Jedro

V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o vsebinski povezanosti predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja pa je le dodati, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 obsojenega F. B. oprostilo očitka pomoči B. K. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti zaradi izostale konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju (1. točka 358. člena ZKP), ne pa zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (3. točka 358. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da za odločitev v obravnavani zadevi ugotovitev obstoja predhodnega kaznivega dejanja ni odvisna od pravnomočne obsodilne sodbe sodbe za tako dejanje, pač pa zanjo zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve, pri čemer ni mogoče prezreti, da je B. K., ki je storilec predhodnega kaznivega dejanja, za slednje pravnomočno obsojen.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega F. B. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka 315,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 12642/2009 z dne 8. 6. 2021 na podlagi prvega odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložil zagovornik obsojenca, ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev določb kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da obnovo postopka dovoli ter odredi, da se izvršitev sodbe odloži oziroma začasno ustavi, oziroma podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenčev zagovornik v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni navedel takšnega novega dejstva oziroma dokaza, ki bi utegnil sam zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti obsojenčevo oprostitev ali obsodbo po milejšem kazenskem zakonu za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika, ki ga je bil spoznan za krivega s pravnomočno sodbo, sprejeto na podlagi obsojenčevega priznanja krivde. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu argumentirano obrazložilo in pritožbena izvajanja ne prinašajo ničesar takšnega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost razlogov napadenega sklepa.

5. Po oceni pritožbe je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ni z ničemer opredelilo do navedb obrambe v zahtevi za obnovo kazenskega postopka glede nepravilnosti in neutemeljenosti izreka sodbe II K 12642/2009 z dne 2. 7. 2018. 6. Zatrjevana kršitev ni podana, saj razlogov o pravilnosti in utemeljenosti izreka sodbe II K 12642/2009 ni mogoče presojati parcialno, kot se za to zavzema pritožba, temveč upoštevaje celotno obrazložitev napadenega sklepa. Ob takšni presoji je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu v točkah 19-22 obrazložitve navedlo podrobne in pravilne razloge, med drugim tudi, da sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9437/2009 ne posega v bistveni del dejanskega stanja, ki je bil podlaga za izrek sodbe v obravnavani zadevi, ne glede na to, da sodba II K 12642/2009 ni bila sprejeta po izvedenem dokaznem postopku, temveč po obsojenčevem priznanju krivde. Le-to je sodišče prve stopnje sprejelo po tem, ko je jasno in popolno priznanje preizkusilo z zbranimi dokazi in ugotovilo, da je s temi podprto. V napadenem sklepu pa je sodišče prve stopnje nadalje prav tako utemeljeno in podrobno pojasnilo, da se je sodišče prve stopnje v opisu kaznivega dejanja v sodbi II K 12642/2009 z dne 2. 6. 2018 sklicevalo zgolj na opis predhodnega kaznivega dejanja, ne pa na to, da je bil obsojenec v zadevi II K 9437/2009 pravnomočno obsojen.

7. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko sodišču prve stopnje očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da se je povsem neobrazloženo sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9333/2011 z dne 13. 4. 2021. V točki 23 obrazložitve napadenega sklepa je namreč sodišče prve stopnje ob sklicevanju na citiran sklep svoje zaključke in odločitev le podkrepilo, zato odsotnost podrobnejše obrazložitve, ob upoštevanju dejstva, da ta sklep v nobenem pogledu ne predstavlja odločilnega dejstva, zatrjevane kršitve ne utemeljuje.

8. Pritožba ni utemeljena niti, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Novo dejstvo oziroma okoliščino, to je sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020, je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno ocenilo in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne gre ugoditi, saj citirana sodba ne predstavlja okoliščine, ki bi vzpostavila vsaj dvom v pravilnost ugotovitev Okrožnega sodišča v Mariboru v sodbi II K 12642/2009 z dne 2. 6. 2018. Z razlogi za takšen zaključek, ki jih je navedlo v obrazložitvi napadenega sklepa, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

9. Pritožba, enako kot zagovornik obsojenca v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, navaja, da je izrek sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II K 12642/2009 nepravilen in neutemeljen, saj temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja pranja denarja ni bil izpolnjen. Ocena sodišča prve stopnje, da stališče Vrhovnega sodišča RS ne posega v bistveni del dejanskega stanja, ki je bil podlaga za izrek sodbe II K 12642/2009, je zato zmotna, saj je prav sklicevanje na domnevno pomoč obsojenca B. K. in njegovo domnevno zavedanje o kaznivem dejanju slednjega predstavljalo bistven del očitka F. B.. Sodišče prve stopnje se je tako v izreku sodbe sklicevalo na pravnomočno obtožnico, katere očitek je bil s sodbo Vrhovnega sodišča RS pravnomočno ovržen, prav z obsojenčevo domnevno vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti pa je sodišče utemeljevalo enega izmed temeljnih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja – „vedenje“, da gre pri denarju ali premoženju, s katerim razpolaga, za denar ali premoženje, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Ob tem je tudi tožilstvo v obrazložitvi te obtožnice navajalo, da bi naj obsojenec B. K. pomagal naklepno ter iz tega izpeljalo zaključek, da je vedel za izvor denarja velike vrednosti, s katerim je razpolagal. Pritožba tako zaključuje, da sta okoliščini obsojenčeve udeležbe pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti in njegovega „vedenja“ oziroma zavedanja, da naj bi upravljal s finančnimi sredstvi, ki so bila pridobljena s kaznivim dejanjem, bistveni pri presoji obsojenčeve krivde v zadevi II K 12642/2009. 10. S povzetim ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da so v obrazložitvi sodbe II K 12642/2009 z dne 2. 7. 2018 navedeni dokazi, ki potrjujejo obsojenčevo krivdo (in torej tudi posledično obsojenčevo „vedenje“ o izvoru denarja oziroma premoženja) ter da je na podlagi njegovega priznanja krivde in vseh zbranih dokazov sodišče zaključilo, da mu je kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu. Nadalje je pravilno pojasnilo, da sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 ne posega v bistveni del dejanskega stanja, ki je bil podlaga za izrek sodbe II K 12642/2009, ter da se sodišče prve stopnje v opisu kaznivega dejanja pranja denarja ni sklicevalo na to, da je bil F. B. v postopku II K 9437/2009 pravnomočno obsojen, temveč se je sklicevalo zgolj na opis predhodnega kaznivega dejanja in pravnomočno obtožnico. Na ta način je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ob sprejemu obsojenčevega priznanja krivde pretehtalo vse relevantne okoliščine kaznivega dejanja pranja denarja, torej tudi obsojenčevo vedenje o izvoru denarja oziroma premoženja. Zgolj zato, ker je Vrhovno sodišče RS v ločenem kazenskem postopku napravilo drugačno pravno (in ne dejansko) presojo predhodnega opisa dejanja, pa to samo po sebi ne utemeljuje obnove kazenskega postopka.

11. V luči navedenega se kot nerelevantne izkažejo še pritožbene navedbe glede obsojenčevega motiva za priznanje krivde v zadevi II K 12642/2009. Priznanje krivde za očitano kaznivo dejanje je namreč stvar subjektivne odločitve obdolženca, sodišče pa presodi, kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna, ali so podani zakonski pogoji, da priznanje sprejme (1. do 3. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP). Takšno presojo je sodišče prve stopnje v zadevi II K 12642/2009 opravilo in ob upoštevanju preostalih zbranih dokazov priznanje krivde (in s tem posledično dejstvo, da je obdolženec vedel za izvor denarja) tudi sprejelo. Ob navedenem ni mogoče prezreti, da je obsojenec že tedaj imel strokovno pomoč zagovornika in da ob podaji priznanja krivde (2. 7. 2018) sodba v zadevi II K 9437/2009 še ni bila pravnomočna, kot to zmotno navaja pritožba.

12. V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o vsebinski povezanosti predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja pa je le dodati, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 obsojenega F. B. oprostilo očitka pomoči B. K. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti zaradi izostale konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju (1. točka 358. člena ZKP), ne pa zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (3. točka 358. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da za odločitev v obravnavani zadevi ugotovitev obstoja predhodnega kaznivega dejanja ni odvisna od pravnomočne obsodilne sodbe sodbe za tako dejanje, pač pa zanjo zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve, pri čemer ni mogoče prezreti, da je B. K., ki je storilec predhodnega kaznivega dejanja, za slednje pravnomočno obsojen.

13. Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po tar. št. 7143 in 7113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju višine pravnomočno izrečene zaporne kazni v postopku, na katerega se nanaša vložena zahteva za obnovo kazenskega postopka.