Jedro

Navedba zgolj abstraktnega zakonskega znaka v smislu namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist ne zadostuje. Državni tožniki tudi ne more biti v nikakršno korist sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 222/2003 z dne 21.10.2004, ko povzema vsebino jedra, saj je že iz izreka, ki mu sledi, povsem jasno kakšno premoženjsko korist si je v tisti zadevi obsojeni nameraval pridobiti, medtem, ko iz opisa dejanskega stanja v obravnavani zadevi to ni razvidno. Seveda bi se dalo sklepati, da se je obtoženi želel izogniti plačilu carinskih dajatev, oziroma, da bi bila v tem korist, ki jo je zasledoval, vendar bi se mu to moralo očitati, pa se mu ne.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se obtoženega V. F. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 211. člena KZ-1. Oškodovanca I. d.d. Koper je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000.065,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. februarja 2013 dalje napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je še sklenilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila okrožna državna tožilka iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru razveljavi ter vrne sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje oprostilo obtoženca očitanega kaznivega dejanja, ker v izreku obtožbe ni konkretizirano, kakšno protipravno premoženjsko korist naj bi si obtoženec želel pridobiti. Meni namreč, da za opis kaznivega dejanja ne zadoščajo le navedbe abstraktnih zakonskih znakov, temveč morajo ti biti konkretizirani.

5. Državna tožilka se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, izpostavlja, da je obtožba prestala ugovorni postopek ter da je tudi višje sodišče s sklepom I Kp 12133/2015 z dne 11. aprila 2017 zapisalo, da kljub temu, da je sodišče prve stopnje med tem obtoženca z nepravnomočno sodbo oprostilo obtožbe in ga izpustilo na prostost, to ne pomeni, da v času odločanja sodišča prve stopnje niso obstajali razlogi za pripor obdolženca kar po mnenju državne tožilke pomeni, da je predmet obtožbe kaznivo dejanje in da so podani tudi vsi zakonski znaki navedenega dejanja. Ob tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 222/2003 z dne 21.10.2004, ki je zapisalo, da mora opis kaznivega dejanja goljufije poleg časa in kraja storitve obsegati še storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje v zmoti druge osebe ter prepovedano posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnega ali tujega premoženja, pri čemer je nastanek škode, ki se odraža v zmanjšanju oškodovančevega ali tujega premoženja ali oškodovanja drugih premoženjskih pravic in ki je posledica storilčevega goljufivega ravnanja, konstitutivni znak tega kaznivega dejanja. Državna tožilka meni, da je opisan in konkretiziran tudi namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, ob čemer še poudarja, da sama pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, za obstoj namreč zadošča že namen, da si pridobi takšno korist. Meni, da je brez dvoma njegov namen pridobiti premoženjsko korist razviden iz samega opisa kaznivega dejanja.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da obtoženemu očitano kaznivo dejanje v navedenem delu ni konkretizirano, navedba zgolj abstraktnega zakonskega znaka v smislu namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist pa ne zadostuje. Pri tem državni tožniki tudi ne more biti v nikakršno korist sklicevanje na prej omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča, ko povzema vsebino jedra, saj je že iz izreka, ki mu sledi, povsem jasno kakšno premoženjsko korist si je v tisti zadevi obsojeni nameraval pridobiti, medtem, ko iz opisa dejanskega stanja v obravnavani zadevi to ni razvidno. Seveda bi se dalo sklepati, da se je obtoženi želel izogniti plačilu carinskih dajatev, oziroma, da bi bila v tem korist, ki jo je zasledoval, vendar bi se mu to moralo očitati, pa se mu ne. Da opis v obtožbi ne daje odgovora na vprašanje, kakšno protipravno premoženjsko korist si je obtoženi sploh nameraval pridobiti, je moč razbrati tudi iz odločbe Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada N. G. (listovna št. 882 spisa), saj znesek, za katerega je bila Intereuropa oškodovana, sestavlja več postavk (carine, obresti, trošarine, davek na dodano vrednost). Strinjati se je sicer treba z državno tožilko, da za obstoj očitanega kaznivega dejanja zadošča že namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist, vendar mora biti ta namen v opisu konkretiziran do te mere, da je jasno, kakšno protipravno premoženjsko korist si namerava storilec pridobiti. To v obtožbi manjka.

7. Državna tožilka ima sicer tudi prav, ko se sklicujoč na določbo prvega odstavka 20. člena KZ-1 ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da KZ-1 ne predvideva izvrševanja kaznivih dejanj "preko" drugih oseb. KZ-1 pozna "posrednega storilca". Vendar bi se v tem primeru morali vprašati, zakaj je bila obtožnica vložena zgolj zoper V. F. in ne tudi zoper V. K., če državna tožilka sedaj meni, da je imel vlogo posrednega storilca. Prav na nejasnost opisa v tem delu opozarja tudi sodišče prve stopnje, ko navaja, da iz opisa ni jasno, ali je Konc udeleženec pri kaznivem dejanju ali pa je ravnal na kakšen drugi način, kar pa je pomembno, da bi se obtoženec pred očitki lahko branil. 8. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v tej zadevi pravilno ugotovilo in je odločitev, da obtoženca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, torej, da dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, pravilna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 391. člena potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

9. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP je pritožbeno sodišče odločilo, da obremenjujejo stroški pritožbenega postopka proračun.