Jedro

Imetništvo stanovanjske pravice enega od zakoncev ob uveljavitvi pravice do odkupa po 117. členu SZ iz leta 1991, če je bil ta opravljen v času trajanja zakonske zveze, ne pomeni, da bonitete oziroma ugodnosti ob nakupu stanovanja po navedenem zakonu predstavljajo posebno premoženje tega zakonca in njegov poseben vložek k pridobitvi stanovanja.

Ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema je kogentne narave, zato zakonca ne moreta sporazumno vplivati na zakonsko določen premoženjski režim in odločati, kaj sodi v njuno skupno oziroma posebno premoženje in kakšni so deleži na skupnem premoženju. Zakonca imata le možnost, da kadarkoli v času trajanja zakonske zveze, sporazumno skupno premoženje razdelita. Takšen delilni sporazum pa mora biti sklenjen v predpisani obliki.

Določitev deležev v kupoprodajni pogodbi ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31. 3. 2017 razsodilo: - pod točko I izreka ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina z ID znakom... in določno opredeljene premičnine, na njem pa znaša delež tožnika 6/10, delež toženke pa 4/10; - pod točko II izreka zavrnilo tožnikov presežni tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahteval na zatrjevanem skupnem premoženju zase še za 2/10 višji in za toženko za 2/10 nižji delež ter od toženke izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom za tožnikov vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na nepremičnini ID znak ... do 7/10 celote; - pod točko III izreka odločilo o pravdnih stroških in tožniku naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 171,52 EUR, pri čemer mora te stroške plačati na račun Okrožnega sodišča v Celju, Službe za brezplačno pravno pomoč, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in tožena stranka (v nadaljevanju toženka).

3. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe glede zavrnitve njegovega presežnega zahtevka za ugotovitev deleža na skupnem premoženju še za nadaljnji 2/10 in odločitev o stroških. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku tožnika v delu zahtevanega deleža na skupnem premoženju v celoti ugodeno, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjeval je, da sodišče prve stopnje za zaključek, da je toženka več kot tožnik skrbela za skupnega otroka in za gospodinjstvo, ni imelo podlage v dokaznem postopku. Izpodbijana sodba v tem delu sploh nima razlogov oziroma so ti nejasni, zato pa je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede tega tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Že iz izpovedbe tožnika, da toženka zanj zadnjih deset let ni likala, da sta zadnjih 18 let pravdni stranki kupovali kosila v šoli in da je v času, ko nista kupovali kosil v šoli, kuhal tudi tožnik, izhaja, da sta pravdni stranki skrbeli za gospodinjstvo enakovredno. Enakovredno pa sta skrbeli tudi za vzgojo in varstvo skupnega otroka. Sodišče prve stopnje je očitno sledilo toženki, čeprav njena izpovedba ne more biti verodostojna. To je razvidno že iz tega, da je tožnika opisovala kot nesposobnega moškega za domača in gospodinjska dela, čeprav je tožnik službeno opravljal odgovorno delo v rudniku in iz njenih trditev, da sinu nista finančno pomagala, da tožnik ni najemal kreditov in ji ni izplačal deleža od prodaje skupnih vozil. Sicer pa to, kdo je opravil več gospodinjskih opravil in več skrbel za skupnega otroka, ni pomembno. Odločilno je, da je tožnik imel celotno obdobje zakonske zveze več kot 3,5 krat višji osebni dohodek od toženke in da sta pravdni stranki skupno premoženje lahko ustvarili zgolj z dohodki. Zato pa se mora to odraziti tudi na njegovem večjem deležu. Upoštevajoč zgolj višino dohodkov pravdnih strank bi delež tožnika moral znašati 77,5 %, upoštevajoč tudi stanovanjsko pravico na stanovanju, ki jo je tožnik pridobil iz svojih lastnih sredstev in na podlagi katere sta stanovanje odkupila po bistveno nižji ceni, pa je tožnik z lastnimi sredstvi pridobil 30 % celotnega stanovanja. Ta delež je zato potrebno upoštevati kot izključni prispevek tožnika in njegovo posebno premoženje. Slednje pomeni, da bi moral delež na skupnem premoženju za tožnika znašati 8/10. Takšen delež bi tožniku šel tudi glede na to, da je imel vsaj 3,5 krat višji osebni dohodek od toženke, da sta za vzgojo in varstvo skupnega sina in gospodinjstvo prispevala enakovredno, tožnik pa je z lastnimi sredstvi v deležu 30 % kupnine prispeval k nakupu stanovanja. Ker je sodišče zmotno odločilo o glavnem zahtevku, je posledično zmotno odločilo tudi o pravdnih stroških.

4. Toženka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe in odločitev o stroških. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi je očitala, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ko ni ocenilo vrednosti stanovanja z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, v posledici tega pa zgolj pavšalno ugotovilo vlaganja strank glede na vrednost stanovanja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnik označil na 22.000,00 EUR. Torej je vrednost stanovanja 22.000,00 EUR, upoštevajoč to (nizko) vrednost in dohodke pravdnih strank pa ni nobenega dvoma, da sta ti prispevali k nakupu stanovanja v enakih delih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev naslonilo na ugotovitve izvedenca, da je tožnik zaslužil 3,16 krat več kot toženka, vendar zgolj višina plače ni odločilna. Pomemben je tudi toženkin prispevek glede skrbi za otroka in gospodinjstvo, ta pa je višji od tožnikovega. Sodišče prve stopnje je sicer spregledalo, da je bilo stanovanje in njegova oprema kupljena in odplačana prej, preden je tožnik najemal kredite in prodal avtomobile. Kupoprodajna pogodba za stanovanje je bila sestavljena tako, da sta pravdni stranki bili določeni kot solastnika, kar odraža njuno takratno pogodbeno voljo in dokazuje, da sta stanovanje plačali vsaka do 1/2. Kasnejši krediti, ki jih je najemal tožnik, ko je bilo stanovanje že odplačano in denar, ki ga je izročal sinu, na to ne morejo vplivati. Sicer pa je z denarjem toženke razpolagal tožnik in ga porabljal tudi za odplačilo stanovanja. Tožnik tudi ni dokazal, da je zaslužen denar porabil za potrebe pravdnih strank, še zlasti za potrebe in želje toženke ter darila sinu. Sicer darila sinu ne predstavljajo tožnikovega povečanega prispevka k skupnemu premoženju. Glede na to, da sta se ob nakupu stanovanja leta 1993 pravdni stranki dogovorili, da bosta vsak lastnik do 1/2, se s kasnejšim spreminjanjem premoženjskega stanja ta njuna volja za nazaj ne more spremeniti. Zato pa je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista več solastnika stanovanja po enakih deležih.

5. Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Kot je razvidno iz razlogov sodbe (še zlasti v točki 25 obrazložitve v zvezi s točko 14 in 15 obrazložitve), je sodišče prve stopnje dokazne zaključke o tem, da je toženka več skrbela za vzgojo in varstvo skupnega otroka pravdnih strank in za gospodinjstvo kot tožnik, sprejelo na podlagi izpovedb obeh pravdnih strank in njunega opisa lastnih del, ki sta jih opravljala kot gospodinjska dela oziroma dela v zvezi z vzgojo in varstvom skupnega sina. Tako je na podlagi izpovedbe tožnika, ki je sicer priznaval, da je toženka opravljala dela vzgoje in varstva otroka in druga gospodinjska dela, v zvezi z deli, ki jih je opravljal on, sledilo tožniku, da je ta takrat, ko je mladoletni sin hodil v vrtec, tudi on vozil otroka v vrtec, ko je sin treniral nogomet in karate pa na treninge. Sina je tudi previjal in umival, glede gospodinjskih del pa tudi kuhal, kadar so kuhali (zadnjih 17 let sicer kosil niso kuhali, ker so jih prinašali iz šole), zadnjih 10 let pa je tudi likal svoje stvari. Ob takšnem tožnikovem opisovanju lastnega dela pa je sodišče glede preostalih gospodinjskih del in del varstva, vzgoje in oskrbe mladoletnega sina sledilo toženkini izpovedbi, da je ta opravljala ona, pri čemer je še posebej vzpostavila skrb za sina takrat, ko je bil bolan, kar je bilo precejkrat, vozila ga je v vrtec, na treninge in mu zagotavljala vso preostalo vzgojo, varstvo in oskrbo, glede gospodinjskih del pa je razen likanja tudi pospravljanje, čiščenje, pleskanje stanovanja, pa tudi kuhanje, razen kosil v zadnjih 18 letih. Tako je sodišče glede na tožnikov opis del, ki jih je opravljal, in preostala dela v zvezi z varstvom, vzgojo in oskrbo sina in ostalih gospodinjskih del, ki jih je opravila toženka, prepričljivo zaključilo, da je toženka več skrbela za vzgojo, varstvo in oskrbo skupnega sina in za gospodinjstvo, zato pa je bil njen takšen prispevek tudi večji kot tožnikov. Pritožbeni očitki tožnika o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker bi naj sodišče ne upoštevalo izpovedbe tožnika oziroma ker je zmotno štelo izpovedbo toženke za verodostojno, tako ne morejo omajati prepričljivosti dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje.

8. Ob predstavljenem pa so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodišče ne navedlo razlogov za takšne zaključke in se zato sodba v tem delu naj ne bi dala preizkusiti.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 23 obrazložitve pojasnilo ustaljena stališča sodne prakse o tem, da stanovanjska pravica po Zakonu o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 in 1982 ni bila premoženjska pravica in da je premoženjsko naravo pridobila šele ob uveljavitvi odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah 117. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) iz leta 1991. Ustaljeno pa je tudi stališče sodne prakse1, da če je bila pravica do odkupa z namenom pridobitve skupnega stanovanja uveljavljena v zakonski zvezi, je z uveljavitvijo nastala premoženjska pravica spadala v skupno premoženje zakoncev. Torej imetništvo stanovanjske pravice enega od zakoncev ob uveljavitvi pravice do odkupa po 117. členu SZ iz leta 1991, če je bil ta opravljen v času trajanja zakonske zveze (kot v predmetnem primeru), ne pomeni, da bonitete oziroma ugodnosti ob nakupu stanovanja po navedenem zakonu predstavljajo posebno premoženje tega zakonca in njegov poseben vložek k pridobitvi stanovanja. Zato pa je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnikove trditve v zvezi s pridobitvijo stanovanja ne dajejo podlage za določitev večjega deleža tožnika na stanovanju, materialnopravno pravilno, tožnikovo pritožbeno izpostavljanje pomen njegovega imetništva stanovanjske pravice kot posebnega premoženja in potrebnosti upoštevanja le-tega pri določitvi deleža tožnika na skupnem premoženju, pa pravno zmotno.

10. Pravno zmotno je tudi pritožbeno poudarjanje toženke o pomembnosti dejstva, da sta stanovanje po navedenih določbah SZ iz leta 1991 odkupili obe pravdni stranki in pridobili na njem solastniška deleža vsaka do 1/2. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama in z denarjem, ki sta ga z delom ustvarili pravdni stranki. Ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema je kogentne narave, zato zakonca ne moreta sporazumno vplivati na zakonsko določen premoženjski režim in odločati, kaj sodi v njuno skupno oziroma posebno premoženje in kakšni so deleži na skupnem premoženju2. Zakonca imata le možnost, da kadarkoli v času trajanja zakonske zveze, sporazumno skupno premoženje razdelita (drugi odstavek 58. člena ZZZDR). Takšen delilni sporazum pa mora biti sklenjen v predpisani obliki (v obliki notarskega zapisa po Zakonu o notariatu oziroma pred tem sodno overjen po ZZZDR iz leta 1976). Določitev deležev v kupoprodajni pogodbi ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma in tako ne more spremeniti zaključka, da sodi stanovanje v skupno premoženje strank, prav tako pa ne vpliva na višino deleža po 59. členu ZZZDR. Tako so takšni pritožbeni očitki toženke neutemeljeni.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v zakonski skupnosti od leta 1983 do leta 2011 (v izvenzakonski skupnosti pa že dve leti pred tem), v tem času sta bila oba zaposlena in sta prejemala plačo ter pridobila vso ugotovljeno skupno premoženje. Tako sta leta 1993 kupila stanovanje, za katerega sta ob nakupu morala plačati 1/10 kupnine, ostalo kupnino pa sta obročno odplačevala v nadaljnjih 10 letih, leta 2001 pa sta ga tudi preuredila tako, da je iz dvosobnega nastalo trisobno stanovanje. Po nakupu stanovanja pa sta pridobila tudi stanovanjsko pohištvo in opremo, ki predstavlja preostalo skupno premoženje. Pravdnima strankama se je leta 1984 rodil sin, za katerega vzgojo in varstvo, dokler jo je ta potreboval, je več skrbela toženka, toženka pa je v času trajanja zakonske zveze več skrbela in prispevala tudi za gospodinjstvo. Tožnikova plača v obdobju trajanja zakonske zveze je bila sicer približno 3 krat večja od plače toženke. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje, upoštevajoč določbo prvega odstavka 59. člena ZZZDR, tudi po presoji pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnik sicer dokazal, da je njegov prispevek k ustvaritvi skupnega premoženja pravdnih strank, kakršnega predstavlja tako stanovanje kot ugotovljeno pohištvo in inventar v njem, večji od toženkinega, ki je sicer v obdobju trajanja zakonske zveze prejemala približno trikrat manjšo plačo od tožnika, zato pa je več od tožnika skrbela za vzgojo in varstvo njunega otroka in za gospodinjstvo ter da tožnikov delež znaša 60/100, toženkin pa 40/100. Glede na to, da se delež določa na skupnem premoženju kot celoti (torej na stanovanju, pohištvu oziroma stanovanjski opremi) ter na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je med pravdnima strankama trajalo kar 28 let, dobi toženkin večji prispevek v skrbi za skupnega otroka in za gospodinjstvo tudi večjo težo. Zato pa ugotovljena trikrat večja plača tožnika, ne daje podlage za višji delež tožnika od takšnega. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju namreč ne gre za računsko operacijo, temveč za celovito presojo vsakršnih prispevkov zakoncev v času trajanja zakonske zveze. Ob ugotovljenem pa tudi toženkin prispevek v plači, večji oskrbi za skupnega otroka in večji skrbi za gospodinjstvo, ne daje podlage za več kot 40/100 delež na skupnem premoženju. Pritožbeni očitki tožnika in toženke o materialnopravni zmotnosti ugotovljenih deležev pravdnih strank na skupnem premoženju se tako izkažejo kot neutemeljeni. Pri tem pa samo dejstvo, ali je kdo od zakoncev najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem, kdo od njiju je prispeval denar za plačilo obrokov in koliko kredita je bilo odplačanega v času zakonske zveze in koliko po njem ter koliko je bilo danega kot darilo polnoletnemu otroku, za (nastanek in obseg) skupnega premoženja in za določitev deležev zakoncem na skupnem premoženju ni pomembno3. 12. Toženka sicer pritožbeno ni konkretizirala očitka katere določbe ZPP bi naj sodišče prve stopnje kršilo in katere kršitve pritožbeno uveljavlja. Neocena stanovanja zaradi neangažiranja izvedenca gradbene stroke sicer ne predstavlja kakšne kršitve procesnih pravil. Predstavljala bi lahko le očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi ta pa bi bil neutemeljen, ker dejstvo tržne vrednosti stanovanja, kot enega od predmetov skupnega premoženja, niti za ugotovitev obsega skupnega premoženja, niti za ugotovitev deležev zakoncev na njem, ni pomembno. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki toženke o podani bistveni kršitvi sicer nekonkretiziranih določb ZPP.

13. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

14. Nobena od pravdnih strank ni uspela s pritožbo, zato vsaka od njiju sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbe VS RS, II Ips 443/2008, II Ips 733/2009, II Ips 638/2006, II Ips 301/2001 in številne druge. 2 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 870/2008. 3 Primerjaj sodbe VS RS II Ips 442/2008, II Ips 596/2008, II Ips 348/2008, II Ips 738/2009 in druge.