Jedro

Če je izkazan zakonsko določen razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in da ne gre za izigravanje tega instituta, zgolj zaradi večkratnega podaljševanja takega delovnega razmerja, ki je trajalo štiri leta, ne pomeni, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas. Posledično je zavrnilo tudi nadaljne tožbene zahtevke za plačilo plače za čas od 31. 12. 1998 do 1. 5. 1999, plačilo prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter plačilo pogodbene kazni po Kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Sodišče je ugotovilo, da so bili izkazani razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Šlo je le za začasno povečan obseg dela po sklenjenih pogodbah s tujim partnerjem. Tožnik je sicer v obdobju štirih let večkrat zaporedoma sklenil delovno razmerje za določen čas, vendar zoper sklepe o takem načinu sklenitve ni ugovarjal. Ves čas je delal pri proizvodnji za tujega partnerja, ki je sklepal le kratkoročne - šestmesečne - pogodbe. Ko do ponovne sklenitve take pogodbe ni več prišlo, delo tožnika ni bilo več potrebno in do ponovne sklenitve delovnega razmerja ni več prišlo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo, da je izkazan zakonit razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker temelji na dejanski ugotovitvi, da je začasno povečan obseg dela trajal kar štiri leta. Odločitev sodišča temelji na napačni razlagi izvedenih dokazov.

Štiriletne zaposlitve ni mogoče razlagati kot začasne, zato zakonit pogoj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni podan. Kot takega tudi ni mogoče šteti ekonomske negotovosti oziroma nemožnost tožene stranke, da zagotovi dolgoročnejša naročila.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomankljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. ZPP primeroma navaja kot tako pomankljivost tudi, če izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Vendar tožnikovo zatrjevanje te pomankljivosti ni utemeljeno. Sodišče ni odločilo le na podlagi ugotovitve, da je bilo delovno razmerje tožnika večkrat podaljšano za določen čas in da je skupaj trajalo štiri leta. Predvsem je ugotovilo, da je šlo v vseh primerih za izkazano začasno povečan obseg dela, ki je zakonita podlaga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zatrjevane neskladnosti med izrekom in razlogi sodbe zato ni, saj je sodbo mogoče preizkusiti.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o razlogih in načinu sklepanja (komercialnih) pogodb s tujim poslovnim partnerjem ter o tem, zakaj toženi stranki ni uspelo zagotoviti dovolj dela za stalno zaposlitev tožnika in drugih delavcev pri proizvodnji sveč.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Povečan obseg dela tožene stranke v času od 1.1.1995 do 31.12.1998 sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot izhodišče za svojo presojo, da je bilo s tožnikom za to obdobje zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Čas oziroma kako dolgo se povečan obseg dela še šteje za začasnega, kdaj pa preraste v trajnega, ni določen. Odvisen je od dejanskih okoliščin posameznega primera, enako kot v primerih drugih razlogov po prvem odstavku 17. člena ZDR (nadomeščanje, začasna narava dela, vezanost na projekt oziroma na programske opredelitve, ipd). Zato zgolj štiriletno obdobje samo po sebi še ne pomeni, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Tega tudi ni mogoče trditi zgolj zato, ker je bilo sklenjeno (podaljševano) večkrat za krajša obdobja. Tako sklenjeno delovno razmerje za določen čas bi bilo nezakonito le ob nadaljnjem pogoju, da bi pomenilo izigravanje tega instituta. Torej v primeru, ko bi sodišče ugotovilo, da delodajalec sklepa taka delovna razmerja za dela, ki nimajo narave začasnosti.

V obravnavani zadevi pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje za opravljanje dela za tujega pogodbenega partnerja - naročnika. Tožena stranka naročila po tej pogodbi z delavci, ki so bili pri njej zaposleni za nedoločen čas, ni moglo izvršiti, pogodba pa ni zagotavljala trajnega oziroma stalnega večjega obsega dela. Zato je bila izkazana potreba po začasni zaposlitvi dodatnih delavcev, dokler obveznosti po pogodbi niso bile izpolnjene. Kolikor je (tuji) naročnik sklenil nato novo pogodbo za določen čas ali za večji obseg dela, se je lahko ponovno pokazala potreba po zaposlitvi določenega števila delavcev za določen čas. V takih primerih delodajalec lahko ravna na različne načine, da doseže isti rezultat: zadostno število delavcev za izvršitev pogodbene obveznosti. Lahko ravna tako kot tožena stranka in z istim(i) delavcem(-ci) sklene več pogodb o zaposlitvi za določen čas, vsakokrat za čas trajanja pogodbe z naročnikom. Lahko pa bi sklenil tudi le eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas tako, da bi čas prenehanja take pogodbe vezal na prenehanja dela za konkretnega naročnika (ne glede na to ali bi z njim sklenil eno ali več zaporednih pogodb). Nenazadnje pa bi lahko ob vsakem novem naročilu, ki bi začasno zahtevalo večje število delavcev, sklepal pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci. Bistveno za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas je le, da je na eni strani izkazan zakonsko določen razlog za sklenitev take pogodbe o zaposlitvi, in na drugi strani, da ne gre za izigravanje instituta delovnega razmerja za določen čas.

Ker tožena stranka delovnega razmerja s tožnikom ni sklenila v nasprotju z zakonom, saj so bili izpolnjeni pogoji iz 17. člena ZDR, njenega ravnanja, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče sankcionirati po določilu prvega odstavka 18. člena ZDR. Ob nadaljnji ugotovitvi, da tožnik ni ostal na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati (31. 12. 1998) in da pri toženi stranki tudi niso nastopile okoliščine, ko bi delo tožnika izgubilo naravo začasnosti ter postalo trajno, tudi niso bili izpolnjeni drugi pogoji za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas po prvem ali drugem odstavku 18. člena ZDR.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).