Jedro

Zatrjevana nezakonitost odločbe, da gre za poseg v denacionalizacijska upravičenja (začasna odredba po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij pa je bila pravnomočno zavrnjena), daje podlago za presojo, da ni verjetno izkazan nastanek škodljivih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1303/2003-5 z dne 11.8.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je Upravno sodišče Republike Slovenije zavrnilo zahtevo prvotožnika dr. A.M. za izdajo začasne odredbe po 69. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). V njej je predlagal, da sodišče izda začasno odredbo, s katero se Ž.K., Trgovina in gostinstvo d.d., N. (v tem upravnem sporu stranka z interesom), prepove začetek in nadaljevanje samovoljne gradnje objektov v območju G.s., kot je določeno v enotnem dovoljenju za gradnjo z dne 25.4.2003, do pravnomočne rešitve upravnega spora. V upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 26.6.2000, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbama obeh tožnikov zoper navedeno enotno dovoljenje (odločbo Upravne enote K.), tako da je iz spornega enotnega dovoljenja izvzela del parcelne št. 444/1 K. V preostalem je pritožbi zavrnila.

V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo obravnavalo po 2. odstavku 69. člena ZUS. Zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS je s strani tožnika verjetno izkazan nastanek hujših škodljivih posledic ali odvrnitev grozečega nasilja. Tožnik ne navaja oziroma ne konkretizira, kakšne konkretne hujše škodljive posledice (ali grozeče nasilje) mu grozijo v primeru, če bo investitor nadaljeval z gradnjo. Navaja le, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na tolmačenje tožene stranke glede možnega začetka gradnje očitno spodbudilo investitorja, da je hotel že pričeti z gradnjo, ker je trenutno preprečila gradbena inšpektorica, vendar pa obstoji nevarnost ponovitve samovoljnega ravnanja, torej nadaljevanja gradnje. S takšno utemeljitvijo tožnik ni izkazal obstoja neposredne nevarnosti hujših škodljivih posledic, ki bi mu grozile v primeru, če sodišče ne bo izdalo začasne odredbe. Iz tožnikovih navedb ni razvidno, katere so tiste hujše škodljive posledice, ki ga bodo verjetno prizadele in nevarnost njihovega nastopa terja izdajo začasne odredbe.

Tožnik dr. A.M. (pritožnik) v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi navaja, da nastopa v interesu denacionalizacijskih upravičencev in posredno tudi njihovih pravnih naslednikov. Z izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo se križajo interesi upravičencev. Gre za očitno poseganje v pravice denacionalizacijskih upravičencev. Denacionalizacijski postopek traja že 10 let. To je imelo za posledico prodajo nepremičnin s strani G.s. in je omogočilo, da se prej družbeno premoženje pretvori v privatno premoženje. Sodišče ne bi smelo dopustiti, da se s hitrimi rušenji in gradnjami določenih kompleksov onemogoči dokazovanje dejanskega stanja v postopku denacionalizacije. To ogroža interese denacionalizacijskih upravičencev. V tem tožnik vidi nastanek hujših posledic in nasilja. Investitorju (stranki z interesom) je bilo pojasnjeno, da je zoper pravnomočno odločbo o enotnem gradbenem dovoljenju vložena tožba in da bo odločba dokončna šele z rešitvijo upravnega spora, vendar investitor z izgradnjo nadaljuje. V tem tožnik vidi samovoljo in nasilje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh tožbenih navedb. Že s samim dejstvom motenja denacionalizacijskega postopka je verjetno izkazan nastanek hujših škodljivih posledic. Z začetkom gradnje še pred dokončnostjo upravne odločbe sta izkazana nasilje in samovolja.

Stranka z interesom (investitor) Ž.K. d.d. N. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da ni res, da enotno gradbeno dovoljenje očitno posega v pravice denacionalizacijskih upravičencev. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. U 1730/94-10 z dne 3.4.1996 pravnomočno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka glede nepremičnin vl. št. 1925 k.o. K. To je pomenilo dokončno in pravnomočno zavrnitev možnosti, da bi bila navedena zemljišča vrnjena upravičencem v naravi. Zato je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo odobrilo lastninsko preoblikovanje takratnega družbenega podjetja PPC G.s. p.o. v delniško družbo. Vsa pritožbena navajanja o spornosti lastninjenja so brezpredmetna. Postopki so že zdavnaj pravnomočno zaključeni. Delničarji novo nastale delniške družbe PPC G.s. d.d. so postali lastniki njenega premoženja, katerega del so tudi navedena zemljišča. Kasneje je bila delniška družba pripojena k družbi Ž.K. d.d.. Premoženje investitorja ni obremenjeno z denacionalizacijo, kar vse je razvidno iz zemljiške knjige. Ker ni možnosti za vrnitev zemljišč v naravi, tudi pojmovno ni nobene nevarnosti za nastanek školjivih posledic.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS (kot je sodišče prve stopnje zahtevo opredelilo in o njej odločilo, tožena stranka pa tega ne izpodbija), mora biti izpolnjenih več pogojev, med njimi tudi verjetno izkazane hujše škodljive posledice, pri čemer morajo biti te posledice konkretizirane in verjetno izkazane v sami zahtevi. Ti pogoji so določeni posebej. Zatrjevana nezakonitost v sporu izpodbijane odločbe še ne pomeni izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ta pogoj ni izpolnjen. Pritožbeno sodišče se strinja s takšno oceno prvostopnega sodišča in tudi z njegovo odločitvijo, sprejeto na navedeni dejanski in pravni podlagi.

Kot je razvidno iz podatkov predloženega spisa je bila zahteva za izdajo začasne odredbe vložena z isto vlogo kot tožba (28.7.2003). Iz skupne vloge pa izhaja, da je bila začasna odredba utemeljevana z navedbami pod točko IV., medtem ko se ostale navedbe nanašajo na zatrjevano nezakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke. Z utemeljevanjem vložene zahteve, kot izhaja iz vsebine zahteve in kot jo pravilno povzema izpodbijani sklep, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka ne hujših škodljivih posledic kot posebne kategorije posledic in tudi ne grozečega nasilja. Po drugi strani je pri presoji verjetne izkazanosti navedenih posledic upoštevati, da je iz sodbe, na katero opozarja v odgovoru na pritožbo stranka z interesom, razvidno, da je bila zahteva za izdajo začasne odredbe, v postopku denacionalizacije, zavrnjena (sodba U 1730/94-10 z dne 3.4.1996) z obrazložitvijo, da gre pri parcelah, na katere se nanašata denacionalizacijski postopek in začasna odredba, za zemljišče, ki po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji, ne more biti predmet vračanja v postopkih denacionalizacije in zato tudi ne predmet zavarovanja po začasni odredbi po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ker se navedena sodba očitno nanaša na isti nepremičninski kompleks (iste nepremičnine v k.o. K.), kot v tem upravnem sporu izpodbijana odločba tožeče stranke, ni možen zaključek o verjetni izkazanosti hujših škodljivih posledic. Kdaj pa je možen začetek gradnje, določa Zakon o graditvi. Ob neupoštevanju teh določb je predvideno ukrepanje pristojnega inšpektorja in to v javnem interesu, zato varstvo z začasno odredbo v tem sporu (zaradi zatrjevanja samovolje ni potrebno).

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Le posplošene trditve o poseganju v pravice denacionalizacijskih upravičencev ne morejo predstavljati konkretne in verjetne izkazanosti pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, 68. in 69. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanih delih del sklepa sodišča prve stopnje.