Jedro

Uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1 ne pridobijo stavbe, na katerih so bila po navedenem datumu opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj zaradi teh del ni več mogoče šteti, da so bile take, kot so zdaj, zgrajene pred 31. 12. 1967. V nasprotnem primeru bi ta zakonska določba pomenila avtomatično legalizacijo vseh naknadnih del (npr. dozidav in rekonstrukcij) na vseh objektih, zgrajenih pred navedenim datumom.

Predmet odločanja o izdaji potrdila je objekt, kakršen je obstajal v trenutku vložitve zahteve za izdajo potrdila, in nikakor ne zgolj njegovi deli ali posamezni konstrukcijski elementi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-1676/2013-22 z dne 13. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo dozidavo dvojnega kozolca, in sicer podaljšavo južne strešine, v tam navedenih dimenzijah, na tam navedenem zemljišču (1. točka izreka) ter da mora to dozidavo do 15. 6. 2016 na svoje stroške odstraniti (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega so bile za objekt izrečene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka) in odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je gradbena inšpektorica ugotovila, da je južna strešina obstoječega dvojnega kozolca po celi dolžini podaljšana za 2,60 m tlorisne širine, nova kapna lega pa je z opirači oprta na nosilno konstrukcijo obstoječega kozolca in je od nje oddaljena za 1,80 m. Novi špirovci so v enakem rastru nameščeni ob obstoječe špirovce, obstoječa streha dvojnega kozolca pa tako ni več simetrična, temveč asimetrična dvokapnica. Tožnik je med drugim izjavil, da so bila dela izvedena v letu 2009, v letu 2010 pa je pridobil vsa dovoljenja za fotovoltaično elektrarno in potrdilo, da ima predmetno gospodarsko poslopje uporabno dovoljenje na podlagi prve točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila opisana rekonstrukcija južne strešine izvedena po letu 1967, zato ni predmet navedenega potrdila. Ker se rekonstrukcija objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da so dodani konstrukcijski elementi v celoti pritrjeni na nosilno konstrukcijo obstoječega objekta in pomenijo dodatno obremenitev z vplivom na njeno mehansko odpornost in stabilnost. S tem je bil tudi bistveno spremenjen zunanji izgled objekta, uporabna površina pa je bila s 131 m2 povečana na 166,10 m2. Glede na kriterije, opredeljene v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je veljala v času obravnavane gradnje, spada predmetni kozolec med manj zahtevne objekte, zato bi bilo treba za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Tega tožnik ni storil, zato gre za nelegalno gradnjo. Enako velja tudi po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je veljala v času izpodbijane odločbe, po kateri med nezahtevne objekte spadajo dvojni kozolci, površine do vključno 150 m2. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pred pričetkom del od Upravne enote Radovljica dobil pojasnilo, da je nameščanje fotovoltaičnih naprav na obstoječe objekte ali ob njih možno v okviru investicijskih vzdrževalnih del brez gradbenega dovoljenja, če zaradi namestitve ni potreben poseg v konstrukcijo obstoječega objekta. Z obravnavano namestitvijo sončnih celic v konstrukcijo objekta ni bilo poseženo, saj je tožnik za nameščanje fotovoltaičnih panelov uporabil konstrukcijo proizvajalca. S temi deli je bila sicer na videz podaljšana južna streha kozolca, vendar dejansko ni z ničemer poseženo v njegovo konstrukcijo. Konstrukcija sončne elektrarne nima stika z zemljo, saj je naslonjena na obstoječe špirovce, dve vrsti pa na stebre obstoječega objekta. Elektrarna je celovita naprava, kjer so vsi paneli med seboj povezani z električnimi kabli, zato v nobenem primeru ni mogoče odstraniti le dela panelov. Po tem, ko so bila dela opravljena, je bilo dne 7. 4. 2010 izdano potrdilo, da ima gospodarsko poslopje uporabno dovoljenje na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, saj je bilo zgrajeno pred letom 1967. Iz potrdila med drugim izhaja, da je bilo na podlagi ogleda ugotovljeno, da se gospodarsko poslopje ni spreminjalo po zasnovi, izgledu in namembnosti. To pomeni, da je tožnik pridobil vsa dovoljenja za fotovoltaično elektrarno, v juniju 2010 pa je bil izveden tudi uradni priklop.

5. V zapisniku o ogledu je napaka, saj strešina ni bila podaljšana za 2,60 m temveč za 2,16 m. Prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku ni pojasnil, zakaj naj bi obravnavana dela pomenila rekonstrukcijo objekta. Pri teh delih je šlo preprosto za postavitev sončne elektrarne v okviru investicijskih vzdrževalnih del, za kar ni potrebno gradbeno dovoljenje, saj ni prišlo do posega v konstrukcijo. Obstoječi kozolec ni bil dozidan ali nadzidan, niti se ni bistveno spremenil njegov zunanji izgled, temveč je objekt ostal enak. Dodan je bil podaljšek, ki je del sončne elektrarne in jo podpira, ostali del objekta je nespremenjen. Prostornina objekta ostaja enaka, zato glede na določbe ZGO-1 ni šlo za rekonstrukcijo.

6. Drugostopenjski organ se ni v ničemer konkretno opredelil do pritožbenih navedb, temveč je le ponovil ugotovitve prvostopenjskega. Upoštevana je bila le tlorisna površina v pritličju, ki znaša približno 131 m2, ne pa tudi v nadstropju in mansardi, kar pomeni, da je bila površina v vsakem primeru ugotovljena napačno. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj odpravi tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko odločbo, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

8. Tožba je utemeljena.

9. Toženka izpodbijano odločbo opira predvsem na stališče, da enostranski podaljšek dvokapne strehe obstoječega kozolca pomeni rekonstrukcijo tega kozolca, ker je bilo z njim poseženo v strešno konstrukcijo kozolca. Pri tem iz obrazložitve izhaja njena ugotovitev, da je bila obravnavana gradnja izvedena v letu 2009, potrdilo o obstoju gradbenega dovoljenja po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 iz leta 2010 pa je brezpredmetno, saj se nanaša zgolj na osnovni objekt in ne na obravnavani podaljšek strehe.

10. To stališče toženke je napačno. Po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, če se jim namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Po četrtem odstavku istega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena, za takšna dokazila pa se lahko štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek.

11. Navedeno zakonsko besedilo, po katerem je morala biti za uporabo navedene zakonske določbe stavba zgrajena pred 31. 12. 1967, po presoji sodišča ne daje podlage za kakršnokoli drugačno razlago, kot da je mogoče potrdilo izdati le za stavbo, kakršna je obstajala (bila zgrajena) na navedeni datum, če in kolikor v času vložitve zahteve še obstaja. Povedano drugače: uporabnega dovoljenja po tej določbi ne pridobijo stavbe, na katerih so bila po navedenem datumu opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj zaradi teh del ni več mogoče šteti, da so bile take, kot so zdaj, zgrajene pred 31. 12. 1967. V nasprotnem primeru bi ta zakonska določba pomenila avtomatično legalizacijo vseh naknadnih del (npr. dozidav in rekonstrukcij) na vseh objektih, zgrajenih pred navedenim datumom. Taka razlaga zakona izhaja tudi iz obširne in povsem ustaljene prakse naslovnega sodišča (prim. npr. sodbi I U 1523/2015 in I U 922/2014), smiselno pa med drugim pomeni, da je predmet odločanja o izdaji potrdila objekt, kakršen je obstajal v trenutku vložitve zahteve za izdajo potrdila, in nikakor ne zgolj njegovi deli ali posamezni konstrukcijski elementi.

12. Glede na prej povzeto besedilo četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 pomeni odločanje o izdaji potrdila po tej zakonski določbi vsebinsko presojo izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega in drugega odstavka 197. člena ZGO-1 ter na podlagi te presoje priznanje oziroma ugotovitev pravne posledice. Pri tem ZGO-1 nedvoumno opredeljuje pravne posledice tega potrdila, ki najmanj ugotavlja obstoj pravno priznanega uporabnega dovoljenja, zato je tako potrdilo ne glede na zakonsko poimenovanje treba šteti vsaj za ugotovitveno upravno odločbo. To pomeni, da gre za meritorno odločanje o upravnopravnem razmerju, saj je stranki z izdanim aktom kot ugotovitveno odločbo priznana pravica do uporabe objekta. To pravico sicer res daje zakon, vendar mora organ v posamezni in konkretni zadevi - enako kot v vseh postopkih za izdajo upravnega akta - preveriti dejansko stanje in pozitivni akt izdati le, če je to skladno s pravnim stanjem, ob tem pa upoštevati morebitno kolizijo javnega in zasebnih interesov (prim. tudi stališča v: Polonca Kovač (ur.), Upravno procesne dileme o rabi ZUP-2, Uradni list RS, Ljubljana 2012, stran 102; O razlikovanju med potrdili in ugotovitvenimi odločbami pa Androjna - Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 356 in 387).

13. Legalnost obravnavanega objekta je bila torej ugotovljena z upravnim aktom (potrdilom) z dne 7. 4. 2010, ki je po vsebini ugotovitvena odločba. Če je ta akt postal pravnomočen, je bila toženka na ugotovitev iz tega akta vezana (tretji odstavek 147. člena ZUP), kar pomeni, da te ugotovitve v obravnavanem inšpekcijskem postopku ni več mogla spreminjati, ne glede na njeno morebitno nepravilnost ali nezakonitost. To bi lahko storila izključno v postopku s pravnimi sredstvi zoper omenjeni upravni akt oziroma potrdilo.

14. Za pravilno odločitev v obravnavani zadevi je bilo torej bistvenega pomena, ali je bila obravnavana gradnja izvedena pred vložitvijo zahteve za izdajo potrdila iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 oziroma pred ogledom, ki je bil opravljen v tem postopku. Izdano potrdilo se namreč po povedanem nanaša na objekt v stanju, v kakršnem je bil najkasneje v času ogleda v postopku za izdajo potrdila, kar pomeni, da je bila za tak objekt ugotovljena njegova legalnost. 15. Toženka zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da se izdano potrdilo ne nanaša na celoten objekt, temveč le na tiste njegove dele, ki so bili zgrajeni pred 31. 12. 1966, teh okoliščin sploh ni ugotavljala. Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

16. Tožnik je sicer izpodbijal tudi drugostopenjsko odločbo, s katero pa sta bili le zavrnjeni njegova pritožba in zahteva za povračilo stroškov. Z odpravo izpodbijane (prvostopenjske) odločbe je zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila ta odločba izdana, kar pomeni, da bo prvostopenjski organ ponovno odločal tako o predmetu zadeve, kot o stroških postopka. Sodišče je zato štelo, da je tožnik smiselno izpodbijal le prvostopenjsko odločbo, ki edina posega v njegov pravni interes.

17. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).