Jedro

Z očitkom procesne kršitve revizija izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in ugotovljeno dejansko stanje, česar pa glede na omejenost revizijskih razlogov ne more uspešno uveljavljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke plačilo 2.000.000 SIT (sedaj 8.346,85 EUR) po pogodbi o zavarovanju voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 388.600 SIT (sedaj 1.621,60 EUR) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo izrek o stroških, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje je pravočasno vložil revizijo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje izvedensko mnenje dr. Tomorijeve povzemata preveč selektivno in zato prihajata do napačnih zaključkov. Izvedenka je namreč ugotovila, da je oblika spominskih motenj, kot jo opisuje tožnik, možna posledica udarnine možganov, česar pa ne more objektivizirati, torej niti zanesljivo potrditi niti izključiti. Tožnik je bil hudo telesno poškodovan, kar je potrdila tudi izvedenka, v svojem mnenju pa podala tri možne etiološke razlage za anterogradno amnezijo, in sicer je lahko posledica poškodbe glave z razvojem prehodne otekline možganovine, posledica psihičnega vzburjenja po doživetem stresu ali posledica stanja alkoholiziranosti z ali brez povezave s prvima dvema dejavnikoma. Za tretjo razlago v pravdnem spisu ni nobenega objektivnega dokaza, torej ostaneta le drugi dve možni razlagi. Izvedenkin zaključek, da tožnik najverjetneje ni imel motenj zavesti, ne izključuje možnosti psihogene reakcije, kar pomeni, da tožnik v času, ko je bil obravnavan s strani policije, ni mogel razumeti pomena svojih dejanj. Ravno to dejstvo tožnik v pravdi ves čas zatrjuje, sodišči pa ga v svojih razlogih ne omenjata oziroma sta ga povsem spregledali. Ta del izvedenskega mnenja pa v celoti potrjuje tožnikove navedbe o tem, da je pod hudim vtisom stresa reagiral psihogeno. Pri tem tožnik vztraja še tudi v reviziji in v tem delu uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sta sodišči prve in druge stopnje po njegovem mnenju napačno povzeli v postopku izvedene dokaze oziroma sta dokaz izvedenke medicinske stroke povzeli preveč selektivno in ne celovito, kot bi ga bilo treba. Enako selektivno in premalo kritično pa sta povzeli tudi izpovedbo T. T.. Tožnik je z obširnimi navedbami dokazal vse nelogičnosti v izpovedbi te priče, ki tudi sama sebe demantira in si prihaja v nasprotja, ko enkrat trdi, da je tožnik kazal očitne znake alkoholiziranosti, pri čemer naj bi se opotekal in govoril nerazločno, pri vsem skupaj pa naj bi ne povedal nič nesmiselnega. Očitno policist ni izpovedal po resnici oziroma je bil njegovo pričanje naučeno. Sodišči prve in druge stopnje bi morali določno navesti, zakaj štejeta izveden dokaz za verodostojen. Tožnik vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni v smislu revizijskih navedb, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Ni je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi z zatrjevanjem procesnih kršitev ni mogoče doseči vsebinske presoje dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje – v takih primerih je sklicevanje na procesne kršitve le navidezno, saj stranka v resnici izpodbija dejansko stanje in dokazno oceno. Ravno to je storil tožnik v reviziji. Trdi sicer, da sta sodišči prve in druge stopnje izvedensko mnenje dr. M. T. in izpovedbo priče T. T. povzeli selektivno. Navedeno bi sicer lahko pomenilo zatrjevanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim podana, kadar ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki – kršitev bi bila torej podana, če bi sodišči izvedensko mnenje in/ali izpovedbo priče povzeli napačno oziroma jima pripisali drugačno vsebino, kot pa jo imata v resnici. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi prve in druge stopnje korektno povzemata tako izvedensko mnenje dr. M. T. (z vsemi možnimi vzroki, ki bi lahko pri tožniku povzročili anterogradno amnezijo) kot izpovedbo priče T. T. (o konkretnem obnašanju tožnika). Z očitkom te procesne kršitve torej revizija izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in ugotovljeno dejansko stanje, česar pa glede na omenjeno omejenost revizijskih razlogov ne more uspešno uveljavljati.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.