Jedro

Sodišče se strinja s tožnikom, da so bila v postopku dodelitev BPP kršena pravila postopka. Sodišče ugotavlja, da toženka tožnika s svojo ugotovitvijo, kot je izhajala iz CRP-ja, ni seznanila in mu s tem ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, predvsem upoštevaje, da je bila ugotovitev toženke diametralno nasprotna od zatrjevanja tožnika v prošnji za dodelitev BPP in je bilo navedeno dejstvo eno od odločilnih dejstev za sprejetje izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3197/2022 z dne 22. 12. 2022 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) zavrnil prošnjo tožnika z dne 12. 12. 2022 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu sestave in vložitve odgovora na zahtevo o varstvu zakonitosti Vrhovnega sodišča RS I Ips 55097/2021 z dne 6. 12. 2022. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka citira 3. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o brezplačni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Nadalje ugotavlja, da je tožnik državljan Severne Makedonije, brez stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Na podlagi dopisa Ministrstva za pravosodje Republike Makedonije z dne 6. 6. 2005 ter pojasnila Ministrstva za pravosodje RS z dne 27. 12. 2017 sicer obstaja vzajemnost med Republiko Slovenijo in Severno Makedonijo, vendar samo v civilnih postopkih. Ker je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v kazenskem postopku toženka zaključi, da ni pravne podlage za dodelitev BPP tožniku, zato odloči, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da je pogoj vzajemnosti med Slovenijo in Severno Makedonijo za dodelitev BPP podan, saj imajo tudi v Severni Makedoniji urejen institut brezplačne pravne pomoči, ki je podoben slovenskemu in je na voljo vsem. Poleg tega je Okrožno sodišče v Kopru tožniku v večih postopkih dodelilo BPP, ne glede na to, da ima makedonsko državljanstvo. Meni, da je tako očitno diskriminiran; tožbi tudi prilaga odločbo Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 331/2022 z dne 7. 6. 2022, kjer mu je bila ob enakih pogojih BPP dodeljena. Tožnik se še sklicuje na 13. člen in 14. člen ZBPP ter navaja, da brez škode za svoje preživljanje ne bo zmogel stroškov sodnega postopka, za katerega prosi za dodelitev BPP. Tožnik meni, da je bil z izpodbijano odločbo diskriminiran napram ostalim upravičencem do BPP, ki jim je bila BPP dodeljena in ki se jim v dohodek ne štejejo otroški dodatki in kmetijske subvencije. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče, po opravljenem naroku in zaslišanju tožnika, njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni tako, da njegovi prošnji za dodelitev BPP v obsegu sestave in vložitve odgovora na zahtevo o varstvu zakonitosti Vrhovnega sodišča RS I Ips 55097/2021 z dne 6. 12. 2022 ugodi oziroma podredno zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama primarno sporno, ali je med Republiko Slovenijo in Severno Makedonijo, katere državljan je tožnik, podan pogoj vzajemnosti za dodelitev BPP.

7. ZBPP v 2. točki prvega odstavka 10. člena določa, da so do BPP upravičeni tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; in drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (3. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP).

8. Toženka je v postopku dodelitve BPP ugotovila, da tožnik nima niti stalnega niti začasnega prebivališča v RS, pogoj vzajemnosti s Severno Makedonijo pa v kazenskih postopkih ni podan. Sodišče se strinja s tožnikom, da so bila v postopku dodelitev BPP kršena pravila postopka. Tako je tožnik v prošnji za dodelitev BPP kot začasno bivališče navedel ZPKZ ..., toženka pa je vpogledala v Centralni register prebivalstva (v nadaljevanju CRP), iz katerega je izhajalo, da tožnik nima prebivališča v RS. Sodišče ugotavlja, da toženka tožnika s svojo ugotovitvijo, kot je izhajala iz CRP-ja, ni seznanila in mu s tem ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, predvsem upoštevaje, da je bila ugotovitev toženke diametralno nasprotna od zatrjevanja tožnika v prošnji za dodelitev BPP in je bilo navedeno dejstvo eno od odločilnih dejstev za sprejetje izpodbijane odločitve. S tem je toženka kršila načelo kontradiktornosti postopka in pravico do izjave oziroma obrambe prosilca za BPP v upravnem postopku v smislu prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP). Pravica, da se stranka izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, namreč ni sama sebi namen, ampak cilja na to, da stranka lahko tudi dejansko uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi, preden je izdana u_pravna_ odločba preko tega, da pristojni organ njene argumente vključi v presojo oziroma razlago prava, kar je bistveno tudi za pravilno uporabo materialnega prava.1

9. Nadalje pa je toženka svojo odločitev oprla na dopis Ministrstva za pravosodje Republike Makedonije z dne 6. 6. 2005 ter pojasnila Ministrstva za pravosodje RS z dne 27. 12. 2017, iz katerih naj bi izhajalo, da je pogoj vzajemnosti za dodelitev BPP podan, vendar le za civilne postopke, medtem ko je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v kazenski zadevi. Sodišče tudi v tej zvezi ugotavlja, da je toženka kršila pravila postopka, to je načelo kontradiktornosti in pravico do izjave v postopku, saj tožnika s svojimi ugotovitvami ni seznanila in mu ni dala možnosti, da se o ugotovitvah izjavi. Nadalje sodišče ugotavlja, da iz dopisa Ministrstva za pravosodje RS z dne 27. 12. 2017 izhaja, da sta Republika Slovenija in Republika Makedonija (sedaj Severna Makedonija) dne 6. 2. 1996 sklenili Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. Poleg tega je dopis Ministrstva za pravosodje Republike Makedonije z dne 6. 6. 2005 sestavljen v cirilici in brez slovenskega prevoda, čeprav je slovenščina uradni jezik v postopku pred toženko (11. člen Ustave RS). K navedenemu dopisu je sicer pripet uradni zaznamek z dne 13. 12. 2017, iz katerega izhaja, da „gospa A. A. iz Ministrstva za pravosodje pove, da je pogoj vzajemnosti podan le v civilnih zadevah“. Po presoji sodišča navedenega uradnega zaznamka ni moč šteti za uradni prevod, poleg tega ni znano, kdo je „gospa A. A. iz Ministrstva za pravosodje“. Po povednem tako ni mogoče preizkusiti zaključka toženke, da vzajemnost v kazenskih zadevah ni podana. S tem, ko se je toženka sklicevala na navedeni dopis in na njegovi podlagi sprejela izpodbijano odločitev, je kršila določila postopka.

10. Kar se tiče navajanja, da bo morebitno plačilo odvetniških storitev le še poglobilo finančne težave tožnika, sodišče pripominja, da so za odločitev o dodelitvi BPP bistvene okoliščine in dejstva o zadevi, za katero potrebuje to pomoč. Poleg tega mora prosilec za dodelitev BPP izpolnjevati tudi ostale pogoje, ki jih določa ZBPP.

11. V zvezi z očitki o diskriminaciji tožnika napram drugim upravičencem do BPP (ki da so prejeli BPP kljub prejemanju otroških dodatkov in kmetijskih subvencij), sodišče najprej ugotavlja, da gre za pavšalne navedbe, saj tožnik ne navede, katerim upravičencem naj bi toženka teh dohodkov ne upoštevala, zato že iz tega razloga ni možno obravnavati ugovora. Pri tem pa sodišče še pripominja, da toženka pri svojem odločanju v konkretni zadevi ni upoštevala ne otroških dodatkov ne subvencij, zato je v tem pogledu tožbeni ugovor tudi nerazumen. Tožnikova prošnja za dodelitev BPP v obravnavani zadevi je bila zavrnjena izključno iz razloga, ker tožnik nima niti stalnega niti začasnega prebivališča v RS, podan pa ni niti pogoj vzajemnosti, zato tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni bila sposobna za nadaljnjo (vsebinsko) obravnavo. Sodišče še ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil tožnik kot prosilec za BPP obravnavan drugače, kot določa zakon; po prvem odstavku 2. člena ZBPP pa se BPP dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. Glede na katero osebno okoliščino naj bi bil tožnik obravnavan drugače in na katero dejanje toženke ta ugovor opira, pa tožnik ne navede.

12. Ker v obravnavani zadevi tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za odločitev, toženka pa je svojo odločitev oprla prav na ta dejstva, je posledično je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi katere je treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj je zaradi navedene kršitve nepravilna in nezakonita.

13. Ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka in posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo ter na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj toženka očitane kršitve določb postopka odpravi. Toženka je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 126/2022-6 z dne 21. 3. 2022. 16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar se v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso poviša za 22 % DDV (62, 70 EUR), kar skupaj znese 347,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1Prim. sodbo Upravnega sodišča RS I U 1736/2021 z dne 16. 2. 2022.