Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni pogoji.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se mladoletna otroka J. in S. zaupata v skupno varstvo in vzgojo očetu in materi, in na novo uredilo stike med mladoletnima otrokoma in očetom. Poudarilo je, da je bilo o zaupanju mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo že odločeno s sodno poravnavo P 538/2012-IV, zato ni moglo odločati o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok, ampak o novi odločbi o varstvu in vzgoji skladno s četrtim odstavkom 421. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem sodišče na zahtevo enega od staršev izda novo odločbo o varstvu in vzgoji, če tako zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Kot nosilni razlog je navedlo, da je skupno starševstvo skladno s 105. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) mogoče le v primeru sporazuma med staršema oziroma ob visoki stopnji medsebojnega zaupanja, sporazumevanja in usklajevanja med njima, ne le glede pomembnih, ampak tudi vsakdanjih zadev. Vzpostavitev skupnega starševstva je v konkretnem primeru izključena, saj iz zaslišanja pravdnih strank, izvedenskega mnenja in mnenja centra za socialno delo izhaja, da sta pravdni stranki v konfliktnem odnosu, in toženka prav iz tega razloga odklanja sporazum o skupnem starševstvu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo glede odločitve o spremembi odločbe o zaupanju mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da spremenjene okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, niso takšne, ki bi zahtevale poseg v sodno poravnavo. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o visoki stopnji konfliktnosti med starši, zato, tudi če bi toženka soglašala s skupnim starševstvom, to ne bi bilo v korist mladoletnih otrok.

2. Tožnik je zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o novi odločbi o varstvu in vzgoji, vložil predlog za dopustitev revizije. Navaja, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek, da se mladoletna otroka zaupata v skupno varstvo in vzgojo, zavrnilo iz formalnega razloga oziroma s sklicevanjem na prvi odstavek 105. člena ZZZDR, po katerem je lahko skupno skrbništvo izključno posledica sporazuma obeh staršev. Zmotno je uporabilo določbo četrtega odstavka 421. člena ZPP, saj je toženka tista, ki ovira izvrševanje stikov. Iz obrazložitve izhaja, da sodišče ni upoštevalo vseh tožnikovih navedb v smeri spremenjenih okoliščin, zlasti da že od leta 2012 mesečno prihaja iz Moskve v Slovenijo zaradi izvrševanja stikov z otrokoma, julija 2017 pa se namerava za stalno preseliti v Slovenijo. Mati si zaradi odločbe o varstvu in vzgoji lasti večje pravice do otrok. Sodni izvedenec je v svojem mnenju potrdil, da bi bilo za samo komunikacijo in razreševanje zadev med staršema bolje, če bi imela skupno skrbništvo. Pri obravnavanju konkretnega primera v zvezi s tem ni ugotovil nobenih zadržkov na strani pravdnih strank. Ni res, da nista sposobni sprejemanja skupnih odločitev o vseh za otroka pomembnih vprašanjih, problem je le v tem, da mati tega noče, kar ovira medsebojno sporazumevanje. Sodišče je napačno presojalo predvsem obstoj spremenjenih okoliščin namesto da bi zasledovalo največjo korist mladoletnih otrok. Dodelitev otrok enemu od staršev kljub primernosti obeh sama po sebi ustvarja neenakopraven položaj in je v nasprotju z 8. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Skladno s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Zaunegger proti Nemčiji je odločitev o skupni vzgoji in varstvu mogoča tudi ob odsotnosti soglasja enega od staršev. Tisti od staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, lahko po slovenski zakonodaji soodloča le o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (drugi odstavek 113. člena ZZZDR), kar ga samo po sebi postavlja v neenakopraven položaj. Takšna ureditev pomeni poseg v človekovo pravico do družinskega življenja (8. člen EKČP) in ustvarja neenakopraven položaj v razmerju do drugega roditelja (14. člen EKČP).

3. Postavlja naslednja vprašanja: ali bi moralo sodišče določbo 421. člena ZPP pravilno razlagati tako, da se primarno zasleduje koristi otroka, in ne spremenjene razmere ter ali je sodišče v konkretnem primeru glede na vse s strani tožnika navedene spremenjene razmere (prisotnost tožnika v Sloveniji, materina napačna percepcija njej dodeljenega varstva in vzgoje ter težav v tej zvezi ...) navedeno določbo pravilno uporabilo; - ali in kdaj je mogoče otroka dodeliti v skupno vzgojo in varstvo obema staršema kljub odsotnosti njunega sporazuma in katere okoliščine so pomembne pri presoji tožbenega zahtevka enega od staršev za predodelitev otrok(a) v skupno vzgojo in varstvo obema staršema, sledeč koristim otroka, četudi drugi od staršev, ki mu je otrok že (edinemu) dodeljen v varstvo in vzgojo, s tem ne soglaša in s svojim ravnanjem to ovira; - ali bi pri odločanju o varstvi in vzgoji otrok sodišče primarno moralo izhajati iz skupnega varstva in vzgoje in le takrat, ko bi za to obstajali utemeljeni razlogi varstva otrokovih koristi, otroka dodeliti v varstvo in vzgojo le enemu od staršev; - ali sta v danih okoliščinah tožniku krateni pravici iz 8. in 14. člena EKČP?

4. Predlog ni utemeljen.

5. Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo kot neutemeljen (drugi odstavek 367.c člena ZPP).