Jedro

Upoštevajoč določbo prvega odstavka 63. člena ZZVZZ je za spremembo v Splošnem dogovoru za leto 2017 dogovorjenih kalkulativnih elementov za vrednotenje programov zdravstvenih storitev, kot je bil po tožeči stranki zatrjevani sklep vlade o povišanju plač v javnem sektorju, ko so se te povišale za dva plačna razreda, potrebna sprememba Splošnega dogovora oziroma soglasje podpisnikov oziroma sklep arbitraže, če ni soglasja, oziroma sklep vlade, če soglasja ne doseže niti arbitraža. Sodišče prve stopnje je določilo četrtega odstavka 9. člena SD za leto 2017 pravilno razlagalo, ko je pojasnilo, da se avtomatsko usklajevanje lahko nanaša le na primere, ko tožena stranka ima na podlagi SD že določene kalkulativne elemente, torej izhodišča za cene, kakor to izhaja iz prvega odstavka 63. člena v zvezi s členom 66 ZZVZZ. V obravnavanem primeru pa tega ni imela, saj je, kot je to razvidno tudi iz obrazložitve obračuna novih cen upoštevaje višje plače, ki ga je izdelala tožeča stranka morala spreminjati kalkulativne elemente (npr. plačne razrede, osnovno plačo, planske vrednosti) kot so bili številčno in zneskovno določeni v SD za leto 2017 in prilogah k temu. Do spremembe teh je lahko prišlo le po usklajevanju s sodelovanjem vseh podpisnikov SD in na način določen v 63. členu ZZVZZ in SD.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v prvem odstavku I. točke izreka delno spremeni tako, da se znesek 49.029,94 EUR nadomesti z zneskom 45.050,26 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine 49.029,94 EUR s pripadki (skrčeno na 45.050,26 EUR). Zaključilo je, da tožena stranka ni kršila določb med pravdnima strankama sklenjene pogodbe in Splošnega dogovora za leto 2017, saj je opravljene storitve tožeče stranke za leto 2017 obračunala in plačala v skladu s pogodbo in Splošnim dogovorom za leto 2017. Ker je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju se z njegovo višino ni ukvarjalo.

2. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter prvenstveno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi po temelju, po višini pa zahtevek odstopi v reševanje prvostopnemu sodišču, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe sodišču prve stopnje najprej očita, da je to povzelo le tožničine navedbe podane v tožbi, popolnoma pa je zanemarilo oziroma izpustilo zatrjevane argumente tožeče stranke, s katerimi je ta zavračala stališča tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo in dodatno utemeljevala svoj tožbeni zahtevek. Ravno tako je sodišče povzelo le navedbe tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo, ostale pa je v celoti zanemarilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka že v svoji prvi pripravljalni vlogi skrčila tožbeni zahtevek in je po višini odločalo o zahtevku o katerem pa postopek ni več tekel. Ker sodišče ni upoštevalo celotne trditvene podlage tožeče stranke je nepopolno in zato tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialne predpise. Ker sodišče ne navaja razlogov zakaj ni upoštevalo celotne trditvene podlage pa takšne pomanjkljive sodbe ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa so nekateri njeni razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju s trditvami in dokazi v spisu s čemer je podana tudi bistvena kršitev pravil postopka zaradi katere je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje po zaključku glavne obravnava sprejelo sklep, da bo odločalo najprej po temelju ter da bo o stroških postopka odločalo z dokončno sodbo. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje je tožeča stranka prikrajšanja za pravočasno priglasitev stroškov zastopanja, ki so nastali v zvezi z njenim zastopanjem na zadnji glavni obravnavi, kar je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, zaradi katere lahko v končni fazi pride do nepravilne in tudi nezakonite odločbe o stroških postopka, če se izkaže, da ima tožeča stranka v tej pravdi prav. Odločitev sodišča prve stopnje je bila v popolnem nasprotju s siceršnjo odločitvijo sodišča – s sklepom, ki ga je sodišče sprejelo na zadnji glavni obravnavi, kar predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Nadalje tožeča stranka navaja, da ni sprejemljivo stališče sodišča pod točko 26 obrazložitve izpodbijane sodbe in sicer, da je med pravdnima strankama sporno le pravno vprašanje razlage oziroma tolmačenja 4. točke 9. člena Splošnega dogovora (v nadaljevanju tudi: SD) za leto 2017, saj si pravdni stranki različno tolmačita ne samo navedeno določilo SD temveč tudi vsebino predvsem drugega odstavka 63. člena ZZVZZ, predvsem v primeru, ko gre za sprejemanje sprememb že sklenjenega Splošnega dogovora, kakor tudi ostala določila Splošnega dogovora, na katerega se pravdni stranki sklicujeta v svojih navedbah. Navaja, da sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotavlja, da predstavljajo materialno podlago za rešitev predmetnega spora samo določbe Pogodbe o izvajanju zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020, sklenjene med pravdnima strankama, SD v členih 8, 9 in 55 ter členi 63, 65 in 66 ZZVZZ. Pri tem povsem zanemarja določila OZ, ki govorijo o poslovni odškodninski odgovornosti, ravno tako določila SD za leto 2017, ki govorijo o odgovornosti strank v primeru kršitev SD za leto 2017. Navaja, da je stališče sodišča pod točko 30 obrazložitve izpodbijane sodbe napačno in je ne samo zmotno, temveč tudi v nasprotju s tožničinimi trditvami, ki jih je podala v tožbi in pripravljalnih vlogah. Trdi, da je tožena stranka prekršila pogodbo s tem, ker ni v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevala povečanje plač v javnem sektorju in da je s tem prekršila njeno obvezo po 4. točki 9. člena SD za leto 2017. Tožnica je avtomatičnost povečanja utemeljevala s tem, da je potrebno spremembe o plačah upoštevati pri izračunu novih plačnih razredov, ki se nato upoštevajo pri kalkulacijah novih cen. Nikoli pa ni zatrjevala, da utemeljuje svoj zahtevek na tem, da je svojim delavcem morala od 1. 7. 2017 dalje izplačati višje plače in da bi ji zato tožena stranka avtomatično morala priznati višje, usklajene cene zdravstvenih storitev, temveč je ves čas trdila, da bi zaradi sprememb plač v javnem sektorju moralo avtomatično priti do sprememb cen zdravstvenih storitev, kot je bilo to dogovorjeno z določilom četrtega odstavka 9. člena SD za leto 2017. Zaključek sodišča prve stopnje je v popolnem nasprotju s trditvami tožeče stranke in njenimi dokazi, ki jih je vložila v spis in s katerimi je s primerjalnimi izračuni izkazala za koliko bi se morali dvigniti plačni razredi in posledično tudi cene zdravstvenih storitev zaradi tega, ker je prišlo do sprememb plač planiranih delavcev predvidenih po SD in njegovih prilogah za izračun cen zdravstvenih storitev in ne katerihkoli delavcev v javnem sektorju. Nove plačne razrede za izračun cen zdravstvenih storitev je tožeča stranka izračunala na podlagi izhodiščnih kalkulativnih elementov, ki jih je bilo potrebno na novo izračunati, uskladiti, zaradi povečanja plač v javnem sektorju, saj so se partnerji SD zavezali, da bodo spremembe plač v javnem sektorju avtomatsko upoštevali pri kalkulacijah (izračunih) cen zdravstvenih storitev. Nadalje navaja, da pa to ni bila tožničina edina trditev, saj za primer, če to ne bi veljalo tožnica uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke tudi zato, ker obveze po upoštevanju določila 4.9. člena SD za leto 2017 ni upoštevala v procesu pogajanj za sprejem aneksa k SD za leto 2017, ko je SSZS, kot njen predstavnik v postopku pogajanj, v skladu s spremembami plač, predlagal spremembo 10. člena Splošnega dogovora za leto 2017 in ostalih določil dogovora in njegovih prilog, ki se nanašajo na izhodišča za določanje in izračunavanje cen zdravstvenih storitev, pa je predlagane spremembe tožena stranka zavrnila, kar je izrecno priznala v njenih navedbah, podanih tekom postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje ni povzelo niti presojalo tožničinih navedb in dokazov, s katerimi tožnica utemeljuje odgovornost tožene stranke tudi za primer, če bi se cene lahko spremenile zgolj v primeru sprejema ustreznega aneksa k SD za leto 2017, v katerem bi se spremenili kalkulativni elementi za izračunavanje cen zdravstvenih storitev. Kot nadalje navaja tožeča stranka, bistvo spora ni samo in izključno v tem, ali bi morala tožena stranka po določilu četrtega odstavka 9. člena SD za leto 2017 avtomatično priznati tožeči stranki višje cene, temveč tudi v tem, ali je tožena stranka s tem, ko je zavrnila v procesu pogajanj za sprejem aneksa številka 1 k SD za leto 2017 predlagane spremembe SD in njegovih prilog, na podlagi katerih bi se nato dvignile cene zdravstvenih storitev tako, kot zatrjuje tožeča stranka, prekršila tudi njeno pogodbeno obveznost do tožeče stranke, zaradi katere je tej nastala škoda. O tem pa izpodbijana sodba nima nikakršnih stališč ali pa so ta zelo pomanjkljiva in v celoti v nasprotju z izvedenimi dokazi in tudi s stališči same tožene stranke. Nadalje navaja, da se sodišče nekritično ne dovolj argumentirano ter neutemeljeno opira na napačno razlago 63. člena ZZVZZ in postopek sprejemanja SD in njegovih morebitnih sprememb. Ni res, da bi partnerji Splošnega dogovora vsako leto opredelili tudi višino cen zdravstvenih storitev, saj je na podlagi 63. člena ZZVZZ njihova zakonska pristojnost zgolj v sprejemanju izhodišč za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter drugih podlag za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev. Na tej podlagi je bila sprejeta tudi sedaj sporna določba četrtega odstavka 9. člena ZD za leto 2019, ki dejansko predstavlja enega izmed izhodišč za oblikovanje cen zdravstvenih storitev, ki partnerja dogovora zavezuje, da ga upoštevajo. Vprašanje pa je, na kakšen način sporna določila četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 zavezujejo posamezne deležnike tega dogovora tako po dobesedni kakor smiselni razlagi te določbe, o čemer pa sodišče ni zavzelo vseh potrebnih stališč in podalo konkretnih odgovorov oziroma so ti po mnenju tožeče stranke nepopolni in tudi napačni ter v nasprotju z v postopku podanimi trditvami in izvedenimi dokazi. Tožeča stranka navaja, da v obravnavanem primeru ni sporen način sprejemanja SD, sporen je način sprejemanja sprememb že sprejetega SD za leto 2017, za katerega sodišče nekritično in v nasprotju z navedbami in dokazi, ki jih je vložila tožeča stranka ocenjuje, da je enak kot postopek sprejemanja SD, pri čemer pa tudi napačno povzema svoja stališča glede navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na to dejansko in pravno vprašanje. Sodišče si določilo 63. člena ZZVZZ, vsaj ko gre za sprejemanje sprememb oziroma aneksa k že sprejetemu SD, po mnenju tožeče stranke razlaga napačno in v nasprotju z dokazi v spisu in zatrjevano sodno prakso. Tožeča stranka navaja, da iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ izhaja zgolj pooblastilo Vladi RS, da o spornih vprašanjih odloča le v primeru, če partnerji dogovora ne sprejmejo izhodišč za naslednje leto in če partnerji tudi v okviru arbitraže ne dosežejo soglasja glede spornih izhodišč. V konkretnem obravnavanem primeru pa ni šlo za sprejemanje izhodišč za Splošni dogovor za naslednje leto, saj je Vlada odločala o predlaganih spremembah že sprejeta Splošnega dogovora. Poleg tega pa je v konkretnem primeru odločanje Vlade pomenilo tudi poseganje v že sklenjen pogodbeni odnos med pravdnima strankama za kar pa v obravnavanem primeru Vlada RS nima nikakršnih pooblastil in pravic. Po mnenju tožeče stranke enako stališče izhaja tudi iz sodbe, ki jo je vložila v spis VSL I Cpg 665/2013, ki pa jo je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo. In s tem napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialni predpis in je njegova odločitev, da je sklep Vlade zakonit ne samo nepravilna ampak tudi nazakonita. Tožnica nadalje navaja, da je v svojih navedbah zatrjevala tudi nepravilnost odločitve Vlade, katero je utemeljevala s tem, da je bila odločitev Vlade po vsebini v popolnem nasprotju z določili 66. člena ZZVZZ in določili člena 8 in 9 že sklenjenega SD za leto 2017, ter spremembami plač v javnem sektorju. O tem ugovoru oziroma spornem vprašanju pa sodišče ni zavzelo nikakršnega stališča, zaradi česar tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka ponavlja, da sporna določba četrtega odstavka 9. člena zavezuje partnerje, da v primeru spremembe plač v javnem sektorju spremenijo kalkulacije in s tem cene programov in zdravstvenih storitev, saj so takšno zavezo sprejeli brez dodatnih pogojev, ki bi to zavezo omejevali. V tem primeru navedena določba zavezuje bodisi toženo stranko, da napravi nove izračune bodisi partnerje, da v primeru spremembe plač sprejmejo tudi spremembe kalkulativnih elementov in s tem posledično nove kalkulacije za izračun vrednosti programov in cen zdravstvenih storitev. Ker tega niso storili, so sprejeti Dogovor oziroma pogodbo prekršili na škodo tožeče stranke tudi z neupoštevanjem navedene določbe oziroma ravnanjem v nasprotju z zavezo, ki jo ta določba pomeni za partnerja SD in tudi pravdni stranki. Pomen sporne določbe, kot ga razlaga sodišče prve stopnje je po stališču tožeče stranke zato povsem zgrešen saj je v nasprotju z navedbami tožeče stranke kot tudi z navedbami tožene stranke. Prav tako pa je zgrešeno tudi stališče sodišča, da tožena stranka v ničemer ni prekršila njenih pogodbenih obvez kakor tudi ne zavez iz SD, saj je s tem ko ni ravnala v skladu s sprejeto zavezo iz četrtega odstavka 9. člena SD tega po prepričanju tožeče stranke prekršila na način, kot to tožnica ves čas postopka trdi in zatrjuje. Opozarja, da v SD, niti v pogodbi sklenjeni med pravdnima strankama vrednosti programov niti vrednosti cen niso fiksno določene in jih tožena stranka tekom leta spreminja, česar ni zanikala niti tožena stranka in to izhaja tudi iz izhodiščnih, planskih in obračunskih cen zdravstvenih storitev, ki jih izračunava tožena stranka tekom leta. Stališča oziroma argumenti sodišča prve stopnje, da bi v primeru avtomatskega usklajevanja cen bil povsem nepotreben Splošni dogovor, ki ga partnerji vsako leto usklajujejo in nato podpisujejo, so zato po mnenju tožeče stranke v celoti zgrešena. V nadaljevanju tožeča stranka ponavlja, svoje že v postopku na prvi stopnji in v tej pritožbi podane navedbe. Tožeča stranka vztraja, da gre za solidarno odgovornost vseh tistih, ki so prispevali, da predlagane spremembe SD in njegovih prilog po zvišanju cen zdravstvenih storitev oziroma predlaganih sprememb SD in njegovih prilog glede členov na podlagi katerih bi tožena stranka lahko uskladila cene zdravstvenih storitev z rastjo plač v javnem sektorju v postopku sprejemanja aneksa k SD za leto 2017 niso bile sprejete, eden od teh krivcev pa je bila tudi in predvsem tožena stranka. Vztraja, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke in bi sodišče moralo tudi v tem primeru tožničinemu zahtevku ugoditi vsaj po temelju. Navaja, da izpodbijana sodba o temelju toženkine odškodninske odgovornosti nima nikakršnih utemeljitev.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. V obširni obrazložitvi ugotavlja, da je pritožba neutemeljena in da je sodba sodišča prve stopnje pravilna, zakonita in argumentirano obrazložena ter jo je potrebno potrditi. Tožena stranka navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih navedb strank. Vsak od partnerjev v postopku pogajanj lahko zavzame svoje stališče in v kolikor ni soglasja med partnerji se sprovede arbitražni postopek in kolikor v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma končno odločitev sprejme vlada Republike Slovenije. Gre za zakonsko predviden postopek, ki je določen v 63. členu ZZVZZ. Meni, da je bistveno, da ne glede na stališče tožene stranke torej tudi, če bi glasovala za navedene spremembe, to še ne pomeni, da bi le-te bile avtomatično sprejete ali da bi bilo doseženo konsenzualno soglasje, saj tudi, če bi tožena stranka v svojstvu pogodbenega partnerja tekom pogajanj glasovala za, bi navedeno lahko spremenila Vlada RS. Meni, da so zatrjevanja tožeče stranke glede odgovornosti tožene stranke tako neutemeljena. Nadalje navaja, da tudi ne drži pritožbena navedba tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno opira na napačno razlago 63. člena ZZVZZ in postopek sprejemanja Splošnega dogovora ter sprememb Dgovora, ko utemeljuje svojo odločitev v zvezi z avtomatičnostjo upoštevanja sprememb. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 63. člena ZZVZZ kot podlago za sprejem Splošnega dogovora ter ureditev medsebojnih odnosov med partnerji. Stranke, ki so pristojne za določanje višine cen zdravstvenih storitev so partnerji na podlagi in po postopku kot ga določa 63. člen ZZVZZ, ne pa neposredno sama tožena stranka v svojstvu plačnika zdravstvenih storitev na podlagi zakona in sprejetega SD za tekoče leto. Povišana cena zdravstvenih storitev se lahko upošteva pri samem pogajanju med partnerji po 63. členu ZZVZZ, ne pa neposredno pri sklepanju individualne pogodbe z izvajalcem - tožečo stranko (na podlagi 65. člena ZZVZZ). Navedene spremembe partnerji niso nikoli veljavno sprejeli in protokulirali ter opredeli višje cene vtoževanih zdravstvenih storitev v absolutnih številkah (numerično) v Dogovoru, da bi bila taka cena lahko neposredni pogoj za spremembo pogodbe med pravdnima strankama. Cene se torej oblikujejo na podlagi pooblastila iz 63. člena ZZVZZ med partnerji, kar je pravilno obrazložilo tudi sodišče. Tožeča stranka v pritožbi napačno navaja, da naj bi sodišče nekritično in v nasprotju z navedbami in dokazi tožeče stranke ocenjevalo, da je postopek sprejemanja sprememb Splošnega dogovora enak, kot postopek sprejemanja Splošnega dogovora, saj je postopek sprejemanja Aneksov k Splošnemu dogovoru enak postopku sprejemanja samega Splošnega dogovora in je tudi v tem primeru za končno odločitev, v kolikor partnerji tekom leta ne dosežejo soglasja pri določenih vprašanjih, pristojna, da o njih odloči Vlada RS in je odločitev sodišča povsem pravilna in skladna z zakonodajo in z vsakokratno prakso sprejemanja sprememb Splošnega dogovora, kar neposredno izhaja tudi iz drugega odstavka 65. člena Splošnega dogovora za leto 2017, v katerem so se partnerji izrecno dogovorili, da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek kot za njegov sprejem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Dogovor partnerjev nadomestil sklep vlade RS, povsem zakonito. Tožeča stranka nadalje navaja, da dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora sicer govori o tem, da se spremembe zakona v sistemu plač o javnem sektorju v kalkulacijo cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo, vendar navedeno ne pomeni, da bi bila to dolžnost tožene stranke same, temveč, da se navedene spremembe zakonov, to je povišana cena zdravstvenih storitev, upošteva med samim pogajanjih med partnerji po 63. členu ZZVZZ, ne pa neposredno pri sklepanju individualne pogodbe z izvajalcem - tožečo stranko (na podlagi 65. člena ZZVZZ). Stranke, ki so pristojne za določanje višine cen zdravstvenih storitev so partnerji na podlagi in po postopku kot ga določa 63. člen ZZVZZ, ne pa neposredno sama tožena stranka v svojstvu plačnika zdravstvenih storitev na podlagi zakona in sprejetega Splošnega dogovora za tekoče leto. Navedene spremembe partnerji niso nikoli veljavno sprejeli in protokolirali ter opredelili višine cene vtoževanih zdravstvenih storitev v absolutnih številkah (numerično) v Dogovoru, da bi bila taka cena lahko neposreden pogoj za spremembo pogodbe med pravdnima strankama. Tolmačenje tožeče stranke, da je pri vrednotenju programa treba upoštevati plače in druge prejemke zaposlenih na način, kot to skuša predstaviti tožeča stranka, to je, da jih tožena sama izračuna in ovrednoti, ne drži. Navedeni kalkulativni elementi so vsi upoštevani pri ovrednotenju končne višine - cene zdravstvene storitve kot take in sicer v postopku splošnega dogovarjanja po 63. členu ZZVZZ, ne pa med pravdnima strankama neposredno. Določbo četrtega odstavka 9. člena je potrebno upoštevati tako, da se avtomatizem sprovede med samimi pogajanji med ustreznimi subjekti. Sporna dikcija navedenega člena ne prelaga obveznosti neposredno na toženo stranko v smislu ″ZZZS je dolžan uskladiti cene zdravstvenih storitev″ ali podobno. Sredstva za osnovne plače so opredeljena v desetem odstavku 10. člena Dogovora, kjer je izrecno zapisano katero višino plačnih razredov v socialnovarstvenih zavodih izvajalci načrtujejo in posledično je izrecno navedeno v kakšni višini se posamezni del kalkulativnega elementa plač upošteva v cenah storitev (nega I 21 PR, nega I II 22 PR, nega III 24 PR). Peti odstavek 9. člena Dogovora 2017 določa, da so sredstva za osnovne plače, ki so vkalkulirana v cene zdravstvenih storitev opredeljena v prilogi II. Osnovna plača predstavlja enega od kalkulativnih elementov, ki se je uporabil pri izračunu cen zdravstvenih storitev, torej tudi cen zdravstvene nege. Normativ dela za storitev na dan zdravstvene nege (prim. priloga ZSV - 2), opredeljuje število delavcev (od tehnika zdravstvene nege, fizioterapevta, medicinske sestre, bolničarja, strežnice, do zdravnika specialista) na eno enoto postelje in posledično opredeljuje višino plačnega razreda. Enako tudi za storitve dnevnega varstva, ki se skladno z določili drugega odstavka 22. člena priloge SVZ Dogovora 2017 kot planska obračunska enota storitev v socialnovarstvenih zavodih upoštevajo dnevi zdravstvene nege I. Poleg priloge II so bile pri izračunu upoštevane tudi določbe 55. člena Dogovora 2017. Na podlagi vseh dogovorjenih kalkulativnih elementov so bile v prilogi I Dogovora 2017 opredeljene cene zdravstvene nege po posameznih tipih, ki so podlaga za sklepanje pogodb med zavodom in izvajalci zdravstvenih storitev. V Dogovoru opredeljene osnovne plače so kalkulativni element za določanje cen zdravstvenih storitev in ne gre za plače in plačne razrede zaposlenih pri izvajalcih. Le ti so pri delodajalcu (tožeči stranki) razvrščeni v različne plačne razrede, odvisno od doseženih napredovanj, kar daje manevrski prostor za usklajevanje višine kakulativnega elementa plač med partnerji za potrebe določanja cen zdravstvenih storitev. Navedeno tožena stranka še posebej utemeljuje s tem, da so v kalkulaciji cene posameznih tipov zdravstvene nege vključene različne vrste zdravstvenih delavcev (priloga SVZ - 2 Dogovora 2017). Tožena stranka nadalje navaja, da iz aneksa št. 10 h kolektivni pogodbi za javni sektor ne izhaja, da se za vse zaposlene v javnem sektorju plače avtomatično dvigujejo za dva plačna razreda, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Te določbe niso dovolj določno in določljivo opredeljene za izračun cene zdravstvenih storitev, saj navajajo povečanje plačnih razredov za konkretna delovna mesta, ne pa za konkretno vrsto zdravstvene storitve. Iz desetega odstavka 10. člena SD namreč izhaja, da se za program zdravstvene nege v socialnovarstvenih zavodih načrtujejo glede na tip izvajalca (ABC) plačni razredi tako, da znaša za nego I 21, za nego II 22 in za nego III 24. To pa niso konkretna delovna mesta na katere bi vplivala sprememba po aneksu h kolektivni pogodbi, temveč programi, torej se za program nege I vzame osnovna vrednost 21 PR, vendar so v njem vračunane tudi druge vrednosti drugih delovnih mest z višjimi PR. Problematična je neposredna uporaba aneksa h kolektivni pogodbi ravno zaradi tega, ker njegova vsebina ni identična z vsebino Splošnega dogovora in tudi ni podrobneje opredeljen način preračuna (kalkulacije) iz povečanih plačilnih razredov za konkretna delovna mesta (DM) v samo vrsto zdravstvene storite. To opravijo partnerji po vsebinskem usklajevanju in postopkih po 63. členu ZZVZZ. Četrti odstavek 9. člena Dogovora v povezavi z ostalimi pravnimi viri, ki jih navaja tožeča stranka ne more predstavljati podlage za izplačilo tožeči stranki, saj avtomatična sprememba ni bila izvršena po pravilnem in zakonitem postopku in z ustrezno hierarhično višjim aktom. Neposredna sprememba kot jo vtožuje tožeča stranka, ki naj bi jo morala enostransko izvršiti tožena stranka pomeni kvečjemu prekoračitev zakonskih pooblastil in nezakonito izplačilo na račun tožeče stranke oziroma sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker Vlada RS in partnerji podpisniki Splošnega dogovora niso sprejeli pravne podlage po kateri bi morala zagotoviti sredstva zaradi upoštevanja določbe 9. člena Dogovora prav tožena stranka, ni mogoče izvršiti zakonitega plačila po tej tožbi. V zvezi z navedbami tožeče stranke o zgodovini določila četrtega odstavka 9. člena SD ter da naj bi šlo za avtomatizem, tožena stranka te navedbe prereka, saj da ne držijo. Tudi v teh letih na katere se sklicuje tožeča stranka ni bil nikoli apliciran t.i. avtomatizem in je vse potekalo po za to določenem postopku - postopku splošnega dogovarjanja, enako kot v tem primeru.Tožena stranka poudarja, da je ravno iz določila SD za leto 2014 in 2015 razvidno, da tudi iz vsakega znižanja plač v javnem sektorju ni sledilo avtomatično znižanje cen zdravstvenih storitev za izvajalce. Torej je bilo v korist izvajalcev, da se jim višina cene storitve ni znižala, ko so se plače znižale in ne držijo navedbe tožeče stranke, da se je navedena določba uporabljala zgolj, ko je bilo potrebno zniževati storitve, saj tudi v primeru, ko bi se glede na znižanje plač delavcev pri izvajalcih cene storitev lahko znižale, se niso in je bilo navedeno zagotovo v korist tožeče stranke. Tožena stranka prereka tudi navedbe tožeče stranke v zvezi s solidarno odgovornostjo tožene stranke. Meni, da navedbe tožeče stranke o solidarni odgovornosti v konkretnem primeru ne pridejo v poštev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni konkretizirano navedla. Glede na pritožbene očitke tožeče stranke sodišču prve stopnje, da to ni povzelo celotne trditvene podlage tožeče stranke, da za to ni navedlo razlogov, da so nekateri razlogi sodišča prve stopnje v nasprotju s trditvami in dokazi tožeče stranke, da sodbe ni moč preizkusiti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s temi pritožbenimi očitki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ter absolutne bistvene kršitve določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v postopku na prvi stopnji niso bile storjene, razen kršitve opisane v nadaljevanju (v točki 7), ki pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o podlagi zahtevka ni vplivala.

6. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni povzelo vseh obsežnih trditev tožeče stranke, kar pa tudi ni potrebno. Pomembno je le, da je povzelo bistvene trditve strank, to je navedbe o dejstvih, na katere je tožeča stranka oprla svoj tožbeni zahtevek in trditve tožene stranke, na katere je ta opirala svoje ugovore ter da se je sodišče opredelilo do tistih trditev pravdnih strank, s katerimi te zatrjujejo za odločitev relevantna dejstva.1 Do vseh teh trditev pa se je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje opredelilo z jasnimi in skladnimi razlogi in ne vzdrži pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje ni moč preizkusiti, da nima razlogov oziroma da so ti pomanjkljivi oziroma v nasprotju s trditvami oziroma dokazi v spisu.

7. Res je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi očitno spregledalo, da je tožeča stranka s prvo pripravljalno vlogo modificirala tožbeni zahtevek po višini tako, da ga je skrčila na 45.050,26 EUR s pripadki in je odločilo o prvotno uveljavljanem tožbenem zahtevku v višini 49.029,94 EUR s pripadki. Toda ker je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Kršitev je zato glede na naravo stvari odpravilo samo pritožbeno sodišče2 in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe ter o delno umaknjenem tožbenem zahtevku odločilo s sklepom v skladu z določbo drugega odstavka 188. člena ZPP.

8. Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje ob zaključku glavne obravnave sprejelo sklep, da bo odločalo najprej po temelju, in da bo o stroških odločeno s končno odločbo, nato pa je z izpodbijano sodbo o zadevi dokončno odločilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toda s tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen in je odločilo o zadevi s končno zavrnilo sodbo, samo po sebi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to neutemeljeno pritožbeno uveljavlja tožeča stranka. Ker je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilo sodbo, pa so že iz tega razloga neutemeljene tudi v zvezi z izdajo končne sodbe podane navedbe tožeče stranke o prikrajšanju tožeče stranke za pravočasno priglasitev stroškov zastopanja in posledično možne nezakonite odločbe o stroških postopka.

9. Sodišče prve stopnje ni, kot sporno med pravdnima strankama, presojalo le vprašanje razlage oziroma tolmačenja 4. točke 9. člena Splošnega dogovora (v nadaljevanju tudi SD oziroma Dogovor) za leto 2017, ki določa, da se v primeru spremembe višine plač v javnem sektorju v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, temveč se je opredelilo tudi do vsebine 63. in drugih relevantnih členov ZZVZZ ter Splošnega dogovora in ne drži pritožbeni očitek, da o tem sodišče prve stopnje ni presojalo.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 30 pravilno ugotovilo, da je bistvo spora med pravdnima strankama stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka ((glede na med pravdnima strankama nesporno sklenjeno Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev (v nadaljevanju: Pogodba) na podlagi katere naj bi tožeča stranka za zavarovance tožene stranke izvajala program zdravstvenih storitev, tožena stranka kot zavod pa je na podlagi te pogodbe dolžna tožeči stranki plačevati storitve, kot je dogovorjeno s Pogodbo in določili veljavnega Dogovora (člen 6 Pogodbe) na podlagi katerega se obračunavajo zdravstvene storitve in katerega podpisniki so Skupnost socialnih zavodov Slovenije (v okviru katere sodeluje tudi tožeča stranka), tožena stranka in drugi partnerji, kot so določeni v prvem odstavku 63. člena ZZVZZ)) po 4. točki 9. člena SD avtomatsko upoštevati v kalkulacijah pri obračunu cen zdravstvenih storitev od 1. 7. 2017 dalje zvišanje plač (za dva plačna razreda) na podlagi sprejetega aneksa št. 10 h kolektivni pogodbi za javni sektor, kakor je to trdila tožeča stranka3. 11. Upoštevajoč določbo prvega odstavka 63. člena ZZVZZ na podlagi katere podpisniki oziroma partnerji, kot so določeni v tem členu sprejmejo SD in se za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti potrebne za njihovo izvajanje in določijo obseg sredstev ter na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvene dejavnosti, in določbo drugega odstavka istega člena, ki določa za primer, da izhodišča iz prvega odstavka niso sprejeta do konca decembra za naslednje leto, odločitev arbitraže in sestavo te in če v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, odločitev vlade RS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za spremembo v Splošnem dogovoru za leto 2017 dogovorjenih kalkulativnih elementov za vrednotenje programov zdravstvenih storitev, kot je bil po tožeči stranki zatrjevani sklep vlade o povišanju plač v javnem sektorju, ko so se te povišale za dva plačna razreda, potrebna sprememba Splošnega dogovora oziroma soglasje podpisnikov oziroma sklep arbitraže, če ni soglasja, oziroma sklep vlade, če soglasja ne doseže niti arbitraža. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da je bil postopek sprejemanja sprememb (tožeča stranka govori o aneksu k veljavnem SD) SD za leto 2017 enak kot je predpisan za sprejemanje SD za posamezno leto. To nedvomno izhaja iz določbe drugega odstavka 65. člena Splošnega dogovora za leto 20174, na katero se je v svojih trditvah sklicevala tudi tožeča stranka5. Tožeča stranka ima sicer prav, ko pritožbeno navaja, da je sodišče prve stopnje v po tožeči stranki predloženi sodbi VSL I Cpg 665/2013 zavzeto stališče glede pooblastil vlade RS za spremembo že sklenjenih pogodb, napačno tolmačilo, kar pa ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je postopek za sprejemanje sprememb SD za leto 2017 enak postopku kot je določen v 63. členu ZZVZZ. Dejansko stanje v citirani sodbi in v obravnavanem primeru namreč ni identično. Sklep vlade RS, s katerim je ta odločila, da se Splošni dogovor za leto 2017 zaradi zvišanja plač v letu 2017, kot je to predlagala Skupnost socialnih zavodov Slovenije katere članica je tudi tožeča stranka in za katere med podpisnicami SD niti na arbitražni ni bilo doseženo soglasje, je bil zakonito sprejet, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da vlada ni bila pooblaščena odločati o spremembah SD za leto 2017 so tako neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožeči stranki, ko je ta zatrjevala, da bi tožena stranka morala skladno z določbo četrtega odstavka 9. člena SD v kalkulacijah cen za obdobje od 1. 7. 2017 dalje sama avtomatično upoštevati povečanje plač v javnem sektorju in da bi morala spremembe v plačah upoštevati pri izračunu novih plačnih razredov, ki se nato upoštevajo pri kalkulacijah novih cen storitev. Očitek sodišču prve stopnje, da to ni pravilno povzelo trditve pravdnih strank ne drži, ker je prav to zatrjevala tožeča stranka, kar izhaja iz njenih trditev.

13. Sodišče prve stopnje je določilo četrtega odstavka 9. člena SD za leto 2017 pravilno razlagalo, ko je pojasnilo, da se avtomatsko usklajevanje lahko nanaša le na primere, ko tožena stranka ima na podlagi SD že določene kalkulativne elemente, torej izhodišča za cene, kakor to izhaja iz prvega odstavka 63. člena v zvezi s členom 66 ZZVZZ. V obravnavanem primeru pa tega ni imela, saj je, kot je to razvidno tudi iz obrazložitve obračuna novih cen upoštevaje višje plače, ki ga je izdelala tožeča stranka6 morala spreminjati kalkulativne elemente (npr. plačne razrede, osnovno plačo, planske vrednosti) kot so bili številčno in zneskovno določeni v SD za leto 2017 in prilogah k temu.7 Do spremembe teh je lahko prišlo le po usklajevanju s sodelovanjem vseh podpisnikov SD in na način določen v 63. členu ZZVZZ in SD. Tožena stranka torej sama, neodvisno od podpisnic SD ter v nasprotju z določili 63. člena ZZVZZ, ni smela usklajevati oziroma višati cen zdravstvenih storitev, kot to želi tožeča stranka.

14. Ker v obravnavanem primeru niso bili podani pogoji za avtomatično zvišanje cen zdravstvenih storitev po 4. točki 9. člena SD se tako pokažejo za brezpredmetna vsa v zvezi s tem podana pritožbena zatrjevanja in očitki tožeče stranke. S tem, ko je tožeči stranki tožena stranka storitve obračunala po veljavnem SD za 2017 tako ni kršila Pogodbe sklenjene s tožečo stranko (6. člen) in za vtoževano škodo zaradi zvišanja plač tožeči stranki ne more odškodninsko odgovarjati niti po določbah OZ o poslovni odškodninski odgovornosti niti po določbah SD za leto 2017 (46. člen) kot to zmotno uveljavlja tožeča stranka.

15. Posledično gornjemu zaključku sodišča prve stopnje so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja tožeče stranke o odškodninski odgovornosti tožene stranke, ker da obveze po upoštevanju določila 4. točke 9. člena SD za leto 2017 ni upoštevala v procesu pogajanj za sprejem aneksa SD za lato 2017, ko je s strani SSZS predlagane spremembe 10. člena SD in ostalih določil Dogovora in njegovih prilog, ki se nanašajo na izhodišča za določanje in izračunavanje cen zdravstvenih storitev zavrnila.

16. Sodišče prve stopnje je tako tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.

17. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji glede zavrnitve skrčenega tožbenega zahtevka ni zasledilo niti katere od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje stopnje (člen 353 ZPP).

18. O pritožbenih stroških tožeče stranke je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le delno pa z delom s katerim je uspela niso nastali posebni stroški, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

19. Tožena stranka povrnitve stroškov pritožbenega odgovora ni uveljavljala.

1 Člen 324 ZPP. 2 Člen 357 v zvezi s členom 354 ZPP. 3 Primerjaj trditve tožeče stranke v tožbi in pripravljalnih vlogah. 4 Ta določa da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek kot za njegov sprejem. 5 Primerjaj prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke. 6 Glej tožbo v točki 3 obrazložitve. 7 Primerjaj: peti odstavek 9. člena (sredstva za osnovne plače, ki so vkalkulirane v cene zdravstvene storitve in so opredeljena v prilogi 2); deseti člen SD, ki določa načrtovane delavce za posamezno dejavnost in upoštevane plačilne razrede, izračun sredstev, izračun osnovnih plač za načrtovane delavce in plačnih razredov, ki se pri tem upoštevajo, povprečne plačne razrede za posamezne dejavnosti in programe, ter priloge k Dogovoru, ki vsebujejo številčno določene planske vrednosti.