Jedro

Pri ugotavljanju invalidnosti gre za medicinsko strokovno vprašanje, ki ga na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije ugotavlja izvedenec, sodišče pa presoja skladnost njegovega mnenja s predloženimi dokazi. Ker je bilo v presojani zadevi na podlagi jasnega in skladnega izvedenskega mnenja mogoče ugotoviti, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti v smislu izgubljene sposobnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, temveč je kot invalid II. kategorije zmožna za opravljanje dela z omejitvami in v polovičnem delovnem času, je tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in ugotovitev obstoja invalidnosti I. kategorije neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. 6.508.127 z dne 31.7.2002 in odločba drugostopenjskega organa toženca št. I 6508127 z dne 21.2.2003 ter da se ugotovi, da pri tožnici obstoji invalidnost I. kategorije.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ki je svoje zaključke oprlo predvsem na izvedensko mnenje Medicinske fakultete v Ljubljani, upoštevati, da je presoja tožničine delovne sposobnosti možna le ob oceni medsebojnih vplivov njenega bolezenskega stanja na pogosto pojavljanje bolečin, ki so intenzivne in nepredvidljive, in zaradi katerih tožnica ni sposobna za organizirano pridobitno delo. Pri tem gre za splošno znanje, ki ga po mnenju tožnice ni treba dokazovati. Edini sklep v izvedenskem mnenju je, da je gibljivost tožničinih kolkov tolikšna, da je sposobna opravljati organizirano pridobitno delo v okviru omejitev, ki jih je postavila invalidska komisija, medtem ko je sodišče zavrnilo dodatni dokazni predlog po zaslišanju izvedenca. Ne v mnenjih invalidske komisije in ne v izvedenskem mnenju pa niso upoštevane bolečine tožnice, zaradi katerih je njeno telo potrebno razbremenitve. Glede psihiatričnega dela izvedenskega mnenja navaja, da ni pomembno, kdaj se je začelo zdravljenje. Meni, da so bili brez resnega razloga zavrnjeni dokazni predlogi za izvedbo odločilnih dokazov, sodba pa tudi nima odločilnih dejstev, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in da pri tožnici ne obstaja invalidnost I. kategorije. Sodba je tudi ustrezno obrazložena z dejanskimi in pravnimi razlogi glede odločilnih dejstev, zato ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb postopka, sodišče pa tudi ni kršilo drugih postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Ker je bilo že v predsodnem postopku nesporno ugotovljeno, da je tožnica delovni invalid II. kategorije od 11.3.1998 dalje in je tožnica zaradi poslabšanja stanja prek lečeče zdravnice dne 24.4.2002 vložila predlog za ponovno oceno njene invalidnosti ter ob ugotovljenih spremembah v preostali delovni zmožnosti tožnice s 16.5.2002, na podlagi katerih je bila tožnica od 1.6.2002 še nadalje razvrščena v II. kategorijo invalidnosti, je pravna podlaga v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) oziroma določbah tega zakona, ki so veljale do 31.12.2002. Čeprav je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napačno citiralo določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), ki se je po prehodni določbi 446. člena ZPIZ-1 pričela uporabljati s 1.1.2003, pa to ni vplivalo na zakonitost sodbe, saj so tako izvedenski organi toženca, kot tudi tekom postopka postavljena izvedenca ortopedske stroke prof. dr. V.P., dr. med. in izvedenka psihiatrične stroke prof. dr. M.T., dr. med. glede na tožničine navedbe o nezmožnosti za opravljanje pridobitnega dela, ugotavljali njeno invalidnost, izhajajoč pri tem iz opredelitve invalidnosti po določbah ZPIZ/92. Invalidnost se tako presoja v skladu s 27. in 34. členom ZPIZ/92. Po določbi 27. člena ZPIZ/92 je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V skladu s 34. členom ZPIZ/92 pa se v I. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti, medtem ko se v II. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, ki lahko najmanj polovico delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo in se ne morejo s poklicno rehabilitacijo usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela s polnim delovnim časom.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnica glede na izkazane zdravstvene težave zmožna opravljati svoje delo na delovnem mestu sodelavec I. - kontrolor III. v polovičnem delovnem času. Podlaga za takšno ugotovitev je že v dopolnilnem mnenju invalidske komisije z dne 21.6.2005 in v dodatnih ugotovitvah te komisije z dne 16.11.2005, ki sta bili izdelani na podlagi medicinske in druge dokumentacije v sodnem spisu in po opravljenem osebnem pregledu tožnice. Dodatno pa so ugotovitve invalidske komisije II. stopnje v zvezi s ortopedskimi zdravstvenimi težavami tožnice podprte z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 30.5.2006 oz. izvedenskim mnenjem prof. dr. V.P., dr. med., specialista ortopeda, ki je potrdil ugotovitve invalidske komisije II. stopnje o tožničinem zdravstvenem stanju. Na enak način, torej po proučitvi medicinske dokumentacije v sodnem spisu in osebnem pregledu, je tudi izvedenec V.P. ugotovil, da je tožnica kljub okvari oz. bolezni obeh kolkov zmožna v polovičnem delovnem času svoje delo opravljati pretežno sede z omejitvami dela s strankami. Kot izvedenec ugotavlja, je pri tožnici v letu 2002 prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar ne tako hudo, da ne bi mogla opravljati svojega dela z navedenimi omejitvami. Posebej omenja, da je bila tožnica na levem kolku 2004 operirana. Po operaciji se je stanje v levem kolku izboljšalo, zato je po operaciji za svoje delo vsekakor sposobna, pri čemer ocenjuje, da se bo stanje po operaciji na desnem kolku še dodatno izboljšalo in da v času podaje mnenja gibljivost obeh kolkov ni tako slaba. V psihiatričnem delu izvedenka M.T. (list. št. 47) sicer ugotavlja, da tožnica ni več sposobna opravljati organiziranega pridobitnega dela zaradi depresivne motnje, vendar pa natančnejšega datuma njene delovne nezmožnosti ni mogla opredeliti, ker psihiatričnih izvidov iz časov pred julijem 2003 ni imela na voljo. S tem v zvezi je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je izvedenka M.T. zaključke o tožničini delovni zmožnosti utemeljila na izvidih (priloge A7-A9), ki datirajo po izdaji izpodbijanih odločb toženca. V skladu z določbo 63. in 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je namreč sodišče dolžno presojati zakonitost in pravilnost odločbe toženca po dejanskem stanju, podanem v času do zaključka postopka toženca, zato izvidi, ki se nanašajo na obdobje po datumu izdaje dokončne odločbe toženca, ne morejo biti upoštevani.

Sodišče prve stopnje je imelo tako v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje in v kasnejšem izvedenskem mnenju dovolj objektivizirane in strokovno-medicinsko prepričljive podlage za zaključek, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti v smislu izgubljene sposobnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela in s tem razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti, temveč je kot invalid II. kategorije še vedno zmožna za opravljanje dela z omejitvami (sedeče delo, z omejitvijo dela s strankami) in v polovičnem delovnem času. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da gre pri ugotavljanju invalidnosti tožnice za splošno znanje, ki ga ni treba dokazovati. Pri ugotavljanju invalidnosti gre namreč za medicinsko strokovno vprašanje, ki ga v vsakem konkretnem primeru na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije ugotavlja izvedenec medicinske stroke, sodišče pa le presoja skladnost mnenja s predloženimi dokazi. Iz določbe 243. člena ZPP tudi izhaja, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Invalidnost je prav takšno dejstvo, za ugotovitev katerega je potrebno strokovno znanje izvedenca. Kot navedeno je bilo izvedensko mnenje izdelano na podlagi medicinske in druge dokumentacije in po opravljenem osebnem pregledu, na katerem je tožnica izvedenca tudi seznanila s svojimi zdravstvenimi težavami in bolečinami, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v izvedenskem mnenju ni bilo zadosti podatkov za oceno tožničine delovne zmožnosti. Prav tako ni bilo nobene potrebe po dodatnem zaslišanju izvedenca ortopeda. Sodišče prve stopnje, ki v skladu z 8. členom ZPP samo odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana in da zato drugih dokazov ni potrebno izvajati, je imelo v jasnih in skladnih zaključkih mnenj invalidske komisije II. stopnje in izvedenskega mnenja v ortopedskem delu, od katerih nihče ne ugotavlja popolne izgube delovne zmožnosti, dovolj podlage za pravilno razsojo, zato ni bilo potrebno nadaljnje razčiščevanje dejanskega stanja še z zaslišanjem izvedenca ortopedske stroke.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.