Jedro

Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še zlasti, ker se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek (za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP) in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi (ki ni vezan na konkreten kazenski postopek), po mnenju sodišča pri odločanju o dodelitvi BPP zahtevajo (tudi) upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi pa zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve in v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je 3. 10. 2024 pri Okrožnem sodišču v Kopru (v nadaljevanju toženka) vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje oziroma za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 84731/2023 z dne 12. 9. 2024. Kot morebitnega izvajalca storitve BPP je predlagal odvetnika A. A. Prošnji je 6. 10. 2024 po elektronski pošti priložil še osnutek ZVZ.

2.Toženka je z odločbo Bpp 1021/2024 z dne 18. 10. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da mora prosilec za BPP za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati dva kriterija, in sicer materialni ali subjektivni ter vsebinski ali objektivni kriterij v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V nadaljevanju citira to zakonsko določbo ter navaja, da je v postopku pregledala tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z navedbo razlogov za vložitev ZVZ, priložen osnutek ZVZ in na podlagi 20. in 33. člena ZBPP pridobljeno dokumentacijo, t.j. sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 84731/2023 z dne 5. 4. 2024 in sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 84731/2023 z dne 12. 9. 2024.

3.Toženka pojasnjuje, da so razlogi za vložitev ZVZ določeni v 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP je dopustno ZVZ vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. ZVZ pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zoper odločbo vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik ZVZ sklicevati le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člen ZKP).

4.V nadaljevanju toženka povzema odločitev iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 84731/2023 z dne 5. 4. 2024, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, izrečena pa mu je bila kazen enega leta in devet mesecev zapora, stranska denarna kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 4,00 EUR, skupaj 800,00 EUR ter stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Zoper to sodbo so se pritožili državni tožilec in zagovornika obeh obtoženih v tem kazenskem postopku. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 84731/2023 z dne 12. 9. 2024 pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5.Toženka v nadaljevanju navaja, da tožnik v prošnji za dodelitev BPP kot razloge za vložitev ZVZ zoper odločitev pritožbenega sodišča navaja: da ni bilo prevajano v njegov jezik; da sodišče ključne dokumentacije ni prevedlo v slovenski jezik; da kazen odstopa od sodne prakse; in da je bil kršen 308. člen KZ-1.

6.Iz ZVZ, ki jo je tožnik priložil prošnji za dodelitev BPP, je razvidno, da sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 84731/2023 z dne 12. 9. 2024 izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in zaradi kršitev 2., 14., 21., 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

7.Toženka v nadaljevanju obrazložitve povzema vsebino ZVZ, ki jo je prošnji za dodelitev BPP priložil tožnik. Ugotavlja, da tožnik v tej zahtevi najprej navaja, da obrambi do konca postopka ni bil omogočen vpogled v kazenski spis. Pojasnjuje, da je tožnik ta očitek uveljavljal že v pritožbenem postopku, da pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da iz spisa zadeve ni razvidno, da bi sodišče strankam onemogočalo vpogled v spis, da pa tudi sicer tožnik ni pojasnil, v čem naj bi ta zatrjevana relativna kršitev določb kazenskega postopka vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, še zlasti zato, ker sodišče zaradi priznanja krivde obtoženih dejanskega stanja zadeve niti ni ugotavljalo.

8.Tožnik v ZVZ nadalje uveljavlja nekvalitetno prevajanje in trdi, da je v postopku prevajala ruska tolmačka, četudi je njegov materni jezik uzbekistanski ter da sodišče ni odredilo prevoda preloženih izjav prič v slovenski jezik. Toženka pojasnjuje, da se je do enakih očitkov opredelilo že pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da sta se oba obtožena v kazenskem postopku strinjala, da se okoliščine, ki izhajajo iz sodišču predloženih listin, razčistijo v okviru zaslišanja obtoženih. Sodišče je nato uveljavljane okoliščine v zvezi s finančnim in zdravstvenim stanjem obtoženih oziroma njunih družinskih članov upoštevalo pri odmeri kazni. Pritožbeno sodišče je iz sodnega spisa še ugotovilo, da sta oba obtožena že ob privedbi k preiskovalni sodnici in kasneje na predobravnavnem izjavila, da govorita, bereta in pišeta v ruskem jeziku ter predlagala, da se jima prevaja v ta jezik. Nenazadnje je tudi zagovornik tožnika v vlogi sodišču z dne 8. 1. 2024 zaprosil za njegov obisk v spremstvu tolmačke za ruski jezik, kar vse kaže, da so tožnikove navedbe glede uporabe jezika v postopku same s seboj v nasprotju.

9.Toženka nadalje ugotavlja, da tožnik v ZVZ uveljavlja, da sodišče ni obrazložilo odvzema mobilnega telefona, četudi mu taka sankcija sploh ni bila izrečena. Enako kot v pritožbenem postopku pa uveljavlja tudi, da se kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 prekriva z določbo 146. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki enako dejanje določa kot prekršek. Toženka ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pojasnilo, zakaj je tako stališče napačno, tožnik pa v ZVZ ne uveljavlja nobenega novega argumenta za tak ugovor niti se do obrazložitve pritožbenega sodišča o tem ne opredeljuje.

10.Kot navaja toženka, tožnik v ZVZ izpodbija tudi odločitev o izrečeni kazenski sankciji ter uveljavlja, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za posebno omilitev kazni, uveljavlja pa še, da sta izrečena zaporna kazen in stranska denarna kazen nesorazmerni glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih. Toženka pojasnjuje, da se je do enakih očitkov opredelilo že pritožbeno sodišče, ki je izrečeni kazni ocenilo kot primerni in primerljivi s kaznimi, ki jih sodišča izrekajo za enaka kazniva dejanja, prav tako je tudi pojasnilo, da so bile ustrezno uporabljene določbe o omilitvi sankcij. Ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do obteževalne okoliščine v zadevi (koristoljubnost) in do odmere stranske denarne kazni, medtem ko tožnik v ZVZ ni navedel nič takega, do česar se pritožbeno sodišče še ne bi opredelilo.

11.Toženka navaja, da tožnik v ZVZ uveljavlja še neustavnost novele KZ-1G ter se sklicuje na ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon v zadevi U-I-475/22-6, Up-1729/22-10 z dne 3. 5. 2023. Ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do teh trditev ter povzelo stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s tem. Toženka zato meni, da tožnik s takimi navedbami ne more uspeti, pa tudi sicer je bila v predmetni kazenski zadevi uporabljena možnost omilitve kazni, kot je v drugem odstavku 51. člena KZ-1 predvidena za primer sporazuma o priznanju krivde.

12.Toženka na podlagi vsega povedanega zaključuje, da tožnik v ZVZ ne uveljavlja nobenih argumentov, s katerimi bi izpodbijal stališča pritožbenega sodišča, niti stališč pritožbenega sodišča ne prereka, temveč zgolj ponavlja svoje pritožbene navedbe. Njegove navedbe v ZVZ tako ostajajo na ravni pavšalnega ponavljanja, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Toženka zato meni, da ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, zaradi katerih tožnik trdi, da so bili odgovori pritožbenega sodišča na njegove pritožbene navedbe nepravilni. Skladno s tem zaključuje, da tožnik z razlogi, kot jih uveljavja v ZVZ, nima verjetnih izgledov za uspeh in je zato njegova prošnja za dodelitev BPP nerazumna. S tem ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP in mu zato BPP za vložitev ZVZ ni mogoče dodeliti. Zakonska možnost vložitve ZVZ, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, še ne pomeni, da je tožnik samodejno upravičen do dodelitve BPP, ko je že bil deležen poštenega sojenja na prvi stopnji. Ker je toženka ugotovila, da tožnik objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP ne izpolnjuje, ni preverjala, ali izpolnjuje subjektivni (materialni) kriterij.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodnih taks v tem postopku.

14.Navaja, da je za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje glede vložitve ZVZ zaprosil zato, ker je brez zaposlitve in brez premoženja. Toženki je tudi posredoval izvod ZVZ, v katerem je navedel vse razloge za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, s tem pa je izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Ne tožnik in ne njegov pooblaščenec nista prejela nobenega poziva k dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP. Pred tem je imel tožnik odobreno BPP za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, pogoji za to dodelitev pa se niso spremenili. Da ima tožnik možnosti za uspeh z ZVZ, priča dejstvo, da je glede neustavnosti 308. člena KZ-1G ustavna sodnica dr. Šalamon v odklonilnem ločenem mnenju k sklepu Ustavnega sodišča, št. U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, navedla, da mora Ustavno sodišče zadeve presojati vsebinsko, saj gre za pomembno pravno vprašanje. Toženka je njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, čeprav je v drugih podobnih primerih prošnjam ugodila, npr. v zadevi Bpp 175/23. Tožnik je zato postavljen v neenakopraven položaj, s tem pa so kršene določbe 2., 14. in 21. člena Ustave ter 5. in 6. člena EKČP. Služba za BPP se ne more postaviti v vlogo Vrhovnega sodišča in vnaprej obsoditi pravna sredstva na neuspeh ter sklepati, kako bo odločilo Vrhovno sodišče. Zadeva je za tožnika pomembna, saj odločitev sodišča bistveno posega v njegov položaj.

15.V nadaljevanju tožbe tožnik citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje, kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za BPP. Če mu BPP ne bo dodeljena, bo moral sam plačati odvetniške stroške, kar bo dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo toženke diskriminiran glede na druge upravičence do BPP in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije v zvezi s 1. členom ZBPP. Toženka ga je diskriminirala glede na njegov stan. Uveljavlja tudi, da je izpodbijana odločba neobrazložena, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je toženka zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev BPP.

16.Toženka, ki je sodišču predložila spis zadeve Bpp 1021/2024, na tožbo ni odgovorila.

17.Sodišče je v zadevi za 18. 12. 2024 razpisalo narok za glavno obravnavo. Toženka je po prejemu vabila na podlagi poziva sodišča odgovorila, da se strinja, da sodišče odloči na podlagi listin brez glavne obravnave. Tožnik na enak poziv sodišča ni odgovoril, vendar pa se kljub temu naroka za glavno obravnavo ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi ter odločitev sprejelo na podlagi listin upravnega spisa, ne da bi izvajalo dokaze, ki jih je v tožbi predlagal tožnik. Tožnikova neupravičena odsotnost namreč po presoji sodišča kaže na pomanjkanje pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic in s tem za vplivanje na uspeh z materialnopravnim zahtevkom.

K točki I izreka:

18.Tožba ni utemeljena.

19.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisala potek postopka in pojasnila vse razloge za svojo odločitev, zato sodišče zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je toženka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

20.Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 84731/2023 z dne 5. 4. 2024 (skupaj s soobtoženim B. B.) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Ob upoštevanju omilitvenih določb iz 51. člena KZ-1 mu je bila izrečena kazen enega leta in devet mesecev zapora, stranska denarna kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 4,00 EUR, skupaj 800,00 EUR ter stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Zoper to sodbo so se pritožili državni tožilec in zagovornika obeh obtoženih, vendar pa je Višje sodišče v Kopru s sodbo III Kp 84731/2023 z dne 12. 9. 2024 pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče se je v obrazložitvi svoje odločitve med drugim opredelilo do tožnikovih pritožbenih ugovorov, ki so enaki razlogom, zaradi katerih je vložil ZVZ (glej 7. do 11. točka te obrazložitve).

21.Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za postopek na tretji stopnji, oziroma za vložitev ZVZ utemeljila na določbi 24. člena ZBPP. Po tej določbi se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim takrat, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

22.Opisano zakonsko ureditev je po mnenju sodišča v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave in zahtevami iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi preko pravice do obrambe (enako v sodbah Upravnega sodišča I U 174/2017, III U 133/2022, I U 1028/2022, in drugih). Zato je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve BPP za kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. ZBPP torej ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka dodelitve BPP ne bi utemeljevale. Ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek namreč pri odločanju o dodelitvi BPP ni bistvena. Tudi iz zahteve c) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev (tako Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 226/2014, 15. točka obrazložitve).

23.Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 226/2014 izrecno govori o prvostopenjskem kazenskem postopku. V isti sodbi, enako kot tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-729/03, U-I 187/04, pa dodaja, da se po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) opisani vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke. ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, na katero se v navedeni odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče, podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do BPP v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji. Po stališčih ESČP je sicer treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče, iz česar je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je pogojena izključno s težo dejanja in zagroženo kaznijo ter zahtevnostjo kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

24.ZVZ v kazenskem postopku je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo. Namen tega pravnega sredstva, s katerim je mogoče po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbijati sodno odločbo, je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še zlasti, ker se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek (za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP) in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi (ki ni vezan na konkreten kazenski postopek), po mnenju sodišča pri odločanju o dodelitvi BPP zahtevajo (tudi) upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah (glej tudi sodbe Upravnega sodišča I U 174/2017, III U 133/2022, I U 1028/2022, III U 234/2023). Po tej razlagi pa zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve in v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

25.Tožnik torej nima prav, ko trdi, da toženka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve, torej za presojo razumnosti oziroma oceno verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ, ki ga je opravila na podlagi obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru III Kp 84731/2023 z dne 12. 9. 2024 in navedb nosilnih razlogov iz te sodbe ter njihove primerjave z razlogi, ki jih želi tožnik uveljavljati z ZVZ. Toženka je prepričljivo obrazložila in pojasnila, zakaj šteje, da tožnik takšnih izgledov za uspeh nima. Pojasnila je, da glede na obrazložitev sodbe Višjega sodišča v Kopru III Kp 84731/2023 z dne 12. 9. 2024 ni razumno oziroma verjetno pričakovati, da bi tožnik z očitki, kot jih je navedel, z ZVZ lahko uspel. Ti očitki so namreč v bistvenem enaki pritožbenim ugovorom, ki jih je pritožbeno sodišče argumentirano zavrnilo, tožnik pa v ZVZ ni podal nobenih drugačnih argumentov oziroma stališč, niti stališč pritožbenega organa ni prerekal, kar vse je podrobneje opisano v uvodnih točkah te obrazložitve in jih zato sodišče na tem mestu ne ponavlja.

26.Vse povedano vodi sodišče do presoje, da je zaključek toženke, da prošnja tožnika za dodelitev BPP ni razumna, utemeljen, kar pomeni, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP. Toženka je zato ravnala prav, ko ni presojala, ali izpolnjuje subjektivni kriterij, saj morata biti za dodelitev BPP oba kriterija izpolnjena kumulativno. Tožbeni ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v zvezi z izpolnjevanjem subjektivnega kriterija za dodelitev BPP, zato ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi in se sodišče do njih ni opredeljevalo. Do drugačne odločitve tudi ne more pripeljati tožnikov ugovor, da je do dodelitve BPP upravičen že zato, ker je njegov pooblaščenec sestavil in vložil ZVZ, saj bi bil do tega upravičen šele, če bi izpolnjeval vse pogoje za dodelitev BPP. Neutemeljen pa je tudi tožnikov ugovor, da ga toženka ni pozvala k dopolnitvi prošnje. Njegova prošnja za dodelitev BPP je bila namreč formalno popolna in razumljiva, zato pozivanje k njeni dopolnitvi ni bilo potrebno, na tožniku pa je bilo dokazno breme, da v vlogi navede vse argumente, s katerimi bi utemeljeval svojo prošnjo.

27.Tožnik navaja še, da naj bi ga toženka obravnavala neenako glede na druge prosilce za BPP ter se sklicuje na zadevo Bpp 175/23, ko je bila po njegovih navedbah stranki v primerljivo enaki zadevi BPP dodeljena. Sodišče ugotavlja, da tožnik teh svojih trditev ni z ničemer izkazal, niti ni predložil odločbe, na katero se sklicuje, da bi jo bilo mogoče primerjati z izpodbijano odločbo. T0žnik tudi ni pojasnil, v čem sta si primera enaka (podobna), da bi bilo mogoče govoriti o neenaki obravnavi tožnika in kje vidi razloge za zatrjevano neenako obravnavo. Njegova trditev torej ostaja na ravni pavšalnega in neizkazanega zatrjevanja, do katerega pa se sodišče ne more in se tudi ni dolžno opredeljevati. Tožnik tudi ne more uspeti zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da ga je toženka obravnavala neenako zato, ker je brez zaposlitve, in da je kršila določbe Ustave in EKČP, trditvenega bremena pa ne more nadomestiti z dokaznim predlogom za svoje zaslišanje.

28.Sodišče je z namenom, da bi se opredelilo do dokazov, ki jih je predlagal tožnik, razpisalo glavno obravnavo, ki pa se je niti tožnik niti njegov pooblaščenec nista udeležila niti izostanka nista opravičila. Ker se glavne obravnave ni udeležila niti toženka (ki je sicer po pozivu sodišča predlagala, naj odloči brez izvedbe glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov v upravnem spisu), sodišče glavne obravnave ni izvedlo in tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je v tožbi predlagal tožnik. Po presoji sodišča je tožnik s tem, ko se glavne obravnave ni udeležil, pokazal na pomanjkanje pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic, s čimer bi lahko vplival na odločitev glede svojega materialnopravnega zahtevka.

29.Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev toženke pravilna in zakonita ter je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

30.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Tožnik je stroške postopka priglasil v tožbi, toženka pa stroškov postopka ni priglasila. Sodišče je zato odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

31.Tožnik je tudi zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah BPP po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.

Zveza:

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.