Jedro

V konkurenci pisne listine, ki je bila izdana pred pravdo in brez zavedanja, da bo prišlo do obravnavane tožbe, in izpovedi zainteresiranega odvetnika, katerega zavarovalnica je bila v tej pravdi tudi tožena, pač ni mogoče zaključiti, da je šlo le za lapsus oziroma pomoto pri izdaji potrdila. Ne glede na to, kako prepričljiv je bil stranski intervenient pri svoji izpovedi o tem, je tak zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, nelogičen in neživljenjski.

Vtoževani znesek je iz naslova plač, pripadajočih prispevkov in davkov za A. A. tožeča stranka izplačala na podlagi poravnave. Vendar pa podlaga za tak odškodninski oziroma regresni zahtevek ne more biti le pravnomočna sodba.

Toženec glede na določila 147. člena OZ res ne bi bil neposredno odgovoren tožeči stranki, vendar pa se je tudi samostojno zavezal tožeči stranki v zvezi z opravljanjem dogovorjenih storitev, za kar je tudi samostojno prejemal plačilo. Zato ji je odgovoren na podlagi 131. člena OZ za povzročeno škodo, pri čemer ni dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožeča stranka je namreč uveljavljala tudi to podlago za povračilo škode. Še sporni vtoževani zneski v zvezi z izplačilom plač in pripadajočih davkov in prispevkov ter stroški pravnega mnenja so pravno priznana škoda, ki je nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženca in je z njim v vzročni zvezi, zato je toženec to škodo dolžen povrniti tožeči stranki.

Toženka in stranski intervenient, ki je sodeloval na njeni strani, sta v pravdi v celoti zmagala, saj je (pravnomočno) zavrnjen zahtevek tožeče stranke zoper toženko. Zato mora vse stroške toženke in intervenienta v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nositi tožeča stranka, ne pa delno toženec.

Nasprotna stranka od toženke pa ni toženec, ki je prav tako del tožene stranke, temveč je to tožeča stranka, ki mora zato v celoti povrniti stroške toženke in intervenienta.

Izrek

I. Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo 2.497,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2008 dalje spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi drugotožene stranke zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi in se v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov prvotožene stranke v višini 13,95 EUR in stranskega intervenienta v višini 1.127,51 EUR, spremeni tako, da se plačilo teh stroškov naloži tožeči stranki, v preostalem delu (glede dolžnosti drugotožene stranke, da povrne stroške tožeči stranki), pa se pritožba zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

IV. Tožeča stranka in stranski intervenient sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti drugotoženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 409,36 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo zahtevek zoper prvotoženo stranko za plačilo 68.508,44 SUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (II.) drugotoženi stranki naložilo v plačilo 35.654,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.196,98 EUR od 28.6.2008 do plačila, od zneska 2.497,31 EUR od 22.6.2008 do plačila in od zneska 960,00 EUR od 20.3.2008 do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 40.466,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 22.866,22 EUR od 6.1.2009 do plačila in od zneska 17.600,00 EUR od 1.9.2009 do plačila, (III.) drugotoženi stranki je naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 796,10 EUR, prvotožene stranke v višini 13,95 EUR in stranskega intervenienta v višini 1.127,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in (IV.) tožeči stranki naložilo v plačilo stroške prvotožene stranke v višini 16,05 EUR in stranskega intervenienta v višini 1.297,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. in III. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da zahtevek zoper toženca v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Zoper IV. točko izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, da višje sodišče v tem delu izpodbijano sodbo (vsebinsko: sklep o stroških) spremeni tako, da tožeča stranka ne bo več dolžna povrniti stroškov stranskemu intervenientu, podrejeno pa naj jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške, ki jih naj povrne stranski intervenient. 4. Tožeča stranka, prvotožena stranka in stranski intervenient na pritožbo niso odgovorili. Na pritožbo tožeče stranke je odgovoril stranski intervenient in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba drugotožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

6. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v nadaljevanju prvotoženo stranko imenovalo toženka, drugotoženo stranko pa toženec.

7. V zadevi je sedaj sporna še terjatev tožeče stranke do toženca v višini 35.654,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (nanaša se na 32.196,98 EUR iz naslova poračuna plač, davkov in prispevkov, 2.497,31 EUR iz naslova zastopanja po odvetnici D. D. in 960,00 EUR iz naslova stroškov pravnega mnenja), stroški pa so sporni glede toženke in stranskega intervenienta – kdo jih je dolžan povrniti, za toženca pa seveda tudi v toliko, kot je v zvezi z izpodbijanim delom sodbe. Zahtevek zoper toženko je v celoti pravnomočno zavrnjen, zoper toženca pa v višini 40.466,22 EUR z zamudnimi obrestmi.

8. Tožeča stranka je zatrjevala, da je imel toženec s stranskim intervenientom sklenjeno pogodbo o volonterskem pripravništvu, iz katere sicer izhaja, da je bila sklenjena za čas od 1.10.2005 do 30.9.2006, in da je bila nato podaljšana do takrat, ko je toženec postal odvetnik. Nasprotno je toženec med postopkom trdil, da pogodba ni bila podaljšana, kasneje, ko so bili predloženi dodatni dokazi, pa je začel trditi, da je bila res podaljšana do 29.10.2007. Stranski intervenient pa je ves čas trdil, da je pogodba o volonterskem pripravništvu veljala le do 30.9.2016 in nikakor ni bila podaljšana, toženec pa ni imel pravice sklepati pogodb v imenu njegove odvetniške pisarne, tako tudi ne do sklenitve pogodbe o opravljanju odvetniških storitev z dne 1.9.2006, v kateri je poleg tega napačno naveden naziv njegove pisarne. Dejanja toženca, za katera tožeča stranka trdi, da niso bila strokovno izvedena, so iz obdobja od konca leta 2006 do aprila leta 2007. Pri tem ni sporno, da je vsa dejanja po pogodbi o opravljanju odvetniških storitev opravil toženec, le enkrat je na narok v delovnem sporu A. A. s tožečo stranko (septembra 2007) pristopil stranski intervenient. 9. Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na 147. členu Obligacijskega zakonika – OZ, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (1. odstavek 147. člena OZ). Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (2. odstavek 147. člena OZ). Poleg tega je tudi trdila, da se ji je storitve zavezal opraviti toženec, ki pa svojega dela ni opravil strokovno in skrbno, po načelih odvetniške poklicne etike, vsi akti, ki jih je zanjo pripravil, bi morali biti v skladu z zakonom; za škodo zaradi nezakonitih aktov odvetnik stranki odgovarja, razen če je prej zadostil vsem elementom svoje pojasnilne dolžnosti, pa je stranka še naprej vztrajala pri opravi takšnega akta, zato je podana tudi subjektivna krivdna odgovornost toženca.

10. Glede na tako izhodišče je prvo pomembno vprašanje, ki ga je v tej zadevi treba rešiti, vprašanje, ali je toženec tudi še v času po 1.10.2006 opravljal volontersko pripravništvo pri stranskem intervenientu, torej v času, ko naj bi toženec nestrokovno opravil svoje delo, zaradi česar je nato prišlo do delovnega spora, ki ga je tožeča stranka pravnomočno izgubila (I Pd 204/2007), spor I Pd 361/2007 je izgubila na prvi stopnji, zaradi česar je nato sklenila poravnavo v zadevi II Pd 1419/2006. Vtoževana škoda, o kateri je treba odločiti, se lahko nanaša predvsem na škodo v zvezi s sporom I Pd 361/2007, v katerem je bilo razsojeno o nezakonitosti odpovedi delavcu A. A. in o dolžnosti delavcu izplačati plače za čas od odpovedi delovnega razmerja do sprejema nazaj na delo. V sporu I Pd 204/2007 se je namreč obravnavala odpoved temu delavcu, zaradi katere pa delovno razmerje ni bilo prekinjeno in vtoževanih posledic ni mogla povzročiti, spor II Pd 1419/2006 pa se je nanašal na zagotovitev dela temu delavcu v skladu s pogodbo in je bil začet še pred prvo odpovedjo, ko mu tožeča stranka kot delodajalec po tožbenih navedbah ni zagotavljala opravljanja dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

11. Odvetnik v skladu s 147. členom OZ odgovarja tudi za volonterskega pripravnika enako, kot odgovarja za druge pri njem zaposlene osebe, kar med tožečo stranko in tožencem niti ni sporno.

12. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je pogodba o volonterskem pripravništvu veljala le do 30.9.2006, o čemer, kot je zapisalo, se je prepričalo iz izpovedi stranskega intervenienta, ki je prepričljivo pojasnil, da je bil zapis, da naj bi toženec pri njem opravljal volontersko pripravništvo do 29.10.2007, ko je bil vpisan v evidenco odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije, le lapsus.

13. Višje sodišče se s takim zaključkom ne strinja. Zapis stranskega intervenienta – v potrdilu z dne 29.10.2007 (Priloga C1) nikakor ne more predstavljati lapsusa oziroma pomote. Med datumoma 30.9.2006, ki je zapisan kot čas končanja volonterskega pripravništva v pogodbi stranskega intervenienta (odvetnika) in toženca, in 29.10.2007, ki je kot dan prenehanja opravljanja prakse naveden v potrdilu, ni nobene podobnosti, da bi lahko prišlo do pomote, saj so vse številke popolnoma drugačne. V potrdilu je tudi navedeno, da je opravljanje prakse prenehalo zaradi vpisa toženca v evidenco odvetnikov, pri tem pa ni sporno, da je do tega vpisa prišlo 29.10.2007 in je od 30.10.2007 toženec samostojno opravljal svoje delo kot odvetnik. V konkurenci pisne listine, ki je bila izdana pred pravdo in brez zavedanja, da bo prišlo do obravnavane tožbe, in izpovedi zainteresiranega odvetnika, katerega zavarovalnica je bila v tej pravdi tudi tožena (on pa je sodeloval kot stranski intervenient na njeni strani zaradi zavarovanja položaja, ko bi lahko prišlo tudi do regresnega zahtevka zavarovalnice do odvetnika), pač ni mogoče zaključiti, da je šlo le za lapsus oziroma pomoto pri izdaji potrdila. Ne glede na to, kako prepričljiv je bil stranski intervenient pri svoji izpovedi o tem, je tak zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, nelogičen in neživljenjski. Zato višje sodišče temu ne more slediti, temveč iz pisne listine, posredovane Odvetniški zbornici, ugotavlja, da je razmerje volonterskega pripravništva veljalo vse do 29.10.2007. To pa pomeni, da je bil toženec v takem razmerju z odvetnikom, stranskim intervenientom, da le-ta zanj odgovarja v smislu 147. člena OZ kot za svojega delavca.

14. Tožeča stranka tožencu tudi ne očita, da bi ji ta škodo povzročil namenoma, zato 2. odstavek 147. člena OZ ne more biti podlaga, na kateri bi bila tožeča stranka upravičena do povračila škode neposredno od delavca.

15. Ni sporno, da je bil v odvetnikovi pisarni na razpolago tudi žig odvetnika, saj je ta izpovedal, da jih je imel več, eden je bil tudi na njegovi mizi v pisarni. Izpovedal je sicer tudi, da je bilo tožencu dovoljeno, da na zahtevke zavarovalnici, ki jih je sestavil toženec, le-ta odtisne tudi žig odvetnika, pri čemer je iz izpovedi razvidno, da je bil do poplačila stroškov po odvetniški tarifi v takih primerih upravičen toženec.

16. Pogodbo o opravljanju odvetniških storitev, sklenjeno s tožečo stranko, za katero ni sporno, da je bila podlaga za opravljanje spornih storitev, ki naj bi tožeči stranki povzročile škodo, je poleg direktorja tožeče stranke podpisal toženec, odtisnil pa je tudi žig odvetnika, ki mu je bil na razpolago. Kot pogodbena stranka je navedeno: "B. B., Odvetniška pisarna ..." in ID za DDV SI000. Iz navedenega je razvidno, da je na njej navedel svoj naslov in ne naslov pisarne odvetnika, ni pa tudi sporno, da je naveden njegov ID za DDV, odvetnik pa je imel odvetniško pisarno na naslovu ..., kot je navedeno na odtisnjenem žigu.

17. V pogodbi o opravljanju odvetniških storitev je med drugim navedeno, da bo račune za pavšalni dogovorjeni znesek in dodatno opravljeno delo tožeči stranki izstavljala odvetniška pisarna. Vendar pa je iz predloženih računov razvidno, da temu ni bilo tako. Za obdobje od septembra 2006 do oktobra 2007 (priloge A 64 – 77) je račune izstavil B. B. s. p. (Podjetniško in poslovno svetovanje B. B. s. p., kot je navedeno na žigu), navedena je ID za DDV toženca (ista, kot je tudi v pogodbi o odvetniških storitvah) in tožeča stranka je te račune plačala tožencu, kot so bili tudi izstavljeni. V računih se toženec sklicuje na določila pogodbe o opravljenih odvetniških storitvah, čeprav je zapisal le, da so izstavljeni po 5. členu Pogodbe, po katerem zaračunava pavšalni znesek. Za obdobje od novembra 2007 dalje pa je tožeči stranki izstavil račune kot odvetnik B. B.(priloge A 61 – 63).

18. Nadalje je iz izpovedi C. C., ki je bil takrat direktor tožeče stranke, in izpovedi toženca razvidno, da se je tožeča stranka neposredno s tožencem dogovorila, da bo zanjo opravljal storitve, ki so predstavljale storitve pravnega svetovanja in pripravo potrebnih aktov, in da je toženec povedal, da kot odvetnik še ne more delovati, ker tega statusa nima, zato jo bo na sodišču lahko zastopal le preko odvetniške pisarne. Iz predloženih računov je razvidno, da je v času, ko je toženec račune izstavil kot samostojni podjetnik, vsaj za meseca oktober 2006 in marec 2007 zaračunal tudi pristop na obravnave po odvetniški tarifi in je tako tožeča stranka tudi te storitve plačala njemu in ne odvetniku. Vse navedeno pa kaže na to, da je bil med pravdnima strankama kljub pogodbi sklenjen dogovor, po katerem se je storitve zavezal opraviti sam, čeprav je bila formalno kot stranka pogodbe označena odvetniška pisarna (táko pravno svetovanje in storitve, kot so bile dogovorjene, lahko opravlja le odvetnik, ne pa samostojni podjetnik), tožeča stranka pa je plačevala njemu osebno in ne odvetniku, ki ji tudi nikoli ni izstavil nobenega računa. To pa nadalje pomeni, da je bil toženec tudi v direktnem razmerju s tožečo stranko, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija toženca.

19. Toženec v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kaj naj bi predstavljalo nedopustno ravnanje. Višje sodišče ugotavlja, da teh razlogov v 13. točki obrazložitve, ki nosi naslov Nedopustno ravnanje, dejansko ni, saj je le povzeto, kaj se je dogajalo v delovnem sporu I Pd 201/2007, da je tožečo stranko zastopal toženec vse do izdaje sodbe in da je vse postopke glede prerazporeditve delavca A. A. vodil toženec, kar je razvidno iz vlog in zaslišanj pravdnih strank. Nadalje je navedeno, da je tožeča stranka tožencu pooblastilo preklicala z dnem 11.3.2007 in da je istega dne odstopila od pogodbe (pri tem gre za napačno navedbo datuma, saj je do tega prišlo eno leto kasneje – priloga A3), na podlagi tega pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je nedopustno ravnanje kot prvi element odškodninske odgovornosti podano, čeprav iz prejšnjih navedb ne izhaja nič prepovedanega.

20. Vendar pa višje sodišče iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vendarle navedlo tudi to, kaj naj bi bilo nedopustno ravnanje, in sicer v delih z naslovom Odgovornost in Vzročna zveza. V prvem odstavku 14. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeči stranki škoda nastala zaradi malomarnosti pri pravnem svetovanju in pripravi pravnih aktov, ki jih je opravil toženec. Iz drugega odstavka 16. točke izhaja, da je toženec dobil navodilo o razporeditvi delavcev, tudi A. A., ki pa ga toženec ni ustrezno pravno izpeljal, zaradi česar je tožeča stranka izgubila delovnopravni spor s tem delavcem. V četrtem odstavku 16. točke obrazložitve je navedeno, da je bila A. A. odpoved izročena prepozno, več kot 30 dni po uveljavitvi Akta o organizaciji in sistemizaciji, večkrat pa je poudarjeno, da je bil za te postopke, vsaj za pravni del, zadolžen toženec. Iz navedenega pa izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil toženec tisti, ki je slabo poskrbel za pravno plat odpovedi pogodbe in ponudbo ustrezne druge pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je iz izpovedi C. C. razvidno, da je bilo pomembno, da se ta del izpelje zakonito in s tem uspešno. V povezavi ugotovitve, da je pravni del tega postopka vodil toženec (to pa je navedeno v 13. točki obrazložitve), pa višje sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe vendarle izhaja, da je svoj del toženec opravil slabo in v nasprotju z dogovorom in pričakovanji tožeče stranke, pri čemer toženec niti ni trdil, da bi tožečo stranko opozoril na pomembnost pravilnega načina odpovedi in spoštovanja zakonskega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa da bi tožeča stranka kljub njegovim opozorilom (teh v pritožbi niti ne navaja) vztrajala pri izvedbi odpovedi. Res iz izpovedi C. C. izhaja, da je tako ali tako želela odpustiti A. A., ki je bil pred imenovanjem C. C. za direktorja vršilec dolžnosti direktorja tožeče stranke. To je bila res poslovna odločitev tožeče stranke oziroma njenega direktorja, na katero toženec ni vplival. Vendar pa iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi toženec tožečo stranko opozoril, da tega nikakor ne more storiti zakonito ali da bi jo opozoril na vse pasti, ki se ji lahko pri tem zgodijo, pa bi tožeča stranka kljub temu vztrajala pri taki izpeljavi posla.

21. Po drugi strani je tudi jasno, da je tožeča stranka oziroma njen direktor želela degradirati A. A., ki je bil sicer vodja Sektorja za ..., zanj pa je imela pripravljeno delovno mesto referenta, za kar sicer ni videti razumnega pravno upoštevnega razloga. Vendar pa je toženec ni opozoril, da tega ne more storiti tako, da bi bilo to zakonito in bi vzdržalo tudi preizkus pred delovnim sodiščem, oziroma kako bi to morda vendarle lahko izpeljala brez škodljivih posledic. To pa nadalje pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri tem toženec ravnal malomarno, v nasprotju s pravili stroke in obveznostmi mandatarja. Zgolj opozarjanje, ki ga navaja toženec, da ni obljubil 100 % uspeha, še ni dovolj, da bi se razbremenil svoje odgovornosti.

22. Škoda, ki je še sporna v pritožbenem postopku, predstavlja škodo zaradi zmanjšanja premoženja, torej navadno škodo v smislu 132. člena OZ. Navadna škoda je pravno priznano škoda in zahtevka ni mogoče zavrniti že zato, ker navadna škoda ne bi bila pravno priznana škoda. Tožencu višje sodišče še pojasnjuje, da v razveljavitvenem sklepu ni zapisalo, da vsi vtoževani zneski predstavljajo škodo, ki jo je tožeči stranki treba priznati, temveč iz zapisanega izhaja, da tožeča stranka uveljavlja škodo iz naslova zmanjšanja premoženja, kar je pravno priznana škoda. Ni pa se višje sodišče opredeljevalo do posameznih škod, torej ali je do tega zmanjšanja premoženja prišlo zaradi nedopustnega ravnanja toženca in ali je tožeča stranka vse zneske A. A., odvetnici D. D. in za pravno mnenje tudi upravičeno plačala in lahko zahteva njihovo povračilo.

23. Toženec ima prav, ko navaja, da je vtoževani znesek iz naslova plač, pripadajočih prispevkov in davkov za A. A. tožeča stranka izplačala na podlagi poravnave. Vendar pa podlaga za tak odškodninski oziroma regresni zahtevek ne more biti le pravnomočna sodba. Sodno poravnavo je tožeča stranka sklenila, kot je tudi sama zatrjevala, da bi se izognila nadaljnjim plačilom. Da bi bilo to plačilo neutemeljeno, iz spisa ne izhaja. Toženec ni niti trdil niti razložil, zakaj naj A. A. do tega ne bi bil upravičen. Delovno sodišče je, sicer le na prvi stopnji, v zadevi I Pd 361/2007 razsodilo, da je bila odpoved nezakonita in da mora tožeča stranka delavca reintegrirati in mu plačati plače skupaj z davki in prispevki vse od 20.4.2007 dalje, ko mu je sicer prenehalo delovno razmerje. Zakaj bi bila ta sodba nepravilna, toženec ni obrazložil. Za tožečo stranko je bilo tako tudi po oceni višjega sodišča smotrno, da je z delavcem sklenila sodno poravnavo, saj se je s tem izognila še nadaljnjemu plačevanju temu delavcu in se je lahko z njim dogovorila tudi o prenehanju delovnega razmerja.

24. Toženec ima sicer prav, da je tožeča stranka trdila, da je želela najprej delo razdeliti tako, da bi se A. A. zmanjšale delovne obveznosti, za kar bi še vedno prejemal isto plačo. Vendar pa je bila ta odpoved že v zvezi s premestitvijo na delovno mesto referenta, ne pa več na delovno mesto vodje le dveh delov sektorja od treh, ki jih je prej vodil. Poleg tega pa dela ni opravljal, pa mu je kljub temu šlo plačilo, kar pomeni, da je tožeča stranka tako ali tako že morala plačati nekomu drugemu za opravljeno delo.

25. Do tega stroška je tako prišlo zato, ker toženec ni, kot se je sicer zavezal tožeči stranki, svojega dela opravil dovolj skrbno in strokovno, s tem pa je tožeči stranki povzročil nedopustno škodo v zvezi z izplačilom plač skupaj z davki in prispevki.

26. Tožeča stranka je tudi pojasnila, kako je izračunala znesek te škode v višini 32.196,98 EUR. V tožbi so bile te navedbe sicer res pomanjkljive, vendar pa jih je v drugem odstavku točke VIII prve pripravljalne vloge z dne 17.6.2010 dopolnila in točno navedla, kakšna je bila mesečna osnova plače in koliko je plačala iz naslova davkov in prispevkov. V zvezi s tem je predložila tudi obračunske liste in izračun (priloge A 55 – 60). Zato ni res, da ne bi bilo podanih dovolj navedb. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženčev ugovor glede višine te škode pomanjkljiv, vsekakor pa je s tem, ko je tožeča stranka pojasnila višino te škode in predložila dokaze, nanj prešlo trditveno in dokazno breme, ki pa ga ni zmogel. Zato se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je toženec dolžan povrniti to škodo.

27. Toženec ima sicer prav, ko navaja, da je C. C. izpovedal, da je bil A. A. verjetno vmes v bolniškem staležu. Vendar pa je tudi izpovedal, da je zadevo zaradi oddaljenosti nekoliko že pozabil, da ni več v podjetju (od leta 2012, zaslišan pa je bil 25.5.2015) in nima vpogleda v dokumentacijo. Že iz zapisa njegove izpovedi (na 16. strani prepisa zvočnega posnetka z dne 25.5.2015, drugi odstavek) je tudi razvidno, da je bil v tem delu izrazito negotov in na tako izpoved ni mogoče resno sprejeti kakršnihkoli ugotovitev. Nasprotno pa že iz navedb tožeče stranke izhaja, da je bila A. A. ob drugi odpovedi tudi zaključena delovna knjižica in mu je z njo, torej 20.4.2007, prenehalo delovno razmerje, kar pa že samo po sebi pomeni, da od tožeče stranke ni prejemal ničesar več na račun plače ali nadomestila plače. Zaradi odklonitve sklenitve nove pogodbe pa tudi ni bil upravičen do nadomestila med brezposelnostjo.

28. V zvezi s stroški pravnega mnenja (960,00 EUR) se tudi višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je logično, da je tožeča stranka glede na neuspeh v dveh delovnih sporih preverila pravilnost toženčevih stališč, ki so bila videti napačna glede na odločitve sodišča. Ti stroški so tako v vzročni zvezi z ravnanji toženca, zato je pravilna odločitev, da jih mora toženec povrniti tožeči stranki. Dokler pa tožeča stranka tožencu ni odpovedala pooblastila, saj niti ni vedela, ali je to zanjo koristno, še tudi ni bilo razloga, da bi pooblastila novo odvetnico, zato ni mogoče trditi, da bi to delo naj za tožečo stranko opravila nova odvetnica.

29. Glede stroškov zastopanja po odvetnici D. D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer ni prišlo do dvojnega plačila stroškov in da mora pred delovnim sodiščem delodajalec v vsakem primeru sam kriti svoje stroške; kot pomembno je navedlo, da ti stroški sploh ne bi nastali, če do spora ne bi prišlo, zato so v vzročni zvezi z ravnanjem toženca in upravičeni. Toženec pa je v pritožbi navajal, da bi moral te stroške nositi delodajalec, torej tukajšnja tožeča stranka, tudi če bi delavec neutemeljeno vložil tožbo. V tem delu se višje sodišče strinja z navedbami v pritožbi. Do dvojnega plačila stroškov ni prišlo, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je tožeča stranka tožencu plačala stroške za čas, ko jo je še zastopal, novi odvetnici pa le njene stroške od tedaj dalje. Čim pa ne gre za dvojno plačilo stroškov, pa tožeča stranka do povračila ni upravičena. V zadevi je jasno, da tudi če bi toženec vse postopke pravilno izpeljal, bi delavec vložil tožbo, saj je tako reagiral že pri prvem ravnanju, ki ga je ocenil za kršitev, iz navedb obeh pravdnih strank pa je tudi razvidno, da na kakršenkoli sporazum niti ni bil pripravljen, tako da bi do delovnega spora na vsak način prišlo. Zato ti stroški, ki jih je tožeča stranka plačala za zastopanje odvetnice D. D., niso v vzročni zvezi z ravnanjem toženca. Dodati je še potrebno, da se je zapis v razveljavitvenem sklepu, da pri tem ni pomembno, da mora stranka pred delovnim sodiščem v vsakem primeru sama kriti svoje stroške, nanašal le na primer, da bi res prišlo do dvojnega plačila istih stroškov, ne velja pa to za primer, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej da do dvojnega plačila sploh ni prišlo. Tožeča stranka bi namreč morala stroške nositi sama, tudi če bi v delovnih sporih, v katerih jo je zastopala odvetnica D. D. uspela. To pa pomeni, da ti stroški ne predstavljajo dvojnega plačila in bi jih v vsakem primeru morala nositi tožeča stranka, zato do njihovega povračila ni upravičena.

30. Toženec torej glede na določila 147. člena OZ res ne bi bil neposredno odgovoren tožeči stranki, vendar pa se je tudi samostojno zavezal tožeči stranki v zvezi z opravljanjem dogovorjenih storitev, za kar je tudi samostojno prejemal plačilo. Zato ji je odgovoren na podlagi 131. člena OZ za povzročeno škodo, pri čemer ni dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožeča stranka je namreč uveljavljala tudi to podlago za povračilo škode. Še sporni vtoževani zneski v zvezi z izplačilom plač in pripadajočih davkov in prispevkov ter stroški pravnega mnenja so pravno priznana škoda, ki je nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženca in je z njim v vzročni zvezi, zato je toženec to škodo dolžen povrniti tožeči stranki. Tožeča stranka je višino te škode tudi dokazala. Zato je pritožba toženca v tem delu neutemeljena in jo je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

31. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na povrnitev škode iz naslova plačila odvetnici D. D., saj ta škoda ni v vzročni zvezi z ravnanji toženca. Zato je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v tem delu (glede 2.497,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2008 dalje) tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP).

32. Glede stroškov je tožena stranka uveljavljala, da toženki in stranskemu intervenientu ni dolžna povrniti stroškov. Tožeča stranka pa je v svoji pritožbi nasprotovala povrnitvi stroškov intervenientu, saj naj sodišče prve stopnje ne bi presodilo, zakaj mu mora ravno tožeča stranka povrniti stroške, ki tudi naj ne bi bilo pravilno priglašeni.

33. Sodišče prve stopnje je odločitev temeljilo na 154. členu ZPP, kar je sicer pravilno, vendar pa je določila napačno uporabilo. Toženka in stranski intervenient, ki je sodeloval na njeni strani, sta v pravdi v celoti zmagala, saj je (pravnomočno) zavrnjen zahtevek tožeče stranke zoper toženko. Zato mora vse stroške toženke in intervenienta v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP nositi tožeča stranka, ne pa delno toženec. 2. odstavek 154. člena ZPP česa drugega ne določa, saj govori le o povračilu stroškov v primeru delnega uspeha ene stranke in dolžnosti povračila drugi stranki. V vsakem pravdnem postopku sta le dve stranki – tožeča in tožena. Dejstvo, da v obravnavani zadevi na strani tožene stranke nastopata dva toženca, v ničemer ne spreminja temeljnega določila o povračilu stroškov iz 1. odstavka 154. člena ZPP, torej dolžnosti povračila stroškov nasprotni stranki in njenemu intervenientu. Nasprotna stranka od toženke pa ni toženec, ki je prav tako del tožene stranke, temveč je to tožeča stranka, ki mora zato v celoti povrniti stroške toženke in intervenienta.

34. Tožeča stranka je tudi ugovarjala stroškom zastopanja intervenienta. Iz spisa je razvidno, da ga je v tem postopku zastopal odvetnik, ki je tudi pristopil na narok, torej mu gredo tudi stroški zastopanja (2. odstavek 151. člena ZPP). V skladu s 163. členom ZPP mora stroške priglasiti tako ali tako stranka sama, kar velja tudi za intervenienta, čeprav to običajno storijo pooblaščenci udeležencev, nič pa ni narobe s tem, da je to storil intervenient sam, še posebej glede na dejstvo, da ga na zadnjem naroku odvetnik niti ni zastopal. 35. Pritožba tožeče stranke je tako neutemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano IV. točko izreka (2. točka 365. člena ZPP), pritožba toženca pa je v tem delu utemeljena in ji je višje sodišče glede III. točke izreka izpodbijane sodbe ugodilo tako, da je tožeča stranka toženki dolžna povrniti tudi stroške v znesku 13,95 EUR in intervenientu v višini 1.127,51 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (3. točka 365. člena ZPP).

36. Sprememba odločitve glede glavnega zahtevka (sedaj zavrnjenih stroškov odvetnice D. D.) bi sicer narekovala tudi spremembo stroškovnega izreka v izpodbijani sodbi glede toženca (2. odstavek 165. člena ZPP). Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožencu že tako ali tako priznalo povračilo bistveno višjega zneska stroškov, kot je odmerjeni znesek stroškov, v kar se sicer ne more spuščati, ker nobena od strank postopka v zvezi s tem ni vložila pritožbe. Toženčeve stroške je odmerilo v višini 3.601,32 EUR (peti odstavek 19. točke obrazložitve), povračilo pa mu je priznalo v višini 6.429,84 EUR (sedmi odstavek 19. točke obrazložitve). To pa pomeni, da ni podlage, da bi višje sodišče tožencu priznalo še kaj več stroškov od teh, ki so mu bili že priznani.

37. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroški intervenienta za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP, zato je sodišče odločilo, da tudi stranski intervenient sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

38. Do delnega povračila stroškov pritožbenega postopka v zvezi z zavrnjenim glavnim zahtevkom pa je upravičen toženec (154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP) in jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku v pritožbi in glede na uspeh toženca s pritožbo. Glede na del glavnega zahtevka, s katerim je toženec v pritožbenem postopku uspel (2.497,31 EUR) je toženec upravičen do povračila nagrade za postopek v višini 168,00 EUR, za plačilo stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, DDV 41,36 EUR in sodna taksa za pritožbo 180,00 EUR.