50% in tožnikov najmanj 35%.

Po presoji revizijskega sodišča je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank. Ugotovljeno dejansko stanje tak pravni zaključek utemeljuje ter ga drugačna revizijska izvajanja, ki pravno niso utemeljena, ne morejo omajati. Pri tem je ugotoviti, da revizijska izvajanja o toženkini izključni lastnini na spornem stanovanju, nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovitve o tem, da sta bila redna dohodka pravdnih strank iz dela približno enaka in približno enaki tudi pokojnini obeh po njuni upokojitvi, pa ob ostalih ugotovitvah (upoštevajoč pri tem tudi toženkino večje prizadevanje pri pridobivanju materialnih dobrin) utemeljujejo še nadaljnji zaključek, da tožnikov delež na skupnem premoženju ne more biti manjši od 35% (kot je pravnomočno priznano ob še odprtem deležu strank do 15%, ki bo predmet nadaljnjega obravnavanja po že omenjeni delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje). Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da je bilo materialno pravo to je določbi drugega odstavka 51. člena in 59. člena ZZZDR v pobijanem delu odločitve pravilno uporabljeno. Ker iz povedanega izhaja, da uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve niso podane, je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženkino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).