Jedro

Zahtevek na izplačilo deleža družbe zaradi izključitve iz družbe je mogoče vložiti le proti družbi, ne pa proti družbenikom (437. člen ZGD).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca kot družbenika družbe L., p. d.o.o. L., P. izključilo iz družbe. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Tožnika kot družbenika sta povzročila, da toženec pri upravljanju družbe ni mogel sodelovati, saj sta sedež podjetja neznano kam preselila z osnovnimi sredstvi vred. Zatrjevano nesodelovanje pri upravljanju družbe torej ne more biti razlog za toženčevo izključitev. Najemnino za uporabo garaže si je toženec sicer vzel sam, vendar je s tem iz sredstev družbe poravnal svojo lastno terjatev do nje. Njegovo ravnanje ni bilo protipravno, to pa velja tudi za uporabo žiga družbe, saj je bil za zastopanje podjetja pooblaščen. Ustanavljanje vzporednega podjetja je bil prvotno skupni projekt pravdnih strank. Sicer pa tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj bi bil toženec v primeru izključitve v skladu z določili zakona o gospodarskih družbah ter po statutu družbe upravičen do izplačila tržne vrednosti svojega deleža. Tožbeni zahtevek bi obveznost tožnikov, da tožencu plačata vrednost deleža, moral vsebovati. Končno pa je breme dokazovanja obstoja pogojev za izključitev na tožeči stranki - tej pa dokaz ni uspel. Tožencu torej ni mogoče naložiti, da mora dokazati neutemeljenost tožbenih navedb.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizija ni obrazložila izpodbijani sodbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glavne revizijske trditve se nanašajo na očitek napačne pravne presoje ugotovljenih dejstev. V to področje je mogoče uvrstiti tudi trditev, da bi moral tožbeni zahtevek vsebovati obveznost tožnikov, da tožencu izplačata vrednost njegovega deleža v družbi. Sodišče druge stopnje je izčrpno obrazložilo, na podlagi katerih določb zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. list RS, št. 30/93) je tožbeni zahtevek tožnikov kljub temu sklepčen. Sklepčnost tožbenega zahtevka se namreč presoja po materialnem pravu, v katerega okvir spada tudi pravilo o dokaznem bremenu. Procesna vsebina tega pravila izhaja iz določbe 219. člena ZPP. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Izpodbijana sodba ni kršila te procesne določbe zaradi utemeljitve, "da se tožencu ni uspelo razbremeniti očitka, da ni sodeloval pri upravljanju družbe". Iz njenih razlogov namreč sledi ocena vseh v okviru določbe 220. člena ZPP izvedenih dokazov - ta pa je taka, da je tožeča stranka svoje trditve dokazala, toženec pa ne. V področje dokazne ocene pa se revizijsko sodišče ne sme podajati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Pravna podlaga za presojo zbranih dejstev je v tem primeru v določbah ZGD (tretji odstavek 436. in peti odstavek 437. člena) in statutu družbe L. d.o.o. Ni razloga, ki bi mogel ovreči ugotovitev, da je toženec z ustanovitvijo vzporednega podjetja z enakim predmetom dejavnosti kršil določbo 15. člena statuta družbe in s tem družbi L. d.o.o. povzročil škodo. Dejanske ugotovitve o toženčevem nesodelovanju pri upravljanju družbe ter o prekoračitvi pooblastil z uporabo žiga družbe ter izplačilom uporabnine garaže so nadaljnji razlog za utemeljeno uporabo sankcije po določbi tretjega odstavka 436. člena ZGD. Revizija v tej smeri pravne presoje ne zanika, graja le dokazno oceno, ki je bila njena podlaga. Trditve, ki se nanašajo na oceno, ali sta iz soupravljanja toženca izključila tožnika, ali se je izključil sam, posegajo v presojo verodostojnosti in prepričljivosti izpovedi zaslišanih strank in oceno drugih dokazov. Take pa ne morejo biti predmet revizijske obravnave. S pravno oceno toženčevih ravnanj, ki se nanašajo na izplačila uporabnine za garažo (brez soglasja ostalih družbenikov) in uporabo žiga v času, ko toženec ni več imel potrebnih pooblastil, pa se revizijsko sodišče strinja. Toženec je v teh primerih ravnal protipravno - v prvem primeru zaradi samovoljnosti, v drugem zaradi izostanka pooblastila.

Sicer pa v okviru te pravde po določbi petega odstavka 437. člena ZGD ni mogoče obravnavati eventualnega toženčevega nasprotnega zahtevka na izplačilo vrednosti deleža, ki ga ima v družbi. Za obravnavanje takšnega zahtevka je namreč pasivno legitimirana družba L. d.o.o., ne pa tožnika kot družbenika. Takšen nasprotni tožbeni zahtevek s strani toženca pa oblikovno niti ni bil postavljen.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Revizijo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).