Jedro

Policisti so pri uporabi prisilnih sredstev prekoračili načelo sorazmernosti (tožena stranka ni dokazala, da bi po odstranitvi tožnika s tribune še obstajala potreba po uporabi prisilnih sredstev oziroma celo za njihovo stopnjevanje), zato je bilo njihovo ravnanje nezakonito in je podana krivdna odgovornost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 4.300,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 1.820,06 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Zmotno je stališče sodbe, da so policisti uporabili prisilna sredstva brez utemeljenega razloga. Tožnik je bil obiskovalec hokejske tekme med X in Y, na katerem je veljal poostren varnostni režim in je sedel na tribuni skupaj z avstrijskimi navijači. Preko varnostnih kamer je bilo zaznano, da se na delu tribune, ki je bil namenjen za tuje navijače, nahajajo tudi slovenski navijači (med drugim tudi tožnik), ki so aktivno navijali in mahali z zastavo. Po končanem odmoru po prvi tretjini tekme je bil tožniku izrečen (preventiven) ukrep prepovedi vrnitve na tribuno med avstrijske navijače, ki je bil zakonit. Tega ukrepa tožnik ni upošteval in se je vrnil. Iz DVD posnetka je razvidno, da se je z enim od varnostnikov, potem ko je preplezal ograjo, prerival, z rokami držal za ograjo in ni hotel prostovoljno zapustiti tribune. Iz DVD posnetka je razvidno, kot je trdila tožena stranka ves čas postopka, da je tožnik z roko zamahnil nazaj proti varnostniku. Da se je tožnik fizično upiral in ni upošteval navodil posebne policijske enote so izpovedale tudi priče N. N. in D. Ž. Neupoštevanje policistovih navodil, tožnikovo fizično upiranje in udarec oziroma poskus udarca s komolcem varnostnika I. R., pa je razviden tudi iz uradnih zaznamkov policistov, do katerih se sodba niti ne opredeli. Sodba nekritično sledi izpovedbi tožnika, pri čemer ne more biti ključni razlog, da priča N. N. o uporabi prisilnih sredstev ni želel izpovedovati. Iz DVD posnetka ni mogoče ugotoviti, da tožnik navodil policista ni upošteval, kot sicer ugotavlja sodba. Zaradi neupoštevanja izrečenega ukrepa varnostnika je prišlo do posredovanja policistov, zato je napačna ugotovitev sodbe, da tožnikovo neupoštevanje ukaza varnostnika o prepovedi vrnitve na tribuno ni v vzročni zvezi z ravnanjem policistov. Policisti so uporabili prisilna sredstva v skladu z Zakonom o policiji (v nadaljevanju ZPol), ni šlo za prekomerno uporabo fizične sile, kot potrjujejo izpovedbe prič D. Ž., D. L., N. N. in listinska dokumentacija. Podredno, v kolikor se bo ugotovilo, da so policisti prekomerno uporabili fizično silo, pa tožena stranka meni, da je tožnik s neupoštevanjem navodil, fizičnim upiranjem in udarcem varnostnika, v veliki meri prispeval k nastanku škodnega dogodka. Previsoko je odmerjena odškodnina. S prisojo 2.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin sodba bistveno preseže pravično odmerjeno odškodnino v primerjavi s primerljivimi odškodninami. Pravično in primerno odškodnino predstavlja znesek 1.500,00 EUR. Sodba premalo upošteva, da je bilo tožnikovo zdravljenje konzervativno, kratkotrajno in brez zapletov ter posebnosti. Bistveno previsoka je tudi prisojena odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR. Primerna odškodnina iz tega naslova bi znašala 500,00 EUR. Sodba nekritično sledi izpovedbi tožnice in izvedenskemu mnenju, čeprav mu je tožena stranka argumentirano nasprotovala. Tožnik ni utrpel sekundarnega strahu, ki bi ga lahko umestili v pojem „dalj časa porušeno ravnovesje“, utrpel je le lažje telesne poškodbe, ki se hitro sanirajo brez trajnih posledic.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki so mu jo povzročili policisti 28. 2. 2008 z neupravičeno uporabo prisilnih sredstev, ko so ga odstranili s tribune, ko si je ogledoval hokejsko tekmo med X in Y v ...

6. Sodba (tokrat)(1) zavzame stališče, da policisti niso ravnali v skladu z 51. členom ZPol, ker so uporabili prisilna sredstva brez utemeljenega razloga.

7. Po določbi 51. člena ZPol so policisti upravičeni uporabiti prisilna sredstva za obvladovanje upiranja (aktivnega ali pasivnega). Uporabiti smejo sorazmerna prisilna sredstva, kar pomeni, da morajo uporabiti najmilejše prisilno sredstvo, ki omogoča obvladovanje upiranja, ki sme trajati le toliko časa, da je dosežen namen, ali da se izkaže, da namen ne bo dosežen. Pri uporabi prisilnih sredstev mora biti upoštevano načelo sorazmernosti, sicer lahko dovoljena uporaba preraste v nedovoljeno (neprimerno).(2)

8. Odločilne ugotovitve sodbe so: - da so policisti tožnika, ki je bil 28. 2. 2008 obiskovalec hokejske tekme med X in Y poškodovali z uporabo prisilnih sredstev, ko so ga odstranjevali iz dvorane, - da je na tekmi veljal poostren varnostni režim in so poleg varnostnikov dogodek varovali tudi policisti specialci, - da je tožniku varnostnik, ko se je po odmoru po koncu prve tretjine hotel vrniti nazaj na tribuno, kjer je imel sedež (del tribune, ki je bil rezerviran za gostujoče navijače) izrekel prepoved vrnitve, - da je tožnik ravnal v nasprotju z izrečenim ukrepom in se vrnil na tribuno, tako, da je preplezal ograjo, pri čemer pa izrečenega ukrepa varnostnikov ni mogel izvršiti (ukaz varnostnikov, naj gre na drug vhod ni bil določen; ni bilo prostega sedeža), - da so varnostniki poklicali policiste in je policist N. N. skupaj z drugim policistom tožnika prijel s posebnim prijemom in ga odstranil iz dvorane, na hodniku pa so ga policisti vrgli na tla in uklenili in zoper njega uporabili fizično silo, - da so tožniku policisti z uporabo prisilnih sredstev povzročili poškodbe (udarnine in odrgnine po glavi, spodnji ustnici, roki, prsnem košu in lopatici), ki so po mnenju sodnega izvedenca dr. M. V. nastale na način, kot je izpovedoval tožnik.

9. Niso podane niti (nekonkretizirano) uveljavljane niti po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni, niso sami s sabo v nasprotju. Opredeli se do vseh dokazov, ki so odločilnega pomena, tudi do uradnih zaznamkov policistov (10., 12. točka obrazložitve), za katere pritožba izrecno izpostavlja, da jih ni upoštevala.

10. Dejansko stanje je dovolj popolno in pravilno ugotovljeno. Dokazna ocena sodbe, ki sledi tožnikovemu opisu dogodka je življenjsko logična in prepričljiva. Ob sicer pravilni ugotovitvi sodbe, da je tožnik ravnal v nasprotju z izrečenim ukrepom varnostnika (da se ne sme vrniti na tribuno med avstrijske navijače) sodba materialnopravno zmotno zaključi, da ravnanje tožnika v nasprotju z izrečenim ukrepom ni v vzročni zvezi z ravnanjem policista in nastankom škode, ker ga ni mogel izvršiti. Kot je sodišče druge stopnje obrazložilo že v razveljavitvenem sklepu (9. točka obrazložitve) je dejstvo, da je tožnik sedel med avstrijskimi navijači, glede na visoko varnostno tveganje (na tekmi je veljal poostren varnostni režim), zadoščalo za izrek ukrepa, ki bi ga moral tožnik upoštevati (ne bi se smel vrniti nazaj, tudi če na drugem vhodu, kamor ga je varnostnik poslal ni dobil prostega sedeža). Zaradi neupoštevanja izrečenega ukrepa varnostnika in ker, kot priznava, tribune ni hotel prostovoljno zapustiti, je bilo potrebno posredovanje policistov in uporaba prisilnih sredstev (materialnopravno zmotno je stališče sodbe, da so policisti uporabili prisilna sredstva brez utemeljenega razloga), s katerimi je bila tožniku povzročena škoda. Ne glede na to, pa je materialnopravno pravilen zaključek sodbe, da policisti niso ravnali v skladu z 51. členom ZPol. Ugotovljeno dejansko stanje namreč nudi zadostno podlago za zaključek, da so policisti pri uporabi prisilnih sredstev prekoračili načelo sorazmernosti (tožena stranka ni dokazala, da bi po odstranitvi tožnika s tribune še obstajala potreba po uporabi prisilnih sredstev oziroma celo njihovo stopnjevanje), zato je bilo njihovo ravnanje nezakonito in je podana krivdna odgovornost tožene stranke.

11. V izvedenem dokaznem postopku ima sodba zadostno podlago, da sledi tožnikovemu opisu dogodka. DVD posnetki ne potrjujejo trditve, pri kateri vztraja pritožba, da je tožnik, preden so ga policisti (prisilno) odpeljali s tribune, varnostnika I. R. udaril, kar naj bi bil potrditvi tožene stranke povod za (zakonito) uporabo prisilnih sredstev zoper tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da iz DVD posnetka to ni razvidno. Sicer pa ob ogledu posnetka pred sodiščem prve stopnje (prepis zvočnega posnetka z glavne obravnave 13. 11. 2012) tega tudi ni trdila, še več, komentarju tožnika, da je iz posnetka jasno razvidno, da je varnostnika udaril policist (65. stran zvočnega prepisa zapisnika(3)), ni nasprotovala. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča ključno, tako za oceno verodostojnosti tožnikove izpovedi, kot tudi presojo, da so policisti pri uporabi prisilnih sredstev prekoračili načelo sorazmernosti. Dogajanje, preden je prišlo do posredovanja policistov, ob tem, da tožnik priznava, da ni hotel prostovoljno zapustiti tribune na katero se je vrnil, in ob dejstvu, da so tožniku poškodbe povzročili policisti, ni odločilnega pomena. Brez pomena je zato skicevanje pritožbe na tožnikovo fizično upiranje varnostnikom pred posredovanjem policistov. Ob dejstvu, da DVD posnetek ne potrjuje pritožbenih trditev o fizičnem nasilju oziroma upiranju tožnika, sodba utemeljeno ne pripiše odločilnega pomena uradnim zaznamkom policije v postopku preverjanja zakonitosti uporabe prisilnih sredstev, na katere se pritožba sklicuje. Ob tem ni brez pomena dejstvo, da N. N (policist, ki je tožnika prisilno odpeljal s tribune), ni hotel izpovedovati niti o razlogih za uporabo prisilnih sredstev niti katera prisilna sredstva je uporabil. 12. Ob upoštevanju izpovedbe tožnika, ki ji sodba utemeljeno sledi (9. točka obrazložitve) se izkaže, da so policisti z uporabo prisilnih sredstev nadaljevali tudi na hodniku, čeprav tožnik ni nudil niti pasivnega niti aktivnega odpora (potem ko so ga, kot je povedal policist N. N., s posebnim prijemom odstranili iz dvorane). Pritožba konkretizirano niti ne trdi, da je tožnik še naprej nudil odpor. Navaja sicer, da je zmotna ugotovitev sodbe, da tožnik ni bil nasilen, oziroma, da se ni fizično upiral, pri čemer pa se očitno osredotoči na dogajanje pred prisilno odstranitvijo tožnika s tribune. Kot ključno namreč izpostavlja, da je tožnik (še v dvorani) s komolcem udaril oziroma poskušal udariti varnostnika, kar se ni izkazalo za resnično. Glede na s sodnim izvedencem ugotovljen način nastanka poškodb (19. točka obrazložitve), ki mu pritožba ne nasprotuje (udarnina po desni strani glave je lahko nastala z enim ali več udarci z roko ali topim, razmeroma mehkim, lahko gumijastim predmetom; udarnina leve strani prsnega koša in v predelu leve lopatice je lahko nastala tako, da je policist, ko je tožnika podrl s strokovnim prijemom ali udarcem na tla, s kolenom pritisnil tožnika ob tla; udarnina desne podlahti odgovarja po lokaciji in obliki močnemu prijemu z roko med izvajanjem strokovnega prijema; udarnina spodnje ustnice je lahko nastala ob udarcu ob tla, ko so ga policisti zbili na tla oziroma med izvajanjem strokovnega prijema, ko je ležal na tleh z obrazom proti tlem; če obstajajo rokavice z gumijastimi izboklinami, so le-te lahko povzročile vzporedne udarnine na desni strani glave parietalno), je očitno, da je do poškodb prišlo na hodniku, ko ni bilo več potrebe za uporabo fizične sile. Po povedanem tožnik, ker ni upošteval izrečenega ukrepa varnostnikov in ni hotel prostovoljno zapustiti tribune, ni soprispeval k nastanku škode, kot se (sicer podrejeno, v kolikor bi se ugotovilo, da so policisti uporabili prekomerno fizično silo) zavzema tožena stranka.

13. Neutemeljen je toženkin očitek o previsoki odškodnini za telesne bolečine in strah. Materialnopravni preizkus pravilnosti odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč pokaže, da sodba ustrezno upošteva merila 179. člena OZ. Sodba skrbno pretehta vse okoliščine primera in hkrati upošteva sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih. Pritožba konkretno ne navaja primerov iz sodne prakse, ki bi potrjevali njene navedbe o previsoko priznani odškodnini v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče po pregledu sodne prakse ugotavlja, da je priznana odškodnina v okviru odškodnin, ki se za tovrstno škodo priznavajo.

14. Za telesne bolečine prisojena odškodnina v znesku 2.500,00 EUR je primerna in ni podlage za nižjo odškodnino (1.500,00 EUR), kot se zavzema pritožba. Pri odločanju o višini odškodnine za telesne bolečine sodba v zadostni meri in pravilno upošteva, da je tožnik dobil številne udarnine po vseh deli telesa (podroben opis posameznih poškodb, zdravljenja in jakosti bolečin, ima sodba v 19. točki obrazložitve), da je skoraj sedem mesecev trpel bolečine različnih intenzivnosti (do 7. 10. 2008, ko mu je nevrolog analgetike odsvetoval), da je srednje hude bolečine trpel najmanj tri tedne, potem pa trajne lahke bolečine z občasnimi bolečinami srednje hude intenzitete. Bolečine je imel nekaj dni po vseh udarjenih delih telesa, nato pa ga je bolela predvsem desna stran glave in leva stran prsnega koša, trpel je zatilne glavobole. Imel je številne nevšečnosti med zdravljenjem, podrobno opisane v sodbi (20. točka obrazložitve). Pritožba konkretizirano ne nasprotuje sicer izčrpnim ugotovitvam sodbe, ki temeljijo na kritični oceni tožnikove izpovedbe in mnenju izvedenca, ki je presojo o intenzivnosti in trajanju bolečin črpal iz predložene medicinske dokumentacije (1. točka dopolnitve mnenja izvedenca z dne 22. 12. 2013). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodba premalo upošteva, da je bilo tožnikovo zdravljenje konzervativno, kratkotrajno in brez zapletov ter posebnosti.

15. Ustrezno je odmerjena tudi odškodnina za strah. Sodba ima zadostno podlago v tožnikovi izpovedbi, potrjeni z izvedenskim mnenjem. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodbe, da je tožnik trpel intenziven primaren strah ves čas dogodka, trdi le, da zato, ker je tožnik utrpel le lažje telesne poškodbe, ki se hitro sanirajo brez trajnih posledic, ni trpel sekundarnega strahu lahke do zmerne intenzitete. Ob dejstvu, da je tožnik dobil tudi udarce v glavo, da je trpel zatilne glavobole (glede na medicinsko dokumentacijo je analgetike jemal najmanj do 7. 10. 2008), pritožbeno sodišče ne dvomi, da je, kot ugotavlja izvedenec, strah lahke do zmerne intenzitete trpel do izločitve poškodbe glave z EEG in CT preiskavo. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodbo, da ustrezno satisfakcijo iz tega naslova predstavlja prisojena odškodnina (1.100,00 EUR), in ni podlage za nižjo odškodnino (500,00 EUR), kot se zavzema pritožba.

16. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno prispeval in predstavlja strošek zanj nepotreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V zadevi je prvostopenjsko sodišče odločalo že s sodbo 18. 2. 2014 (tožniku je prisodilo 4.300,37 EUR odškodnine), ki jo je pritožbeno sodišče po pritožbi tožene stranke (tožnik se ni pritožil) razveljavilo (sklep II Cp 2014/2014 z dne 12. 11. 2014).

Op. št. (2): Tako odločbe II Ips 201/2008, II Ips 313/2004, II Cp 2146/2012, II Cp 3448/2010, II Cp 478/2010 in druge.

Op. št. (3): „Tožnik: varnostnika je udaril policist, lepo se vidi njegovo roko, to lahko date na počasneje … udaril ga je pa policist, ki je mene falil zgleda.“