Jedro

Zagovora obtoženca, da je bil na določenem kraju (potrjena z izpovedbama dveh prič) ni potrebno dodatno dokazovati, ker ga je sodišče sprejelo kot resničnega, čeprav je to dejsvo v povezavi z drugimi dokazi ocenilo drugače od pričakovanj obtoženca (obrambe), ki je s tem dejstvom skušala dokazati obtoženčev alibi.

Izrek

Pritožbi zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu spremeni tako, da se mu izreče po členu 51 KZ pogojna obsodba, v kateri se mu po členu 212/I KZ določi kazen 8 (osem) mesecev zapora.

Ta kazen pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V ostalem pa se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega TR, GP in DD spoznalo za krive kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki

I. odst. 212. člena KZ. Obtoženemu TR je izreklo šest mesecev zapora.

Preklicalo mu je pogojni obsodbi (Okrožnega sodišča v K, opr. št. K 61/2004 in Okrajnega sodišča v L, opr. št. II K 116/2005) in izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo tudi čas prebit v hišnem priporu in pridržanju. GP je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtoženemu DD pa je izreklo osem mesecev zapora. Odločilo je tudi, da morajo obdolženci plačati stroške pritožbenega postopka in sicer vsak na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega DD iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe.

Višja državna tožilka pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije NF je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Na mnenje višje državne tožilke so odgovorili obtoženčevi zagovorniki in predlagali tako kot v pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema razlage pritožnikov, da bi sodišče moralo zagovora TR in GP presojati v skladu s pravili, ki urejajo zaslišanje prič, in sodišče prve stopnje njunega zagovora, ki ga je prebralo brez soglasja, ne bi smelo uporabiti kot dokaz zoper obtoženega D. Zakon o kazenskem postopku določa različen procesni položaj za obtoženca in priče. Zato zagovor obdolženca ne moremo presojati in enačiti z izpovedjo priče dane v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je upravičeno na glavni obravnavi dne 10.8.2005 (list. št. 127) prebralo zagovora obeh obtoženih (na glavni obravnavi se nista zagovarjala), ki sta ga podala pred preiskovalnim sodnikom, saj za to ni potrebno soglasja strank (člen 325 ZKP). Ne drži trditev pritožnikov, da je sodišče v nasprotju z določili ZKP prebralo zapisnik iz preiskave o izpovedi priče DB. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 10.8.2005 je razvidno, da je bila ta priča neposredno zaslišana in so ji bile le predočene nekatere njene izpovedbe v priskavi, ker se izpovedba priče na glavni obravnavi ni ujemala z izpovedbo dano v preiskavi. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu niso bile kršene pravice (pritožnik izrecno ne pove, katere), kot to smiselno uveljavljajo pritožniki v svoji pritožbi. Pritožbeno sodišče poudarja, da je zagovor soobtoženih lahko eden od dokazov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tako na zagovora soobtoženih kot tudi na objektivne dokaze (zaseg predmetov, izpovedi neprizadete priče DB, dopise policijske postaje in druge). Svojo odločitev je sprejelo na dovolj trdnih dokazih, ki pa niso bili pridobljeni s kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku ali z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge in to tudi v svoji obrazložitvi ustrezno pojasnilo. Po mnenju pritožbenega sodišča k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomogel izvedenec avtomobilske stroke, ki bi ugotavljal zmožnost obremenitve avtomobila R5. Sodišče prve stopnje je namreč razpolagalo z izpovedjo priče DB, ki je povedal, da je videl osebno vozilo R5 bele barve s prtljažnikom, kakršnega je uporabljal prav obtoženi D, kako je odpeljalo izpred skladiščnih prostorov družbe T d.o.o. in je bilo močno obremenjeno. To pa potrjuje zagovora obeh soobtoženih, da sta v vozilu zadaj ležala na vzetih predmetih (kolutih izolacije). Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča postavitev izvedenca o možni obremenitvi vozila R5 nepotrebna. Tudi postavitev izvedenca medicinske stroke, da bi ugotovil sposobnost zaznavanja in reagiranja soobtoženih, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Res, da sta prvoobtožena govorila o tem, da sta zaužila alkohol in psihoaktivne snovi, vendar iz njunih reakcij in ravnanj ni mogoče sklepati, da bi bila njuna sposobnost zaznavanja ali obvladovanja kakorkoli prizadeta, ter je zato dokazni predlog, ki so ga podali zagovorniki, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je upravičeno zavrnilo dokaz za zaslišanje očeta MD, ki je obtoženemu D posodil vozilo. Nepotrebno je namreč ugotavljati, ali je bilo vozilo zamazano zaradi prevoza izolirnega materiala, pa tudi ni mogoče z gotovostjo trditi, ali so sledi bile prisotne ali ne. Poleg tega je sodišče imelo v drugih dokazih dovolj opore za trdne zaključke. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem IR in LG in policistov, ki so obtoženega D ustavljali. Samo zaznavanje in reakcije obtoženega D ob zaustavitvi s strani policistov, niso bile takšne, da bi pri policistih vzbujale kakršenkoli sum v obtoženčevo vpletenost v očitano kaznivo dejanje, saj bi ob sumu postopali drugače kot so.

Sodišče prve stopnje pa je sprejelo, da je bil obtoženi D na koncertu pevke C in zato tega dejstva z zaslišanjem predlaganih prič, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno dodatno dokazovati.

Pritožnik sicer ne zatrjuje, da je bila s tem zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka (2. odst. 371. člena ZKP, ampak nakazuje na to, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni razčistilo v takšni meri, da bi lahko napravilo pravilne zaključke (2. odst. 373. člena ZKP). Pritožbeno sodišče pa zavrača takšno sklepanje pritožnikov. Sodišče prve stopnje je naredilo natančno časovno analizo in na podlagi analize zaključilo, da so obtoženi storili očitano kaznivo dejanje. Časovna analiza namreč pokaže, da je zagovor obtoženega DD, ki dejanje zanika in trdi, da je bil v času, ko so bili odpeljani prvi izolirni koluti iz skladišča oškodovane organizacije in ki so bili kasneje najdeni pri njemu doma, na koncertu, kar potrdita tudi MD in SO, ni prepričljiv. Sodišče prve stopnje je upravičeno izpovedi obeh prič ocenilo kot neprepričljivi, saj sta priči zainteresirani za izid kazenskega postopka glede na njuno razmerje do obtoženega (sestra obtoženega in dekle njegovega brata), zagovora prvoobtoženih pa sta potrjena z izpovedbo priče DB in dopisom policijske postaje, iz katerega je razvidno, da je priča dvakrat klical policiste in opisal, kako je najprej videl belo vozilo znamke R5, ki je bilo močno obremenjeno in ki je peljalo izpred oškodovane d.o.o. in kasneje še vozilo znamke Ford Sierra. V času drugega klica pa so policisti opravljali postopek legitimiranja voznika belega vozila znamke Renault 5 v katerem so bili sopotnik in sopotnici in to v bližini skladišča, iz katerega so bili predmeti odnešeni. Postopek pa so prekinili, ker so se odpeljali za vozilom znamke Ford in ki je bilo kasneje ustavljeno ter v katerem so prijeli soobtožena in mladoletnika ter v vozilu našli tudi izolirne kolute in klešče. Ker se zagovora prvoobtoženih povsem ujemata z izpovedjo priče in drugimi objektivnimi podatki, je gotovo, da je obtoženi D, ki od kraja dejanja stanuje le kakših 6 km, skupaj s sopotniki, ki so bili v vozilu (ml. MD, obtoženčeva sestra in dekle njegovega brata), gotovo zapustili koncenrt toliko prej, da so uspeli priti na kraj, kjer je bil obtoženi D dogovorjen s soobtoženima, ter je nato neposredno sodeloval pri izvršitvi dejanja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ne gre za dogovor prvoobtoženih, da bosta obremenila tretjeobtoženega. Njuno priznanje in obenem obremenjevanje obtoženega D je potrjeno, kot je bilo že rečeno s časovno analizo dogajanja in izpovedjo priče DB ter podatki, kje so bili zaseženi izolirni koluti (pri obtožencu doma in vozilu Ford), ugotovljeno poškodbo ograje (ogled kraja dejanja). Neutemeljeno je tudi zatrjevanje pritožnikov, da obtoženi ni imel motiva, ker je plačal dejansko vrednost izolacijskega materiala, saj je predstavnik oškodovane organizacije povedal, da je dejanska vrednost ene role izolacijskega materiala 4.680,00 SIT in da so bile zasežene izolacijske role poškodovane ter je bila zato njihova cena nižja, obtoženi pa je za plačilo ene role izolacije obljubil 1.000,00 SIT.

Pritožnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker naj bi bila vrednost vzetih predmetov majhna. Zatrjevana kršitev ni podana, saj ni izkazano, da bi obtoženim šlo za za to, da si pridobijo stvar majhne vrednosti. Nasprotno iz zagovora prvoobtoženih je razvidno, da jima je obtoženi D naročil, naj ob drugem prevozu vzamejo čimveč izolacijskega materiala, kar pomeni, da niso podani vsi elementi za pravno opredelitev po II. odst. 211. člena KZ. Tudi ni zagrešena kršitev materialnega zakona, s tem, ker mladoletnikoma KK in MD ni bila nikdar dokazana krivda in sodelovanje pri izvršitvi z obtoženimi. Mladoletnika v tem postopku nista bila obtožena, ampak se zoper njiju vodi postopek pri sodniku za mladoletnike ter se zato njuna kazenska odgovornost ni ugotavljala, je pa iz dokazov, ki so bili zbrani tekom postopka, nedvomno ugotovljeno, da sta tudi mladoletnika sodelovala pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imajo pritožniki prav, ko ocenjujejo, da je izrečena kazenska sankcija neprimerna glede na težo očitanega kaznivega dejanja, in obtoženčevo kazensko odgovornost. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu DD izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Pri tem je upoštevalo, da bo že opozorilo ob zagroženi kazni dovolj vplivalo na obtoženega, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Obtoženi se mora zavedati, da v kolikor v času preizkusne dobe stori novo kaznivo dejanje, da se pogojna obsodba lahko prekliče in kazen izvrši. Pri določitvi višine določene zaporne kazni in preizkusne dobe pa je pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je, da obtoženi še nikdar ni bil kaznovan, da je bil dejansko naročnik izvršitve očitanega kaznivega dejanja, da gre za sorazmerno mladega človeka, da pridobljena premoženjska korist ni velika in da občasno dela, kot tudi, da se je sedaj vpisal na Univerzo v L, Fakulteto za upravo, kot tudi, da je samostojni podjetnik in živi v izvenzakonski skupnosti z LG.

Pritožbeno sodišče pa zavrača pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolženca oprostiti plačila povprečnine, ker ga preživljajo starši in je družina socialno ogrožena, saj je iz drugih pritožbenih navedb in kasnejšega odgovora višji državni tožilki, razvidno, da ima obdolženi podjetje, istočasno pa študira, kot tudi dela preko študentskega servisa ter je zato pritožba v tem delu neutemeljena. Obtoženi ima dovolj sredstev, da bo lahko stroške postopka določene v povprečnini povrnil.