Jedro

Odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni samo računska operacija, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom. Upoštevajo se vse okoliščine primera, tudi denarno neocenljivi prispevki staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je za toženo stranko namesto dosedanje mesečne preživnine v valorizirani višini 138,91 EUR, od 01.02.2009 dalje dolžna plačevati preživnino v višini 68,00 EUR. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 207,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da ni sporno, da se je tožniku v letu 2004 rodil še en sin, za katerega ta plačuje preživnino v višini 67,93 EUR, pri tem pa navedlo, da bo to upoštevalo pri izračunu, česar pa ni storilo oz. je to storilo napačno, saj preživnine za drugega otroka ni mogoče kar odšteti. Tožnik tožencu ne more zagotavljati standarda, kot ga je pred tem, ko je bil ta tožnikov edini otrok. Toženec je ob tem edini otrok njegove zakonite zastopnice, kar pomeni da je tožnikova plača bistveno bolj obremenjena kot njena. Izpodbija tudi odločitev o višini toženčevih potreb, saj potrebe obeh tožnikovih sinov ne morejo biti bistveno različne. Preživnina za drugega otroka pa je upoštevajoč tožnikovo finančno situacijo določena v višini 67,93 EUR. Navaja, da so potrebe enoletnega otroka (dojenčka) bistveno višje kot osnovnošolskega otroka. Ker zakonita zastopnica toženca ni podala zahtevka za zvišanje preživnine, sodišče ne bi smelo upoštevati zvišanja toženčevih potreb. Poleg tega pa za otroka zakonita zastopnica prejme tudi otroški dodatek, ki po vedenju tožnika presega 100,00 EUR, toženca pa uveljavlja tudi kot davčno olajšavo. Sodišče s primerjavo plač popolnoma prezre povečanje tožnikovih življenjskih stroškov. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da se stroška najemnine v višini 250,00 EUR ne prizna, ker naj bi si tožnik lahko priskrbel brezplačno stanovanje, saj je takšna zahteva nesprejemljiva. Toženec pa z zakonito zastopnico živi v hiši njenih staršev v popolnoma ločenem stanovanju. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik v bolniškem staležu zaradi bolezni psihične narave, kar vpliva na njegovo pridobitno sposobnost. Na to vpliva tudi stres zaradi kopičenja dolgov iz naslova preživninskih obveznosti, v primeru, da se njegovo stanje še poslabša pa bo pridobitno nesposoben, kar pa ne sme biti cilj, ki ga zasleduje sodišče. Preživninske obveznosti tožnika sodišče ne more utemeljevati zgolj na sorazmerju med plačami, saj pride do nepravičnega zaključka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, poredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik meni, da so se razmere spremenile do te mere, da preživnina v valorizirani višini 138,91 EUR, ki jo je po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 427/2000, z dne 01.03.2000, dolžan plačevati za toženca, ni več primerna. Zatrjuje, da se mu je 28.01.2004 rodil še sin J., za katerega plačuje preživnino v višini 67,93 EUR, da mesečno plačuje najemnino za stanovanje v višini 250,00 EUR, poleg tega pa še 111,58 EUR ostalih stroškov (elektrika, komunala, upravnik), za dodatno zdravstveno zavarovanje še 21,75 EUR, da je bil nad njegovim s.p.-jem uveden postopek stečaja in da ima iz naslova neplačevanja preživnin še stare dolgove. Predlaga, da se preživnina določi v višini 68,00 EUR.

Preživnino sodišče v vsakem konkretnem primeru določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri pa upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, zlasti pa zajema stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129. in 129a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR).

Za odločanje o zahtevku za znižanje preživnine so odločilne okoliščine, ki so obstajale ob zaključku sojenja v postopku P 27/2000, t. i. spremenjene razmere. Pri tem pa ne gre vrednotiti zgolj sprememb na strani tožnika, pač pa tudi na strani preživninskega upravičenca, to je ml. toženca. Ta resda ni postavil tožbenega zahtevka za zvišanje preživnine, česar sodišče prve stopnje tudi niti ni prisodilo, pač pa je spremenjene razmere uveljavljal v bran tožnikovemu tožbenemu zahtevku (odgovor na tožbo, list. št. 7. spisa, podprto z izpovedbo zakonite zastopnice toženca B.M., list. št. 21 spisa).

Potrebam ml. toženca, ki jih je navedla zakonita zastopnica, tožnik tekom postopka ni niti nasprotoval. Tako je bilo ugotovljeno, da potrebe preživninskega upravičenca v starosti 9 let, ki obiskuje osnovno šolo, skupaj znašajo povprečno 350 EUR (po izpovedi zakonite zastopnice: šolska malica 20 EUR, ostala hrana 150 – 200 EUR, šolanje 50 EUR, osebna higiena 10 EUR, garderoba 100 EUR), medtem ko so v času odločanja v letu 2000 te znašale 230,00 EUR. Tožnik v pritožbi tako ugotovljenim potrebam pavšalno nasprotuje, saj naj bi bili stroški za dojenčke oz. majhne otroke bistveno večji kot za osnovnošolske otroke. Takšne navedbe pa so že po logičnem razmisleku življenjsko nesprejemljive, saj je splošno znano, da potrebe rastejo z otrokom.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je njegov povprečen osebni dohodek v zadnjih šestih mesecih znašal 762,00 EUR, kakor je izkazano s plačilnimi listami, ki jih je predložil tožnik sam. Res je v svoji izpovedbi tožnik povedal, da je v bolniškem staležu, niti s svojo izpovedbo (v njej je navedel, da njegova neto plača znaša nekaj čez 700 EUR mesečno, kar potrjuje le ugotovitve sodišča) niti z drugimi dokazi pa ni prikazal višine prejetih dohodkov, ki naj bi bili v času bolniške nižji. Tožnik je tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme glede dejstev, na katere opira svoje zahtevke, čemur pa ni zadostil. Pritrditi gre sicer pritožbi, da zahteva sodišča, da naj si tožnik zagotovi brezplačno stanovanje pri materi in njenem partnerju, ni realna in da je potrebno pri ugotavljanju tožnikovih zmožnosti upoštevati tudi stroške najemnine. Glede na prejetih približno 760,00 EUR, od katerih gre odšteti 68,00 EUR, kolikor tožnik plačuje preživnine za drugega otroka (drugačno vrednotenje te preživninske obveznosti ni sprejemljivo, kakor tudi ne gre upoštevati stroškov dodatnega zavarovanja), 250,00 EUR najemnine in 110,00 EUR mesečnih stroškov, tožniku ostane dobrih 330,00 EUR za preživljanje sebe in ml. toženca.

Zakonita zastopnica toženca ima resda višje dohodke, dobrih 900,00 EUR mesečno in toženec je njen edini preživninski upravičenec, del njegovih potreb pa je krit tudi z otroškim dodatkom. Ta po izpovedi zakonite zastopnice znaša 23,00 EUR mesečno. Tožnik tekom postopka takšni višini ni nasprotoval, tudi v pritožbi pa je zgolj pavšalno zatrjeval, da po njegovem vedenju ta znaša približno 100,00 EUR mesečno, v potrditev pa ni predlagal nobenega dokaza. S tem pa kljub dovoljeni pritožbeni novoti ni izpolnil minimuma glede navajanja dejstev in dokazov, ki bi narekoval ponovno ugotavljanje višine otroškega dodatka.

Za pokritje potreb mladoletnega tožnika je po odbitju prejetega otroškega dodatka v višini 23,00 EUR tako potrebno zagotoviti skoraj 330,00 EUR. Delež, ki odpade na tožnika v višini 138,00 EUR (kar ne predstavlja polovice tožnikovega razpoložljivega dohodka v višini dobrih 330,00 EUR) ne dosega niti polovice zneska, potrebnega za pokritje toženčevih potreb, saj večji del, približno 58% preživninske obveznosti nosi zakonita zastopnica. Resda ima nekaj višje prihodke in je toženec njen edini otrok, kar pa ne utemeljuje tožnikovega predloga, da bi zakonita zastopnica nosila še večji delež. Zgolj primerjava dohodkov pa ne more biti razlog za določitev nižjega tožnikovega prispevka, saj odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni samo računska operacija, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom, upoštevajoč predvsem okoliščino, da zakonita zastopnica v celoti nosi breme vsakdanje skrbi in težav odraščajočega otroka, saj tožnik z njim že 3 leta ni imel stikov. Ker je tožnik mlad (36 let) in kot že obrazloženo, pridobitno sposoben, je pritožbeno sodišče mnenja, da bo lahko poskrbel za redno plačevanje mesečne preživnine v višini 138,93 EUR, pa tudi za poravnavo starih dolgov, ki sicer na odločitev ne morejo vplivati. Pri odmeri preživnine dolžnost zavezanca ni samo tista, ki izhaja iz njegovih rednih dohodkov in premoženja, ampak tudi tista zmožnost, ki jo je toženec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost izpolni.

Prav tako na odločitev ne more vplivati stečaj tožnikovega podjetja, saj je tožnikova materialna zmožnost preživljanja izkazana z njegovimi prihodki. Merilo za določitev tožnikove obveznosti tudi ni višina preživnine, ki jo tožnik plačuje za drugega otroka, saj se potrebe otroka ugotavljajo v vsakem primeru posebej glede na okoliščine, ki obstajajo v času sojenja. Tožnik zgolj pavšalno še navaja, da zakonita zastopnica toženca uveljavlja kot davčno olajšavo, kar pa na njegovo obveznost ne more vplivati.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).