Jedro

Člen 60 ZPPSL določa, da potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka na terjatve upnikov iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL, ta pa določa, da se kot stroški stečajnega postopka poravnajo odškodnine za poškodbo pri delu, ki jih je delavec utrpel pri dolžniku, ter za poklicne bolezni. Zakon predvideva za izvzem iz posledic prisilne poravnave le objektivne zahteve (zakona), to je da gre za nesrečo pri delu in odškodnino iz nje in da je bil tisti, ki je nesrečo utrpel, v času nesreče delavec dolžnika. Zato je sodišče druge stopnje pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je črtalo besedilo izreka sodbe, da se odškodnina izplača pod pogoji potrjene prisilne poravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka pod pogoji prisilne poravnave opr. št. St 191/2003 z dne 27.2.2004 dolžna plačati tožečima strankama zaradi izgube prejemkov iz delovnega razmerja v času od 8.1.1991 do 12.8.1992 znesek 66.491,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer vsakemu tožniku od polovice tako obračunane terjatve (izrek sodbe pod I), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 111.000,00 SIT zaradi izgube prejemkov iz delovnega razmerja od 13.8.1992 do vložitve tožbe 1.2.1993 (izrek sodbe pod II) in premoženjsko škodo od vložitve tožbe 1.2.1993 do tožnikove smrti 23.5.2002 v znesku 6.730.000,00 SIT s pripadki (izrek sodbe pod III).

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožečih strank delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v sodbi sodišča prve stopnje črtalo besedilo "pod pogoji potrjene prisilne poravnave opr. št. St 191/2003 z dne 27.2.2004", razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem zavrnilo pritožbi obeh strank in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijo je dopustilo glede spremenjenega dela sodbe, ni pa je dopustilo v delu, kjer je bila odločitev sodišča prve stopnje potrjena.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da priznana terjatev predstavlja odškodnino iz naslova materialne škode zaradi poškodbe pri delu, na katero potrjena prisilna poravnava po določbi drugega odstavka 60. člena ZPPSL nima pravnega učinka. Po mnenju revizije gre v takih primerih za osebno pravico delavca samega in ni podedljiva. Podedljive so samo premoženjske in ne osebne pravice. Zato je bil zmotno uporabljen tudi 176. člen OZ. Predlagala je, da se reviziji ugodi, da se izpodbijana sodba spremeni in da se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutiovno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi drugega odstavka 60. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Uradni list RS, št. 67/93 in nadalj.) potrjena prisilna poravnava med drugim nima učinka za terjatve upnikov iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL. Iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL pa izhaja, da se kot stroški stečajnega postopka poravnajo odškodnine za poškodbo pri delu, ki jo je delavec pretrpel pri tožniku, ter za poklicne bolezni.

Iz zaključkov sodišča druge stopnje izhaja, da predstavlja sporni znesek odškodnino za materialno škodo zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel prvotni tožnik in da odškodnino zaradi zmanjšanja zaslužka sedaj uveljavljata njegova dediča. Gre torej za premoženjsko škodo in ne za osebno pravico. Ta škoda je lahko glede na določbo 2. člena zakona o dedovanju (ZD - Uradni list SRS, št. 15/76 in nadalj.) podeduje.

Zmotno je stališče tožene stranke, da gre v spornem primeru za situacijo, ki ustreza uporabi drugega odstavka 176. člena obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001). Določbe 176. člena OZ so jasne in se nanašajo na pravico do odškodnine v obliki denarne rente. Res je sicer, da je v drugem odstavku 176. člena OZ določeno, da se zapadli zneski odškodnine lahko prenesejo na drugega, če je bil odškodninski znesek določen s pisnim sporazumom med strankama ali pravnomočno sodno odločbo, vendar to velja samo za odškodnino v obliki denarne rente, kar pa sporna terjatev ni, ne glede na to, kako jo je tožnik poimenoval. Po določbah 167. člena OZ je odškodnina v obliki denarne rente tista odškodnina, ki se plačuje vnaprej, odškodnina za škodo pa je tista, ki je nastala do zaključka obravnave pred sodiščem. Gre torej za škodo, ki je že nastala in je zato tudi že zapadla (določba 165. člena OZ), ne pa za rento, za katero se lahko pojavi vprašanje, kdaj zapade in s tem tudi vprašanje možnosti njenega prenosa na drugega. Ker ne gre za odškodnino v obliki denarne rente, v spornem primeru ni možna uporaba določb 176. člena OZ.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbe ZPPSL in to tako 60. kot tudi 160. člena. Pri tem prvi določa, da potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka na terjatve upnikov iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL, ta pa določa, da se kot stroški stečajnega postopka poravnajo odškodnine za poškodbo pri delu, ki jih je delavec utrpel pri dolžniku, ter za poklicne bolezni. Nikjer ni določbe, da bi bila ta ugodnost, v zvezi s prisilno poravnavo, vezana samo na osebo delavca (ni zahteve po upoštevanju subjektivnega elementa), ki je bil poškodovan in ki uveljavlja odškodnino. Zakon predvideva za izvzem iz posledic prisilne poravnave le objektivne zahteve (zakona), to je da gre za nesrečo pri delu (kar je v spornem primeru izpolnjeno) in odškodnino iz nje in da je bil tisti, ki je nesrečo utrpel, v času nesreče delavec dolžnika (kar je tudi izpolnjeno). Zato je sodišče druge stopnje pravilno in v skladu s citiranimi določbami ZPPSL spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je črtalo besedilo izreka sodbe, da se odškodnina izplača pod pogoji potrjene prisilne poravnave.

Glede na povedano, ko revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).