Jedro

Zasnova predloga od Vrhovnega sodišča terja, da samo išče povezavo med postavljenimi vprašanji, obrazložitvijo predloga in nosilnimi stališči izpodbijane sodbe. Zato ne ustreza zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, katerih namen je omogočiti hiter in učinkovit preizkus pogojev za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje investicij, podjetništva in internacionalizacije, št. 302-2-01580/2023/4 z dne 25. 10. 2023. S to odločbo je toženka odločila, da mora tožnica v zvezi z vlogo za dodelitev enostavne pomoči za gospodarstvo po Zakonu o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (v nadaljevanju ZPGOPEK) vrniti prejeta sredstva v višini 142.599,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pojasnilo, da šesti odstavek 3. člena ZPGOPEK določa izključitveni pogoj, po katerem do pomoči za gospodarstvo za električno energijo ni upravičen subjekt, ki spada med odjemalce po podzakonskem aktu, ki določa ceno električne energije za mikro, mala in srednja podjetja. Presodilo je, da je ta pogoj veljal tudi za tožnico, saj je bil ob oddaji njene vloge že v veljavi podzakonski akt, ki je določal ceno električne energije za navedene odjemalce (Uredba 1),1 zato je bil izključitveni pogoj dovolj jasen in pomensko določen. Nadalje je presodilo, da za odločitev ni pravno pomembno, ali je tožnica spadala tudi med odjemalce po pozneje sprejeti Uredbi 2 2 oziroma ali se šesti odstavek 3. člena ZPGOPEK nanaša tudi na to uredbo, saj se je izpodbijana odločba nanašala na sredstva, izplačana za obdobje, v katerem je veljala Uredba 1. Na tej podlagi je pritrdilo odločitvi toženke o vračilu že izplačanih sredstev.

3.Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj dopusti revizijo glede naslednjih vprašanj:

Ali je materialnopravno pravilna in ustavno skladna (člen 155 Ustave RS) razlaga zakonske določbe, ki kot pogoj za prejem pomoči določa okoliščino, uveljavljeno z novelo zakona šele po izteku dela časovnega obdobja, za katerega se pomoč dodeljuje (t.i. neprava retroaktivnost), in ali takšna razlaga prekomerno posega v načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS), če subjekt v času trajanja tega obdobja (npr. januarja) ni mogel vedeti, da bo ta okoliščina kasneje postala izključitveni razlog?

Ali zadošča standardom pravne varnosti in načela določnosti pravnih norm (lex certa), da zakon izključitveni pogoj za dodelitev pomoči opredeli s sklicevanjem na podzakonski akt (blanketna norma), pri čemer vsebina tega pogoja v času sprejema zakona ni bila določena oziroma se je vsebina podzakonskega akta, na katerega zakon napotuje, naknadno in retroaktivno spremenila ali podaljšala s strani izvršilne veje oblasti?

Ali predstavlja kršitev načela delitve oblasti in hierarhije pravnih aktov situacija, v kateri upravni organ in sodišče razlagata zakonsko določbo na podlagi nezavezujočega mnenja ministrstva (izvršilne veje oblasti), namesto da bi uporabila jezikovno in namensko razlago veljavnega zakona, in ali lahko podzakonski akt (Uredba) ex lege izključi pravico, ki jo subjektu podeljuje zakon, ne da bi zakon to izrecno in določno pooblastil?

Ali zahteva po vračilu že pridobljenih sredstev na podlagi zakonskega pogoja, ki v času prejema sredstev še ni veljal, pomeni nedopusten poseg v že pridobljene pravice in s tem kršitev ustavne prepovedi retroaktivnosti ter načela pravne varnosti?

Ali je dopustno, da se kasneje uveljavljen izključitveni pogoj uporabi kot pravna podlaga za zahtevo po vračilu sredstev, izplačanih za obdobje pred uveljavitvijo tega pogoja, in ali takšna razlaga predstavlja kršitev prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov (retroaktivnosti) ter poseg v načelo zaupanja v pravo in pravno varnost?

Ali je dopustno, da se izključevalni element iz šestega odstavka 3. člena ZPGOPEK uporabi kot pravna podlaga za vračilo že izplačanih sredstev za mesece upravičenega obdobja pred uveljavitvijo tega pogoja in ali takšna razlaga pomeni nedopusten poseg v že pridobljene pravice po 155. členu Ustave ter hkrati nedopusten poseg v pravno varnost po 2. členu Ustave?

Ali je ustavno skladno, da ima pomoč, ki je določena z Uredbo, prednost pred pomočjo, ki jo določa Zakon, glede na to, da je uredba pravno formalno hierarhično po njeni veljavnosti podrejena zakonskemu aktu?

Ali blanketna zakonska norma, ki vsebino pogoja v celoti prepušča podzakonskemu aktu, zadošča standardom jasnosti in določnosti pravnih predpisov (načelo lex certa), da lahko služi kot veljavna pravna podlaga za naložitev obveznosti vračila sredstev?

Ali je dopustno, da zakon določi izključitveni element zgolj s sklicevanjem na drug predpis, ne da bi bila vsebina prepovedi ali pogoja jasno razvidna iz samega zakona, in ali je takšna norma dovolj predvidljiva, da opravičuje poseg v pravni položaj upravičenca (zahtevo po vračilu)?

Ali je z vidika načela pravne varnosti dopustno, da zakon podlago za vračilo prejete koristi opredeli zgolj s splošnim sklicevanjem na podzakonski predpis, ne da bi bili v samem zakonu določeni vsebinski okviri takšnega posega v pravni položaj upravičenca?

Ali je blanketna norma "podzakonski akt, ki določa ceno električne energije za mikro, mala in srednje velika podjetja," v šestem odstavku 3. člena ZPGOPEK-A dovolj določna z vidika jasnosti in predvidljivosti pravne norme, da lahko predstavlja izključitveni element in podlago za vračilo?

Ali lahko organ na podlagi šestega odstavka 3. člena ZPGOPEK odredi vračilo že izplačane pomoči, če je edina podlaga za izključitev upravičenca zgolj njegov ex lege status po Uredbi o določitvi cene električne energije za mikro, mala in srednja podjetja, pri čemer zakonito uveljavljena pomoč po ZPGOPEK temelji na aktivni vlogi in ima vračilo neposredne premoženjske posledice?

Ali je razlaga, po kateri se zakonski izključitveni element določen v šestem odstavku 3. člena ZPGOPEK-A uporabi za celotno upravičeno obdobje, glede na to, da je bil ta izključitveni element v času vložitve vloge časovno zamejen le s takrat veljavnim podzakonskim aktom (Uredba 1), Vlada pa je šele naknadno z drugim podzakonskim aktom (Uredba 2) podaljšala veljavnost prvega podzakonskega akta in s tem nepredvidljivo razširila obseg izključitvenega elementa na obdobje, za katerega je upravičenec vlogo že oddal, v skladu z načelom jasnosti in določnosti pravnih norm ter varstvom zaupanja v pravo po 2. členu Ustave RS?

4.Predlog ni popoln.

5.V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če stranka ne ravna po navedenem odstavku, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena). Namen navedenih zahtev je omogočiti učinkovit preizkus pogojev za dopustitev revizije in s tem uresničevanje precedenčne vloge Vrhovnega sodišča.

6.Iz teh določb izhaja, da mora predlagatelj za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.

7.Predlog je zasnovan tako, da predlagateljica večji del nameni obrazložitvi, v kateri obširno izpodbija razloge izpodbijane sodbe, šele v zaključku pa oblikuje trinajst vprašanj. Takšna zasnova ne omogoča hitrega, jasnega in nedvoumnega preizkusa, ali posamezno vprašanje izpolnjuje zahteve iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Iz predloga namreč ni mogoče jasno razbrati, na katero nosilno stališče izpodbijane sodbe posamezno vprašanje izpodbija, katero pravno pravilo naj bi bilo kršeno, zakaj naj bi bilo stališče Upravnega sodišča napačno ter zakaj bi odgovor na posamezno vprašanje presegal pomen konkretne zadeve. Predlagateljica pri posameznih vprašanjih tudi ni jasno opredelila konkretnega pravnega problema, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo, ter pojasnila njegovo povezavo z nosilnimi stališči izpodbijane sodbe. Takšna zasnova predloga od Vrhovnega sodišča terja, da samo išče povezavo med postavljenimi vprašanji, obrazložitvijo predloga in nosilnimi stališči izpodbijane sodbe. Zato ne ustreza zahtevam iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, katerih namen je omogočiti hiter in učinkovit preizkus pogojev za dopustitev revizije.

8.Poleg navedenega glede več postavljenih vprašanj ni razvidno niti, da bi se nanašala na nosilna stališča izpodbijane sodbe. To velja za vprašanja, ki se nanašajo na naknadno podaljšanje uredbenega režima z Uredbo 2, uporabo mnenja ministrstva pri razlagi zakona ter domnevno hierarhično razmerje med ZPGOPEK in podzakonskim aktom. Tudi zato ta vprašanja ne morejo utemeljiti dopustitve revizije.

9.Ker predlog iz navedenih razlogov ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka istega člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

10.Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Uredba o določitvi cene električne energije za mikro, mala in srednja podjetja (Uradni list RS, št. 167/22 in 4/23), ki je določala regulirano ceno električne energije za obdobje od 1. 1. do 30. 6. 2023.

2Uredba o določitvi cene električne energije za mikro, mala in srednja podjetja (Uradni list RS, št. 45/23), ki je določala ceno električne energije za obdobje od 1. 7. do 31. 12. 2023.

3Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča X DoR 20/2025 z dne 1. 10. 2025, 8. točka obrazložitve ter tam navedeno sodno prakso.

4Glej na primer sklepa Vrhovnega sodišča X DoR 67/2025 z dne 19. 11. 2025, 6. točka obrazložitve, in X DoR 179/2025 z dne 11. 3. 2026, 6. točka obrazložitve, ter tam navedeno sodno prakso.

5Glej sklep Vrhovnega sodišča II DoR 189/2017 z dne 19. 10. 2017, 10. točka obrazložitve.