Jedro

Sporni odsek, na katerem je tožnica z vozilom zdrsnila s ceste, je bil sicer res posipan kratek čas pred nezgodo, a je kljub temu vprašljivo, ali je bilo posipanje izvedeno dovolj skrbno, da bi preprečilo poledico. Če je bila cesta dve uri po tem že poledenela, kot je mogoče sklepati iz listinskega dokaza, je vsaj preuranjeno, če že ne zmotno stališče sodišča, da zavarovanec toženke ni opustil svoje obveznosti.

Ker je tožnica vozila z neprilagojeno hitrostjo, je soodgovorna za nesrečo. Ni pomembno, da je vozila pod omejitvijo, saj bi morala glede na zimske razmere svojo vožnji ustrezno prilagoditi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek kot oba podrejena zahtevka, tožnici pa naložilo, da mora toženkama povrniti njune pravdne stroške, in sicer prvi 926,60 EUR in drugi 463,59 EUR, obema z zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Obrazložitev sodbe je namreč protislovna in pomanjkljiva. Upravljalec ceste bi moral na spornem odseku opravljati pregledniško službo najmanj dvakrat tedensko, če je potrebno, pa tudi pogosteje. Tožnica opozarja na izpoved priče J. K., ki je že dan po nezgodi krpal udarne jame na cestišču. V zimskem času udarne jame nastajajo še hitreje in nepredvideno, zato se zavarovanec prve toženke ne bi smel zanašati na morebitna obvestila tretjih oseb, ampak bi moral preglede izvajati pogosteje. Sodišče je popolnoma zanemarilo dejstvo, da je bilo v času nesreče vozišče poledenelo. Upravljalca ceste je na poledenelost spornega odseka opozorila celo Policijska postaja Novo mesto. Če bi zavarovanec prve toženke zimsko službo res izvajal s potrebno skrbnostjo, bi cesto že prej posipal proti poledici in namestil tudi dopolnilno prometno signalizacijo. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila opravljena dva posipa ceste v razmaku dveh ur. Iz predložene prevoznice izhaja, da je bilo posipanje opravljeno na povsem drugih cestah, na spornem odseku pa šele uro in pol po nesreči. V času nezgode torej cesta ni bila posuta, čeprav bi zavarovanec prve toženke glede na takratne temperature in rahel dež moral pričakovati poledico. Nobenega dokaza ni, da je bila tožnica v času nezgode pod vplivom alkohola. Tega je nevede zaužila šele po nezgodi, ko ji je mož vlil žganje v čaj. Sicer pa je izvedenec cestnoprometne stroke potrdil, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nezgodo. Na spornem odseku je najvišja dovoljena hitrost vožnje 90 km/h, tožnica pa ni mogla pričakovati poledenele ceste. Tožničina hitrost bi bila povsem primerna, če bi zavarovanec prve toženke opravil svojo dolžnost. Tožnici zato ni mogoče pripisati celotne odgovornosti za nastalo škodo.

3. Prva toženka na pritožbo ni odgovorila. Druga toženka pa v odgovoru na pritožbo ponovno poudarja, da je tožnica izgubila svoje zavarovalne pravice, ker je po prometni nesreči uživala alkohol in s tem onemogočila ugotavljanje lastne alkoholiziranosti v času nezgode.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP). Razlogi izpodbijane sodbe so dovolj jasni in razumljivi, da je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe vsebino izvedenih dokazov povzelo resda selektivno, vendar ne tudi protispisno, kot poskuša prikazati tožnica v pritožbi. Pač pa je ostalo dejansko stanje deloma zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je vprašljivo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče odgovornost za obravnavano nezgodo v celoti pripisalo sami tožnici.

6. Po tožbenih navedbah je bil zdrs tožničinega vozila s ceste posledica udarnih jam in poledenelosti cestišča. Ni sporno, da je bil za redno vzdrževanje spornega odseka ceste zadolžen zavarovanec prve toženke. Redno vzdrževanje po Pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (2) med drugim obsega pregledniško službo, ki se na regionalnih cestah opravlja najmanj dvakrat tedensko (14. člen), krpanje udarnih jam (15. člen) in zimsko službo, vključno s posipanjem proti poledici (30. člen). Gre za dejavnost splošnega pomena, ki terja profesionalno skrbnost od zavarovanca prve toženke; ta po 163. členu Obligacijskega zakonika (3) (OZ) odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve.

7. Sodišče prve stopnje je upravičeno podvomilo o tožničini trditvi, da je zapeljala s ceste zato, ker se je poskušala izogniti udarni jami na cestišču. Dokazni postopek tega ni potrdil. Celo tožničina priča S. K. o morebitih udarnih jamah na tistem delu, kjer je prišlo do nezgode, ni vedel povedati ničesar, medtem ko je izvedenec cestnoprometne stroke zdrs tožničinega vozila pripisal neprilagojeni hitrosti njene vožnje na poledenelem vozišču. Tudi v zapisniku o ogledu kraja prometne nezgode udarne jame niso omenjene. Končno se je tožnica nanje začela sklicevati šele v tožbi, medtem ko se je v postopku o prekršku branila le s trditvijo, da je bila cesta spolzka oziroma poledenela. Čeprav so udarne jame v zimskih razmerah pogostejše, posebej na cestah, ki so bolj obremenjene s prometom, tožnica s sklicevanjem na povečano verjetnost pojava udarnih jam ne more dokazati, da so bile te vzrok za nezgodo. Samo iz dejstva, da je zavarovanec prve toženke na spornem odseku ceste krpal udarne jame dva dneva pred nezgodo in že naslednji dan po njej, namreč ni mogoče zanesljivo sklepati, da so bile udarne jame tudi na tistem mestu, kjer je tožnico zaneslo s ceste.

8. Pač pa je tožnici uspelo dokazati, da je bilo vozišče na kraju nezgode poledenelo. To dejstvo je potrdil priča S. K. in tudi izvedenec cestno prometne stroke je po gibanju tožničinega vozila v spornem ovinku sklepal, da je bilo vozišče v času nezgode spolzko zaradi ledu. Sodišče prve stopnje tega dejstva ni spregledalo, kot mu neupravičeno očita pritožba. Prezrlo je le tožničino trditev, da bi zavarovanec prve toženke moral namestiti tudi dopolnilno prometno signalizacijo, vendar ta pomanjkljivost izpodbijane sodbe ni relevantna za njen pritožbeni preizkus. Tožnica namreč ni opredeljeno zatrjevala, da se na tistem delu ceste, kjer je prišlo do obravnavane nezgode, poledica pogosto pojavlja; samo v takem primeru je po prej navedenem pravilniku (drugi odstavek 30. člena) predpisana namestitev dopolnilne prometne signalizacije, ki opozarja na nevarnost poledice.

9. Sodišče prve stopnje se je na podlagi podatkov iz dežurne knjige zimske službe 2005/2006 lahko zanesljivo prepričalo, da je zavarovanec prve toženke opravil posipanje spornega odseka ceste že 17.1.2006 med 21.10 in 23.40 uro ter ponovno 18.1.2006 ob 2.05. Pritožbena trditev, da je bilo edino posipanje opravljeno šele uro in pol po nezgodi, torej ne ustreza resnici. Tožnica se pri tem zmotno sklicuje na podatke prevoznice številke Z 0346724. Ta se namreč nanaša na vožnje, ki jih je opravil voznik T. (po dežurni knjigi 17.1.2006 od 21.00 do 23.30 – na drugih odsekih ter 18.1.2006 ob 2.05 – na spornem odseku), medtem ko je preventivno posipanje, med drugim tudi na spornem odseku, 17.1.2006 od 21.10 do 23.40 opravil drug voznik (N.). Prva toženka je torej dokazala, da je njen zavarovanec posipal sporni odsek ceste le kratek čas pred nezgodo, ki se je pripetila 18.1.2006 ob 0.30. Vprašljivo pa je, ali je bilo posipanje izvedeno dovolj skrbno oziroma v zadostni meri, da bi preprečilo poledico. Iz zapisa v dežurni knjigi je namreč razvidno, da je bil 18.1.2006 ob 2.00 uri prejet klic policije, da je cesta Novo mesto – Mirna Peč poledenela. Tega dejstva sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Če je bila na spornem odseku ceste kljub posipanju že po dveh urah poledica, prva toženka pa se niti ne sklicuje na morebitne izredne razmere ali kakšen drug objektivni razlog, ki bi njenemu zavarovancu lahko preprečil dovolj vestno in strokovno opravljanje njegovih storitev, je vsaj preuranjeno, če že ne zmotno stališče izpodbijane sodbe, da zavarovanec prve toženke pri vzdrževanju spornega odseka ceste ni opustil nobene svoje obveznosti in da je ravnal s primerno skrbnostjo. Prva toženka se zato ne more v celoti razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti, čeprav je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica vozila z neprilagojeno hitrostjo. Ta očitno ni bila edini vzrok za nezgodo, zato kaže, da je odgovornost za nastalo škodo vendarle deljena (171. člen OZ).

10. Sicer pa tožnica neupravičeno oporeka svoji soodgovornosti za nezgodo. Mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ne dopušča nobenega dvoma o tem, da je tožnica tik pred nezgodo vozila prehitro. Ni bistveno, da je na spornem odseku najvišja dovoljena hitrost 90 km/h, vendar bi tožnica hitrost svoje vožnje morala prilagoditi stanju ceste in vremenskim razmeram. Neresna je njena trditev, da ni mogla pričakovati poledenele ceste. Res pa je, da za njeno razmerje do prve toženke ni pomembno, ali je bila tožnica že v času nezgode pod vplivom alkohola, ali pa je vozila prehitro (le) zato, ker ni bila dovolj previdna.

11. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, posledično pa tudi odločitev o obeh podrejenih zahtevkih. Zaradi ekonomičnosti postopka in zagotovitve ustavno zavarovane pravice pravdnih strank do pravnega sredstva je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovljenem postopku znova presoditi odgovornost za obravnavano škodo, nato pa izvesti tudi predlagane dokaze o njeni višini. V novi sodbi naj upošteva, da je na tožbo odgovorila Zavarovalnica T., d.d., saj njena Območna enota Novo mesto ni pravna oseba in zato nima sposobnosti biti pravdna stranka. Na to naj opozori tudi tožnico, ki je prvo toženko že v tožbi napačno označila, temu pa sledi v vseh svojih nadaljnjih vlogah.

12. Razveljavitev sodbe vključuje tudi stroške prvostopenjskega postopka, medtem ko je pravica do povračila pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o tožničinih stroških za pritožbo in stroških druge toženke za odgovor nanjo pridržalo sodišču prve stopnje.

(1) Ur.l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008. (2) Ur.l. RS, št. 62/1998. (3) Ur.l. RS, št. 97/2007-UPB1.