Jedro

Zaradi priznanja obdolženca, da je oškodovanki že prej večkrat grozil po telefonu in jo enkrat prej celo klofutnil, ni dvoma, da je oškodovanko fizično napadel tudi tokrat, saj le-ta iz razloga, ker je bil obdolženi edini njen nekdanji delavec, ki je ni tožil zaradi neizplačila plače, ni imela prav nobenega interesa, da bi ga sodno preganjala.

Izrek

Pritožba obdolženega S. Š. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženega S. Š. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi S. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/II in I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere je bila določena 4 mesečna zaporna kazen in 2 letna preizkusna doba. Odločeno je še bilo, da se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Proti takšni odločitvi prvostopnega sodišča se je obdolženi pravočasno pritožil. V laični pritožbi je uveljavljal pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo istemu sodišču v novo sojenje. Pritožba ni utememljena. Drugače kot pritožnik pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za dvom v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Drugostopno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke, ki ima oporo tudi v medicinski dokumentaciji in izvedenskem mnenju medicinske stroke. Obdolženi je sam priznal, da je oškodovanki že prej grozil po telefonu in to ne samo enkrat, ter da jo je enkrat prej že celo klofutnil. Na drugi stranki pa oškodovanka ni imela prav nobenega interesa, da bi obdolženca sodno preganjala (po besedah obdolženca iz maščevanja), saj je sama povedala, da je bil obdolženec edini njen nekdanji delavec, ki je ni tožil zaradi neizplačila osebnega dohodka. Sodišče prve stopnje je tako po oceni vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je prav v nerešenih finančnih obveznosti oškodovanke do obdolženca potrebno iskati motiv obdolženca za storjeno kaznivo dejanje in ga je zato upravičeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Predlagano zaslišanje priče A. C., pri kateri naj bi se obdolženi v kritičnem času zadrževal in ki naj bi potrdila njegov alibi, pa za pravilno razsojo te zadeve ni potrebno. Tako kot prvostopno sodišče tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel obdolženec, tudi če je res bil pri A. C., dovolj časa, da je po obisku pri njej odšel do stanovanja oškodovanka in tam storil očitano kaznivo dejanje. Nenazadnje tudi telefonski pogovor po dogodku, v katerem je oškodovanka sporočila obdolžencu, da ga bo zaradi udarca tožila, in ki ga opisujeta tako oškodovanka kot obdolženi dokazuje, da je tega dne med njima res prišlo do konflikta in do napada oškodovanke, čeprav je obdolženi ves čas vztrajno trdil, da oškodovanke sploh ni videl. Sodišče druge stopnje je glede na uveljavljani pritožbeni razlog ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da sta tako zaporna kazen kot preizkusna doba v okviru pogojne obsodbe določeni primerno, zaradi česar ju ni mogoče spremeniti v korist obdolženca. Ker pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile storjene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Zaradi zavrnitve obdolženčeve pritožbe kot neutemeljene, bi ta moral plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že prvostopno sodišče.