Jedro

Jedro

Ni mogoče šteti, da zaposleni opravlja delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, če opravlja delo svojega delovnega mesta, ki pa je enako delu drugega sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu. S tem tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo, kar pa ne more biti predmet individualnega delovnega spora.

Ni mogoče šteti, da zaposleni opravlja delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, če opravlja delo svojega delovnega mesta, ki pa je enako delu drugega sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu. S tem tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo, kar pa ne more biti predmet individualnega delovnega spora.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da:

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da:

-se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 30. 11. 2018 plačati razliko v plači med plačo za 42. plačni razred skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki ter izplačano plačo za 41. plačni razred, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od razlik v plačah za obdobje od oktobra 2016 do septembra 2018 od 28. 10. 2018 dalje do plačila, od razlike v plači za mesec oktober 2018 od 11. 11. 2018 dalje do plačila in od razlike v plači za mesec november 2018 od 11. 12. 2018 dalje do plačila;

-se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 30. 11. 2018 plačati razliko v plači med plačo za 42. plačni razred skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki ter izplačano plačo za 41. plačni razred, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od razlik v plačah za obdobje od oktobra 2016 do septembra 2018 od 28. 10. 2018 dalje do plačila, od razlike v plači za mesec oktober 2018 od 11. 11. 2018 dalje do plačila in od razlike v plači za mesec november 2018 od 11. 12. 2018 dalje do plačila;

-je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.039,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

-je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.039,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti stroške pritožbe v znesku 275,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti stroške pritožbe v znesku 275,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 30. 11. 2018 plača razliko v plači med plačo za 42. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki ter izplačano plačo za 41. plačni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od razlik v plačah od oktobra 2016 do septembra 2018 od 28. 10. 2018 dalje do plačila, od razlike v plači za oktober 2018 od 11. 11. 2018 dalje do plačila in od razlike v plači za november 2018 od 11. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov razlike v plači od oktobra 2016 do septembra 2018 za čas pred 28. 10. 2018, od prisojenega zneska razlike v plači za oktober 2018 za čas od 6. 11. 2018 do 10. 11. 2018 in od prisojenega zneska razlike v plači za november 2018 za čas od 6. 12. 2018 do 10. 12. 2018) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 1.508,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 30. 11. 2018 plača razliko v plači med plačo za 42. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki ter izplačano plačo za 41. plačni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od razlik v plačah od oktobra 2016 do septembra 2018 od 28. 10. 2018 dalje do plačila, od razlike v plači za oktober 2018 od 11. 11. 2018 dalje do plačila in od razlike v plači za november 2018 od 11. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov razlike v plači od oktobra 2016 do septembra 2018 za čas pred 28. 10. 2018, od prisojenega zneska razlike v plači za oktober 2018 za čas od 6. 11. 2018 do 10. 11. 2018 in od prisojenega zneska razlike v plači za november 2018 za čas od 6. 12. 2018 do 10. 12. 2018) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 1.508,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper I. in III. točko sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo njenih stroškov. Povzema potek postopka pred sodiščem prve stopnje in navaja, da tožnik tožbe ni popravil in dopolnil skladno s pozivom sodišča prve stopnje z dne 25. 1. 2024, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje nepopolno in za obravnavanje neprimerno tožbo zavreči, saj tožbeni zahtevek ni določen in jasen, ni namreč navedeno, kakšne zneske se zahteva iz naslova razlike v plači niti koliko zahteva iz naslova dodatkov in katerih. Trdi, da tožnik tudi po spremembi tožbe po vsebini izpodbija zakonitost akta o sistemizaciji oziroma skuša doseči drugačno vrednotenje konkretnega delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa v individualnem delovnem sporu ni dopustno. Kot odločilno izpostavlja, da mu je bila plača v pogodbah z aneksi in sklepi določena skladno z vsakokratnim veljavnim aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, sprejem in vsebina katerega je v pristojnosti delodajalca. Sklicuje se na 3. člen ZSPJS. Navaja, da so bili vsi njeni akti (pogodbe o zaposlitvi in aneksi) v skladu s sprejeto sistemizacijo delovnih mest, sodišče pa vrednotenja delovnih mest delodajalca ne more presojati. Trdi, da je bil tožnik skladno s sistemizacijo uvrščen v ustrezni plačni razred, določen za njegovo delovno mesto, opravljal je naloge svojega delovnega mesta in ne nalog drugega delovnega mesta, zaradi česar ni upravičen do plačila razlike v plači. Presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca je po njenem mnenju lahko le predmet kolektivnega delovnega spora. Meni, da tožnik z dokazovanjem, da je opravljal enako delo kot višji kriminalistični inšpektor specialist SKP, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta oziroma opravljanja dela na njem v višjem plačnem razredu v nasprotju s sistemizacijo, saj presoja zakonitosti sistema plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti. Ker tožnik ni prejemal nižje plače od določene v pogodbah o zaposlitvi, v aneksih in sklepih po sistemizaciji, po njenem mnenju zahtevek ni utemeljen. Ker bi moral biti tožnikov zahtevek zavrnjen, uveljavlja povračilo prvostopenjskih stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

2.Zoper I. in III. točko sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo njenih stroškov. Povzema potek postopka pred sodiščem prve stopnje in navaja, da tožnik tožbe ni popravil in dopolnil skladno s pozivom sodišča prve stopnje z dne 25. 1. 2024, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje nepopolno in za obravnavanje neprimerno tožbo zavreči, saj tožbeni zahtevek ni določen in jasen, ni namreč navedeno, kakšne zneske se zahteva iz naslova razlike v plači niti koliko zahteva iz naslova dodatkov in katerih. Trdi, da tožnik tudi po spremembi tožbe po vsebini izpodbija zakonitost akta o sistemizaciji oziroma skuša doseči drugačno vrednotenje konkretnega delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa v individualnem delovnem sporu ni dopustno. Kot odločilno izpostavlja, da mu je bila plača v pogodbah z aneksi in sklepi določena skladno z vsakokratnim veljavnim aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, sprejem in vsebina katerega je v pristojnosti delodajalca. Sklicuje se na 3. člen ZSPJS. Navaja, da so bili vsi njeni akti (pogodbe o zaposlitvi in aneksi) v skladu s sprejeto sistemizacijo delovnih mest, sodišče pa vrednotenja delovnih mest delodajalca ne more presojati. Trdi, da je bil tožnik skladno s sistemizacijo uvrščen v ustrezni plačni razred, določen za njegovo delovno mesto, opravljal je naloge svojega delovnega mesta in ne nalog drugega delovnega mesta, zaradi česar ni upravičen do plačila razlike v plači. Presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca je po njenem mnenju lahko le predmet kolektivnega delovnega spora. Meni, da tožnik z dokazovanjem, da je opravljal enako delo kot višji kriminalistični inšpektor specialist SKP, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta oziroma opravljanja dela na njem v višjem plačnem razredu v nasprotju s sistemizacijo, saj presoja zakonitosti sistema plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti. Ker tožnik ni prejemal nižje plače od določene v pogodbah o zaposlitvi, v aneksih in sklepih po sistemizaciji, po njenem mnenju zahtevek ni utemeljen. Ker bi moral biti tožnikov zahtevek zavrnjen, uveljavlja povračilo prvostopenjskih stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na tam naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na tam naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožnika za plačilo "po dejanskem delu", tj. plačilo razlike v plači med 41. in 42. plačnim razredom za sporno obdobje (1. 10. 2016 do 30. 11. 2018) na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in 13. točko 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ker je ugotovilo, da je tožnik, zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist - poligrafski preiskovalec, šifra delovnega mesta 62279 oziroma C037008, opravljal enako delo kot druga zaposlena pri toženki na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec, šifra 62208 oziroma C037036.

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožnika za plačilo "po dejanskem delu", tj. plačilo razlike v plači med 41. in 42. plačnim razredom za sporno obdobje (1. 10. 2016 do 30. 11. 2018) na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in 13. točko 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ker je ugotovilo, da je tožnik, zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist - poligrafski preiskovalec, šifra delovnega mesta 62279 oziroma C037008, opravljal enako delo kot druga zaposlena pri toženki na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec, šifra 62208 oziroma C037036.

7.Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je tožniku pravilno obračunavala plačo za delo na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist - poligrafski preiskovalec, šifra delovnega mesta 62279 oziroma C037008, na katerega se nanašajo sklep z dne 6. 9. 2016 (A 1) in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2018 (A2) ter 20. 4. 2018 (A 3). Tožnik svojega zahtevka ni utemeljeval s tem, da bi opravljal drugo delo od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi oziroma na katerega se je nanašal sklep o razporeditvi na delo, pač pa je zatrjeval, da je to delo identično delu višje vrednotenega delovnega mesta, zaradi česar mu pripada tudi enako plačilo za delo, kot je predvideno za navedeno višje vrednoteno delovno mesto (višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec, šifra 62208 oziroma C037036), in ne (le) plačilo, ki je skladno s sistemizacijo predvideno za njegovo delovno mesto, kakor je bilo opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi z aneksi.

7.Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je tožniku pravilno obračunavala plačo za delo na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist - poligrafski preiskovalec, šifra delovnega mesta 62279 oziroma C037008, na katerega se nanašajo sklep z dne 6. 9. 2016 (A 1) in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2018 (A2) ter 20. 4. 2018 (A 3). Tožnik svojega zahtevka ni utemeljeval s tem, da bi opravljal drugo delo od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi oziroma na katerega se je nanašal sklep o razporeditvi na delo, pač pa je zatrjeval, da je to delo identično delu višje vrednotenega delovnega mesta, zaradi česar mu pripada tudi enako plačilo za delo, kot je predvideno za navedeno višje vrednoteno delovno mesto (višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec, šifra 62208 oziroma C037036), in ne (le) plačilo, ki je skladno s sistemizacijo predvideno za njegovo delovno mesto, kakor je bilo opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi z aneksi.

8.Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta in je posledično zahtevku ugodilo na podlagi t. i. plačila po dejanskem delu. Tožnik namreč ni opravljal nalog drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, temveč je opravljal naloge svojega delovnega mesta skladno z vsakokratnim Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (akt o sistemizaciji, izpisek za navedeni delovni mesti v prilogi A 4). Ni mogoče šteti, da zaposleni opravlja delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, če opravlja delo svojega delovnega mesta, ki pa je enako delu drugega sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu. Toženka pravilno uveljavlja, da s tem tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih (višji kriminalistični inšpektor specialist - poligrafski preiskovalec, šifra 62279 oziroma C037008 ter višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec, šifra 62208 oziroma C037036) predvideva različno plačilo, kar pa ne more biti predmet individualnega delovnega spora. V primerljivih primerih pritožbenega sodišča1 je bilo zavzeto stališče, da je presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca (med katere sodi tudi akt o sistemizaciji) po 6. členu ZDSS-1 lahko le predmet kolektivnega delovnega spora, tudi sicer pa sodišče v delovnem sporu ne more naložiti delodajalcu spremembe sistemizacije.2 Tožnik z dokazovanjem, da je opravljal enako delo kot delavca na drugem delovnem mestu, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta v nasprotju z veljavnim aktom o sistemizaciji, saj presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, glede na z zakonom urejen sistem plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti.3 Ker je bil tožnik uvrščen v ustrezni plačni razred, določen za njegovo delovno mesto, in je tudi prejemal dogovorjeno plačo, pri plači ni bil prikrajšan.

8.Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta in je posledično zahtevku ugodilo na podlagi t. i. plačila po dejanskem delu. Tožnik namreč ni opravljal nalog drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, temveč je opravljal naloge svojega delovnega mesta skladno z vsakokratnim Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (akt o sistemizaciji, izpisek za navedeni delovni mesti v prilogi A 4). Ni mogoče šteti, da zaposleni opravlja delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, če opravlja delo svojega delovnega mesta, ki pa je enako delu drugega sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu. Toženka pravilno uveljavlja, da s tem tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih (višji kriminalistični inšpektor specialist - poligrafski preiskovalec, šifra 62279 oziroma C037008 ter višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec, šifra 62208 oziroma C037036) predvideva različno plačilo, kar pa ne more biti predmet individualnega delovnega spora. V primerljivih primerih pritožbenega sodišča1 je bilo zavzeto stališče, da je presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca (med katere sodi tudi akt o sistemizaciji) po 6. členu ZDSS-1 lahko le predmet kolektivnega delovnega spora, tudi sicer pa sodišče v delovnem sporu ne more naložiti delodajalcu spremembe sistemizacije.2 Tožnik z dokazovanjem, da je opravljal enako delo kot delavca na drugem delovnem mestu, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta v nasprotju z veljavnim aktom o sistemizaciji, saj presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, glede na z zakonom urejen sistem plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti.3 Ker je bil tožnik uvrščen v ustrezni plačni razred, določen za njegovo delovno mesto, in je tudi prejemal dogovorjeno plačo, pri plači ni bil prikrajšan.

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob nespremenjenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob nespremenjenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

10.Zaradi spremenjenega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, je skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan toženki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa krije sam. Toženki se na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) prizna naslednje potrebne stroške: za sestavo odgovora na tožbo 300 točk, za vsako od treh pripravljalnih vlog 225 točk, za zastopanje na prvem naroku 300 točk in za odsotnost iz pisarne 40 točk, za zastopanje na drugem naroku 150 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk in za urnino 200 točk ter materialne stroške v višini 27 točk, skupaj 1.732 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) 1.039,20 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude toženki dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

10.Zaradi spremenjenega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, je skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan toženki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa krije sam. Toženki se na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) prizna naslednje potrebne stroške: za sestavo odgovora na tožbo 300 točk, za vsako od treh pripravljalnih vlog 225 točk, za zastopanje na prvem naroku 300 točk in za odsotnost iz pisarne 40 točk, za zastopanje na drugem naroku 150 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk in za urnino 200 točk ter materialne stroške v višini 27 točk, skupaj 1.732 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) 1.039,20 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude toženki dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

11.Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in sledilo njenemu predlogu za zavrnitev tožbenega zahtevka, za odločitev niso bistvene druge pritožbene navedbe (glede nedoločnosti tožbenega zahtevka in ravnanja sodišča prve stopnje, ki njegove tožbe kljub pozivanju k popravi ni zavrglo), zato njihova presoja ni bila potrebna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in sledilo njenemu predlogu za zavrnitev tožbenega zahtevka, za odločitev niso bistvene druge pritožbene navedbe (glede nedoločnosti tožbenega zahtevka in ravnanja sodišča prve stopnje, ki njegove tožbe kljub pozivanju k popravi ni zavrglo), zato njihova presoja ni bila potrebna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Ker je toženka s pritožbo uspela, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, njej pa mora povrniti potrebne stroške pritožbe, in sicer: nagrado za pritožbo 459 točk in materialne stroške 9 točk, skupaj 459 točk oziroma 275,40 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

12.Ker je toženka s pritožbo uspela, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, njej pa mora povrniti potrebne stroške pritožbe, in sicer: nagrado za pritožbo 459 točk in materialne stroške 9 točk, skupaj 459 točk oziroma 275,40 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

-------------------------------

-------------------------------

1Glej odločitvi Pdp 308/2024 in Pdp 334/2024.

1Glej odločitvi Pdp 308/2024 in Pdp 334/2024.

2Prim. odločitve pritožbenega sodišča Pdp 480/2020, Pdp 242/2020 in Pdp 277/2018.

2Prim. odločitve pritožbenega sodišča Pdp 480/2020, Pdp 242/2020 in Pdp 277/2018.

3Prim. odločitev vrhovnega sodišča VIII Ips 55/2020.

3Prim. odločitev vrhovnega sodišča VIII Ips 55/2020.

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 5 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 42 Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 2, 2-13 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 6

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 5 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 42 Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 2, 2-13 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.