Jedro

S tem, ko je sodišče odločilo na podlagi 2. odstavka 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve, je zmotno uporabilo materialno pravo. Navedeno uredbo je namreč presojalo Ustavno sodišče in ugotovilo, da ni v skladu z Ustavo ter odločilo, da ima ta ugotovitev učinek razveljavitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 78/98-5 z dne 16.3.2000 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Carinske uprave Republike Slovenije, L. z dne 8.5.1998 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.5.1998. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 6.10.1997, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carinskega dolga v višini 622.110,00 SIT, za osebni avto znamke M., uvožen po uvozni carinski deklaraciji L. z dne 22.4.1996, brez plačila carine, s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje, enako kot tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 166. člena CZ ter na določbo 2. odstavka 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve (Uredba, Uradni list RS, št. 56/95, 75/95 in 33/96). Po navedeni določbi CZ blaga, ki je oproščeno plačila carine, med drugim tudi na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, v roku treh let ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno carine, preden niso plačane uvozne dajatve. Po navedeni določbi Uredbe se lahko uvažajo osebni avtomobili s carinsko oprostitvijo izključno za osebni prevoz invalida - upravičenca do carinske oprostitve. Ob opravljeni kontroli je bilo ugotovljeno, da je osebni avtomobil, za katerega je bil tožnik po navedeni določbi CZ oproščen plačila carine, uporabila nepooblaščena voznica - tožnikova hčerka, brez prisotnosti tožnika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da je tožnik, s tem, ko vozila ni uporabljal izključno za osebni prevoz, kršil v Uredbi določen pogoj za carinsko oprostitev.

Tožnikova pravna naslednica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. V času kontrole dne 5.5.1997 je bil njegov pooblaščenec T.K. na zdravljenju, kar dokazuje priloženo potrdilo, vozilo pa je bilo tudi v okvari, kar izhaja iz izjave avtomehanika. Ker je 100 % invalid, vozila ni mogel uporabljati sam, ampak je bilo zanj vsak dan potrebno opravljati prevoze, saj je potreboval plenice. Na dan kontrole je njegova hčerka vozilo uporabila zaradi nakupa plenic. Vozilo je bilo uporabljeno za njegove potrebe. Kdo upravlja vozilo, Carinski zakon ne določa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je podlaga za odločitev ugotovitev, da v času postopka naknadne kontrole, osebni avtomobil, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, ni uporabljal tožnik osebno, ampak ga je uporabljala njegova hčerka, zato ni izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev, določen v 2. odstavku 35. člena Uredbe, to je da se lahko uvažajo osebni avtomobili s carinsko oprostitvijo izključno za osebni prevoz. Navedeno določbo Uredbe je presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je v odločbi, št. U-I-216/98 z dne 9.11.2000 med drugim ugotovilo, da besedilo 2. odstavka 35. člena Uredbe ni v skladu z Ustavo RS. Hkrati je odločilo, da ima ta ugotovitev učinek razveljavitve. To pomeni, da se navedena določba Uredbe ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje, kot izhaja iz listin v upravnih spisih, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zmotno uporabila materialno pravo. Ker v tej zadevi o carinski obveznosti tožnika še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odločbo tožene stranke odpravilo, saj ni več pravne podlage, na kateri temelji.

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku obravnavati tožnikovo pritožbo v skladu z navedeno odločbo ustavnega sodišča, ob pravilni uporabi CZ.