Jedro

Iz vsebine sodne poravnave ni razvidno, da bi bila tožnici odškodnina izplačana zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, kar za oprostitev plačila dohodnine določa 5. točka 27. člena ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, Izpostava Litija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 05-03437-1 z dne 27. 10. 2011 tožnici odmeril dohodnino v višini 6.112,93 EUR in navedel, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 4.769,23 EUR znaša 1.343,70 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve odločbe, da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Tožnica se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-01-583/2011-2 z dne 20. 1. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe najprej povzame potek prvostopenjskega postopka in pojasni, da je bila tožnica obdavčena tudi glede prejetih preostalih dohodkov v višini 13.000,00 EUR, kar predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki je bila tožnici izplačana na podlagi sodne poravnave, sklenjene med tožnico in delodajalcem zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nato se sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), in sicer na 27. člen, ki v 5. točki določa, da se dohodnine ne plača od odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Pojasni, da je tožnica prejela odškodnino za nematerialno škodo, kar pa ne predstavlja odškodnine po 5. točki 27. člena ZDoh-2. Zato pri tem ne gre za dohodek, ki je oproščen plačila davka, in je pravilno, da je uvrščen med druge dohodke, skladno s 105. členom ZDoh-2. Glede ugovora, da je bila od dohodka plačana akontacija, pojasni, da se od nekaterih dohodkov, ki zapadejo pod obdavčitev, med letom plača akontacija, ki se nato pri letni odmeri upošteva in zmanjšuje plačilo končne obveznosti. Akontacija od spornega dohodka plačana v med letom v višini 3.250,00 EUR je bila ta tudi upoštevana pri odmeri.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ob sklicevanju na 5. točko 27. člena ZDoh-2 navaja, da stališče tožene stranke, da tožnica ni prejela odškodnine za osebno škodo ni obrazloženo in da odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Dodaja, da je v sporu, v okviru katerega je sklenila sodno poravnavo, tožeča stranka nasprotni stranki (med drugim) očitala diskriminacijo na podlagi osebnih lastnosti in zunanjega videza, pri čemer je tožeča stranka zaradi duševnih bolečin morala obiskati psihiatrično pomoč. Sklenitev sodne poravnave pa pomeni priznanje temelja odškodninske obveznosti, kateremu tožena stranka tudi ne nasprotuje. Ker je tožeča stranka zaradi duševnih bolečin morala poiskati zdravniško psihiatrično pomoč, je s tem utrpela osebno poškodbo, in sicer bolezen. Meni, da tudi sicer vse vrste duševnih bolečin predstavljajo osebno poškodbo (bolezen) v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2, in navaja definicijo bolezni iz spletnega leksikona Wikipedija in definicijo zdravja, kot jo opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbene navedbe v zvezi z boleznijo in duševnimi bolečinami, zaradi katerih je morala tožnica poiskati zdravniško psihiatrično pomoč, zavrača kot tožbene novote po 3. odstavka 20. člena ZUS-1, saj so navedbe o diskriminaciji, duševnih bolečinah, bolezni itd. v postopku nove. Tožnica tekom postopka tega ni navedla, čeprav je imela možnost. Sicer pa tudi iz pritožbe ni razvidno, zakaj tožnica meni, da je dobila odškodnino za duševne bolečine. Prav tako tudi iz sodne poravnave ni mogoče sklepati, da je šlo za osebno poškodbo, ampak le, da je šlo za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic. Sklicuje se tudi na 76. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da mora stranka sama dokazati svoje navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica v nadaljnji vlogi vztraja pri navedbah iz tožbe in jih še dodatno obrazlaga.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je v letu 2010 prejela izplačano odškodnino za nematerialno škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic po sodni poravnavi, sklenjeni 26. 3. 2010. Sporno med strankama ostaja, ali se navedena odškodnina lahko uvrsti med dohodke, za katere velja oprostitev plačila dohodnine, in sicer med odškodnine iz 5. točke 27. člena ZDoh-2. Po vpogledu v listine upravnih spisov sodišče ugotavlja, da iz vsebine sodne poravnave z dne 26. 3. 2010 izhaja, da se toženi stranki izplača odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic, da so s sklenitvijo sodne poravnave med strankam urejena vsa sporna razmerja iz individualnega delovnega spora in da se tožnica odpoveduje vsem drugim premoženjskim in nepremoženjskim zahtevkom iz naslova sklenjenega in odpovedanega delovnega razmerja. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča iz vsebine sodne poravnave ni razvidno, da bi bila tožnici odškodnina izplačana zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, kar za oprostitev plačila dohodnine določa 5. točka 27. člena ZDoh-2. S tem pa tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni elementi za uvrstitev dohodka tožnice med tako vrsto dohodkov, ki ne zapadejo pod obdavčitev z dohodnino.

Glede tožbenih navedb, da je tožnica utrpela bolezen in je zaradi tega morala poiskati psihiatrično pomoč, s čimer smiselno utemeljuje, da je bila vzrok za plačilo odškodnine bolezen, sodišče pripominja, da niti iz vsebine sodne poravnave, niti iz pritožbe tožnice zoper izpodbijano odločbo, niti iz obrazložitve drugostopenjske odločbe in tudi iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica že v postopku na kakršen koli načina navedla, da je bila odškodnina plačana zaradi bolezni. Ob tem sodišče še ugotavlja, da so tudi navedbe v tožbi glede bolezni zgolj pavšalne in neizkazane. Ob tem pa sodišče dodaja, da stranke, glede na določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica pa v tožbi tudi ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere ji ne bi bilo omogočeno pravočasno navajanje dejstev oziroma dokazov. Zato tudi sodišče ugotavlja, da gre pri tem za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu navedene določbe 20. člena ZUS-1. Po določbi 52. člena ZUS-1 se namreč lahko nova dejstva in novi dokazi kot tožbeni razlogi upoštevajo le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma nevesti v postopku izdaje upravnega akta. Tudi v literaturi je poudarjeno, da je zato, da stranke ne bi zavlačevale postopka in zlorabljale pravic postopka, v upravnem sporu določena omejitev, da stranke ne smejo navajati dejstev, če so imele za to možnost pred izdajo izpodbijanega akta (Vilko Androjna, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo GV Založba, Ljubljana 2006, str. 692). Ob tem pa sodišče, enako kot že drugostopenjski organ, opozarja tudi na določbo prvega odstavka 76. člena ZDavP-2, po kateri mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Dokazno breme za trditve o dejanskem stanju, ki ga davčni zavezanec zatrjuje v davčnem postopku, je s tem na zavezancu samem. V smislu 76. člena ZDavP-2 pa davčni zavezanec tudi sam nosi rizik nedokazanih trditev.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za odločitev navedel prvostopenjski organ, in tudi z razlogi, ki jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori navajal drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje, v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.