Jedro

Čeprav je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja, zgolj zato ni bil podan razlog za podajo redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga. Ker je imel tožnik sklenjeno PZ za nedoločen čas, bi morala tožena stranka po razrešitvi ravnati po 3. odstavku 88. člena ZDR in preveriti, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih oz. ga prekvalificirati ali dokvalificirati za drugo delo. Ker so pri toženi stranki v času razrešitve tožnika obstajala prosta delovna mesta, za katera se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot na prejšnjem delovnem mestu, je podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7.3.2003, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

7.3.2003, temveč mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 14.4.2002; toženi stranki je naložilo, da tožniku vpiše za čas prenehanja delovnega razmerja delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi ZPIZ RS in mu izplača mesečne plače od 1.4.2003 dalje v višini

345.956,90 SIT neto mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega zneska neto plače, ter da je dolžna plačati vse davke in prispevke, višji zahtevek iz naslova plače je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na podlagi dne 14.6.2002 sklenjene pogodbe.

Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v višini 165.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe.

Sodišče je v 2. točki izreka odločilo, da tožniku na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 14.4.2002, v 4. točki izreka pa je odločilo, da mu mora tožena stranka ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Druga in četrta točka izreka si nasprotujeta. Navaja, da pogodba z dne 14.4.2002 ni bila nikoli sklenjena, zato ji na njeni podlagi tudi ni moglo prenehati delovno razmerje.

Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik razrešen z delovnega mesta direktorja, zato mu po razrešitvi ne gre plača iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi. Lahko bi mu prisodilo le plačo v višini, določeni za delovno mesto, ki bi ustrezalo vrsti in stopnji strokovne izobrazbe.

Sodišče je na podlagi akta o sistemizaciji, ki je veljal do sprejetja novega dne 7.5.2003 ugotovilo, da so bila v času razrešitve tožnika na voljo tri delovna mesta, za katera naj bi izpolnjeval pogoje. Ponudba nove pogodbe pomeni tudi drugačno neto plačo. Znesek, ki ga je sodišče prisodilo ne predstavlja plačila za delo, do katerega bi bil tožnik upravičen na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Po sprejetju novega akta o sistemizaciji pri toženi stranki ni bilo več na voljo nobenega prostega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožniku. S tem dejstvom se je sodišče seznanilo, zato bi ob situaciji, ki bi upravičevala ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko uporabilo diskrecijsko pravico po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/02). Posledično je pritožba utemeljena tudi v stroškovnem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana sodba ima razloge, napako v izreku sodbe (datum sklenjene pogodbe o zaposlitvi) pa je že samo popravilo s popravnim sklepom z dne 14.1.2004. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7.3.2003, ker je menil, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR/2002, saj mu je bila dolžna ponuditi zaposlitev pod spremenjenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 14.6.2002 za delovno mesto direktorja tožene stranke za mandatno dobo 4 let od 1.4.2000 do 31.3.2004 ter da ga je svet tožene stranke dne

17.1.2003 razrešil, soglasje o razrešitvi je dne 23.1.2003 podal tudi ustanovitelj tako, da je bil razrešen dne 30.1.2003. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi nezakonito, ker ni ravnala v skladu z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR/2002 in mu omogočila zaposlitev pod spremenjenimi pogoji. Ugotovilo je, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka imela prosta delovna mesta, za katera se zahteva VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe različnih smeri, katera bi lahko ponudila tožniku.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR/2002 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Razlog za odpoved je na podlagi 82. člena ZDR/2002 dolžan dokazati delodajalec.

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, mandat direktorja pa mu traja od 1.4.2000 do 31.3.2004. Pred potekom mandata je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja. Z razrešitvijo je nastala situacija, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela (delo direktorja) pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato mu lahko preneha delovno razmerje le v skladu z zakonskimi razlogi za prenehanje delovnega razmerja. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Bistveno za pravilnost izpodbijane odločitve je dejstvo, da tožena stranka tožniku ni ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo. Zgolj razrešitev še ne pomeni razloga za prenehanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ob času razrešitve tožnika so obstajala pri toženi stranki prosta delovna mesta, ustrezna njegovi izobrazbi oziroma delovnim izkušnjam. Dejstvo, da je kasneje (7.5.2003) pričel veljati nov akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, na podlagi katerega pri toženi stranki ni bilo več na voljo nobenega prostega delovnega mesta, v konkretni zadevi ni relevantno. Bistveno je, da so prosta delovna mesta obstajala ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo smotrno, da bi sodišče uporabilo diskrecijsko pravico iz 118. člena ZDR/2002 in ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ker se je situacija zaradi sprejema novega akta o sistemizaciji spremenila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede odločitve o prisojeni višini plače. Zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik upravičen do plače, določene v pogodbi z dne 14.6.2002, kljub temu da tožniku ni več direktor tožene stranke. Do plače v višini, določeni v pogodbi je upravičen vse dotlej, dokler mu tožena stranka ne ponudi ustrezne pogodbe o zaposlitvi oziroma izvede postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonito.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sama.