Jedro

V konkretnem primeru, kjer je vprašljiv obstoj in izkazanost izrednih razmer, ki bi opravičevale veljavnost ustne oporoke, upoštevaje pri tem še navedbe zakonitih dedinj o neverodostojnosti oporočne priče, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje,da je pravica oporočnih dedičev manj verjetna oziroma da je bolj verjetna pravica zakonitih dedinj, ki ustne oporoke ne priznavata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženci krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom udeleženca F.R. in I.Š. napotilo na pot pravde, da s tožbo proti zakonitima dedinjama, zapustnikovi polsestri D.M. in zapustnikovi polsestri N.M., uveljavita zahtevek glede veljavnosti in vsebine ustne oporoke zapustnika J.Š. (točka I izreka). Tožbo sta napotena udeleženca dolžna vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa ter o tem obvestiti sodišče (točka II izreka), zapuščinska obravnava pa se prekine in bo prekinitev trajala, dokler pravdni postopek ne bo pravnomočno končan. Če udeleženca v postavljenem roku ne bosta ravnala po tem sklepu, se bo zapuščinska obravnava nadaljevala in končala, ne glede na zahtevek, glede katerega ju je sodišče napotilo na pravdo (točka III izreka).

2. Zoper citiran sklep je pritožbo po svojem pooblaščencu vložil udeleženec F.R., iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve sklepa niso razvidni razlogi, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo, da na pravdo napoti oporočna dediča. Pri tem ni izvedlo ustrezne dokazne ocene in ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj je štelo pravico oporočnih dedičev kot manj verjetno. Zaključka sodišča, da je bil zapustnik v alkoholnem deliriju tudi dne 23. 9. 2017, ko je bila sestavljena ustna oporoka in ne le dne 22. 9. 2018, kot izhaja iz odpustnega pisma, ne potrjuje noben dokaz. Sodišče prve stopnje je na podlagi neobstoječih indicev sklepalo na obstoj dejstev, ki jih nihče v postopku ni navajal. Posledično je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kot podlago svoje odločitve uporabilo „izpovedbe“, ki jih stranke sploh niso izpovedale. Iz razlogov sklepa je razvidno, da „slabo zdravstveno stanje s strani pritožnika ni bilo konkretizirano“, drugje pa sodišče navaja, da „iz izpisa aktivnosti Splošne bolnišnice Slovenj Gradec z dne 7. 2. 2018 ni eksplicitno razvidno ali je bil zapustnik še zmožen ustne komunikacije v času oprave ustne oporoke“, kar je v očitnem nasprotju z listinami iz spisa. Sprejeta odločitev predstavlja arbitrarno odločanje brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage. Pritožnik izpostavlja tudi nepravilen zaključek sodišča o tem, da „naj bi bila izpovedba priče J.K. neverodostojna, ker je iz poročila detektivske agencije razvidno, da ta priča oporočnega dediča redno obiskuje“. Dolgoletno znanstvo in prijateljstvo z dedičem še ne pomeni, da je priča zaradi tega neverodostojna. Sodišče v zvezi s tem ni ugotavljalo nobenih dejstev ali okoliščin, temveč je vnaprej enostransko sledilo navedbam zakonitih dedinj, da je na podlagi poročila detektivske agencije mogoče sklepati, da sta priča in pritožnik par. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pomeni zlorabo načela proste presoje dokazov in kršitev načela kontradiktornosti, saj pritožniku v zvezi s tem ni bila dana možnost izjasnitve, sodišče pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sklepa oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglaša pritožbene stroške.

3. Zakoniti dedinji se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev pritožbe in priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. členom ZD preizkusilo sklep sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabilo materialno pravo in je sprejelo pravilno odločitev, ki je pritožba ne more izpodbiti.

6. Prvi odstavek 210. člena ZD določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Po prvi točki drugega odstavka 210. člena ZD sodišče stranke napoti na pot pravde, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu.

7. Po določbi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. ZD ne predpisuje in ne opredeljuje meril, katero pravico je šteti za manj verjetno, prav tako pa zapuščinskemu sodišču tudi ne nalaga, da bi moralo zato obvezno izpeljati dokazni postopek in izvajati dokaze za zaključek, katero pravico je šteti za manj verjetno. Sklep o napotitvi na pravdo je odločitev procesne narave, s katero zapuščinsko sodišče dedičem le določi vlogo tožnika oziroma toženca v morebitni pravdi.

8. Katerim dedičem (oporočnim ali zakonitim) bo sodišče z napotitvenim sklepom dodelilo vlogo tožeče stranke v morebitni pravdi, presodi sodišče v zapuščinskem postopku na podlagi podatkov spisa in navedb dedičev, ob predhodni ugotovitvi, katera vprašanja so med dediči sporna. Temu je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zadostilo. Šteti je namreč treba, da sodišče pravice, ki se med seboj izključujejo, ocenjuje glede na prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoje stališče1, pri tem pa ne izvaja obsežnega dokaznega postopka v zvezi s spornimi vprašanji, zaradi katerega je potrebna prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo, saj bo to naloga sodišča, pred katerim bo tekel pravdni postopek.

9. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na to, da „sodišče prve stopnje ni izvedlo ustrezne in pravilne dokazne ocene ter ni ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo pravico oporočnih dedičev kot manj verjetno“ in so posledično neutemeljena obsežna pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijan sklep ima vse potrebne elemente, ki omogočajo preizkus in v njem sodišče druge stopnje ni našlo nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane točke. Prav tako ni podana protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le v primeru, če pride do tehnične napake – napačnega prenosa nekega podatka iz listine. Kot pa je razvidno iz pritožbe, se pritožnik ne strinja s dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja drug pritožbeni razlog.

10. V konkretnem primeru naj bi zapustnik napravil ustno oporoko pred pričama, ki predstavlja izredno obliko oporoke. Oporočitelj lahko izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke (prvi odstavek 72. člena ZD). Stališče sodne prakse, ki se navezuje na nekdanje predpise o dedovanju, sicer je, da je oporoka močnejši dedni naslov kot zakon in je potrebno na pravdo napotiti zakonitega dediča proti oporočnemu, vendar je to stališče zgolj pomožno merilo in ga je zato potrebno tudi tako uporabljati, glede na to, da sedaj veljavni predpisi ne vsebujejo nikakršnega merila, čigava pravica je šibkejša oziroma močnejša. 11. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med dediči sporna veljavnost ustne oporoke oziroma izkazanost izrednih razmer, zaradi katerih naj bi zapustnik izjavil svojo poslednjo voljo ustno. Izredne razmere (objektivne ali subjektivne) so dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri ustni oporoki, kot izredni obliki oporoke, ne zadošča izkazati le obstoja izrednih razmer, ampak je potrebno za njeno veljavnost izkazati tudi, da so bile vzrok, zaradi katerega zapustnik ni mogel napraviti oporoke v pisni obliki (točka 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V nadaljevanju se je obsežno ukvarjalo s presojo izkazanosti izrednih razmer, ki so bile zatrjevane kot razlog za nemožnost naprave pisne oporoke. Oporočna dediča sta zatrjevala, da je bila ustna oporoka napravljena iz razloga, ker je bil zapustnik od 23. 9. 2017, zaradi hude bolezni, nezmožen se samostojno premikati, pisati oziroma se podpisovati, ampak je lahko le še ustno komuniciral z navzočimi, dva dni kasneje pa je umrl. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da I.Š. slabega zdravstvenega stanja zapustnika ni konkretiziral niti s trditvami, niti z dokazi, F.R. pa je slabo zdravstveno stanje dokazoval s svojo izpovedbo, izpovedbami prič F.G. in J.K. ter izpisom aktivnosti Splošne bolnišnice Slovenj Gradec z dne 7. 8. 2018 (kot izhaja iz priloge A3, je pravilen zapis datuma 7. 2. 2018), kasneje pa je predložil tudi Odpustno pisno Splošne bolnišnice Slovenj Gradec z dne 2. 10. 2017 (list. št. 91-92), ni pa predlagal ali predložil izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke.

12. Na podlagi izvedene presoje, katero pravico je šteti za manj verjetno, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je pravica oporočnih dedičev manj verjetna oziroma da je bolj verjetna pravica zakonitih dedinj, ki ustne oporoke ne priznavata in navajata, da zapustnik ni napravil veljavne ustne oporoke. Sodišče druge stopnje s takšno presojo soglaša. V konkretnem primeru, kjer je vprašljiv obstoj in izkazanost izrednih razmer, ki bi opravičevale veljavnost ustne oporoke, upoštevaje pri tem še navedbe zakonitih dedinj o neverodostojnosti oporočne priče J.K., je presoja sodišča prve stopnje in posledično izpodbijana odločitev pravilna.

13. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo.

14. V zapuščinskem postopku veljajo posebne določbe o stroških postopka. Kot pravilo je določeno, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (prvi odst. 174. člena ZD). Prav nobenega dvoma ni, da so tudi stroški, ki so nastali v tem pritožbenem postopku, v zvezi s procesno odločitvijo o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo, del teh stroškov, zato jih udeleženci pritožbenega postopka krijejo sami.

1 Tako V. Rijavec v Dedovanje – Procesna ureditev. Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 228-229.