Jedro

Za terjatve za naročnino na občasne publikacije, zakon začetek teka zastaralnega roka izrecno veže na iztek časa, za katerega je bila publikacija naročena. Pri vseh ostalih občasnih terjatvah iz tega odstavka ali pa v primerih, ko naročniško razmerje za občasne publikacije še obstoji, pa začetek teka zastaralnega roka določa drugi odstavek, po katerem zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3852/2015 z dne 19. 1. 2015 v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka ter tožeči (pravilno: toženi) stranki N. d.o.o. naložilo v plačilo 10,00 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh toženi (pravilno: tožeči) stranki D. d.o.o. z obrestno posledico.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo zapadlih neplačanih obveznosti iz naslova naročnine za edicije D., N. in S. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je naročilo na edicije v imenu tožene stranke podal M., o razrešitvi katerega je tožena stranka obvestila tožečo stranko ob odpovedi naročnine dne 30. 1. 2014, nadalje, da je K. v imenu tožene stranke 15. 7. 3013 odnaročil S. za lokal F. za čas do 1. 9. 2013, tožeča stranka pa je navedbo lokala štela kot napako, saj je imela na tem naslovu zaveden lokal B., za katerega so bile S. naročene in je tožena stranka do takrat zapadle račune za dostavo na ta naslov dne 11. 11. 2013 tudi plačala. Ker so bile naročene edicije na dogovorjene lokacije dostavljene, je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ugodilo.

7. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi večinoma napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Zato se do uvodnih pritožbenih trditev glede odjave naročila za lokal F. in napakah v zvezi s tem ne bo opredeljevalo. Pri tem namreč ne gre za napačno uporabo materialnega prava, ampak za dejanske ugotovitve o tem, za kateri lokal so bile S. naročene. Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na (ne)vzpostavitev pogodbenega razmerja zaradi nesporazuma pogodbenih strank, saj je šlo v obdobju od 15. 7. 2013 do 1. 9. 2013 le za prekinitev dobave edicij, ne pa odpoved naročniškega, torej pogodbenega razmerja med strankama.

8. Neutemeljene so tudi trditve o protispisnosti ugotovitve, da je na elektronskih dopisih v prilogah A1 in A2 podpisan M. Tak zaključek je namreč sodišče prve stopnje napravilo po dokazni oceni, zato tudi z očitkom, da iz elektronskega sporočila podpis ni razviden, tožena stranka napada ugotovljeno dejansko stanje. Ne trdi namreč, da bi sodišče storilo napako pri pri povzemanju vsebine listin in torej listini, v tem primeru elektronskemu sporočilu, pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9. Ker tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, kakšno težo ima za izpodbijano odločitev dejstvo, da je sodišče spregledalo njeno trditev, da v času sestave elektronskega sporočila o odpovedi dostave ni razpolagala z listinami oziroma evidencami, iz katerih bi izhajala vtoževana terjatev, se tudi višje sodišče do te pritožbene trditve ne more izčrpneje opredeliti. Pritožnica prav tako ne pojasni, zakaj bi bila tožba in pripravljalna vloga, za kateri je sodišče ugotovilo, da se na naročilo časopisov ne nanašata, relevantni za odločitev v tej zadevi. Zato sta tudi ti pritožbeni trditvi neutemeljeni.

10. V nadaljevanju pritožnica očita sodišču kršitev 8. člena ZPP in se sklicuje na to, da je v postopku pojasnila, da ni bila seznanjena s poslovanjem tedanjega zakonitega zastopnika, zato odpoved naročniškega razmerja ne more utemeljevati njegovega obstoja. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje jasno ocenilo vsak dokaz posebej in dokaze primerjalo med seboj ter upoštevalo rezultat celotnega dokaznega postopka, v sodbi pa ni nikakršnih pomanjkljivosti ali nasprotij, ki bi zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka utemeljevale. Tudi sicer se tožena stranka odgovornosti do tretjih ne more razbremeniti s sklicevanjem na vestnost in poštenje svojega zakonitega zastopnika.

11. Kje je nasprotje med razlogi sodbe ter vsebino zapisnika o zaslišanju priče P., ki bi utemeljevalo pritožbeni očitek po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tožena stranka prav tako ni pojasnila. Zavzema se za to, da iz zaslišanja priče izhaja drugačen zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, kar predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanske podlage sodišča prve stopnje. Ker iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o izpovedbi priče zapisalo enako, kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju (prim. red. št. 22, list. št. 58 spisa), je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

12. O tem, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo 8. člena ZPP, se je višje sodišče že izreklo zgoraj, zato tega ob pritožbenih trditvah o tem, komu pripada elektronski naslov „...@gmail.com in ali je elektronsko sporočilo M. opremljeno z žigom in podpisom ne bo ponavljalo. Ker je vezano na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil A. pooblaščen za zastopanje tožene stranke. Tožeča stranka je namreč dokazala, da je naročilo za edicije podal takratni direktor M. 13. Ker zmotna uporaba pravila o dokaznem bremenu predstavlja kršitev določb pravdnega postopka relativne narave, ki je v tem postopku ni mogoče uveljavljati, je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

14. V zvezi z očitano zmotno uporabo materialnega prava, ki ureja zastaranje, pa višje sodišče ugotavlja naslednje: kdaj začne zastaranje teči, ureja 336. člen OZ. Splošno pravilo je, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (torej ko je terjatev zapadla), s posebnimi pravili pa je začetek teka zastaranja lahko določen drugače. Za občasne terjatve poleg krajšega zastaralnega roka 355. člen OZ določa tudi začetek teka zastaralnega roka. Iz 1. do 3. ter 5. in 6. točke prvega odstavka tega člena izhaja, da za v teh točkah naštete terjatve ni nič posebej določeno, kdaj zastaranje začne teči, medtem ko 4. točka, ki se nanaša na terjatve za naročnino na občasne publikacije, izrecno določa, da zastarajo (v enem letu) šteto od takrat, ko je iztekel čas, za katerega je bila publikacija naročena. Za terjatve iz 4. točke tega člena torej zakon začetek teka zastaralnega roka izrecno veže na iztek časa, za katerega je bila publikacija naročena. Pri vseh ostalih občasnih terjatvah iz tega odstavka (ali pa v primerih, ko naročniško razmerje za občasne publikacije še obstoji), pa začetek teka zastaralnega roka določa drugi odstavek, po katerem zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Določba 4. točke prvega odstavka 355. člena OZ je tako v odnosu do drugega odstavka istega člena glede začetka teka zastaralnega roka specialnejša in jo je treba uporabiti v tej zadevi.

15. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je naročnina za naročene publikacije v tej zadevi iztekla 31. 1. 2014. Upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 355. člena OZ (drugega odstavka istega člena torej ni mogoče uporabiti, kar je sicer storilo sodišče prve stopnje, saj veže začetek teka zastaralnega roka na zapadlost terjatve) je zastaranje začelo teči 1. 2. 2014 in je nastopilo 1. 2. 2015. Višje sodišče tako ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev po računih št. 131015541 in 131101453 še ni zastarala, zakonita in pravilna.

16. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).