Jedro

Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju s takojšnjo izročitvijo premoženja. To pogodbo je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju dednega prava, vendar pa je kljub temu ni obravnavalo le na podlagi določb zakona o dedovanju - ZD, ampak tudi ob upoštevanju določb zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - (čezmerno prikrajšanje, oderuštvo, spremenjene razmere). Kljub pomotni pravni opredelitvi sklenjene pogodbe, je tedaj pri odločanju o uveljavljenih tožbenih zahtevkih ugotavljalo dejansko stanje tudi glede obligacijskopravnih razlogov za ničnost in neveljavnost sklenjene pogodbe in pri svoji odločitvi uporabilo določbe ZOR, ki se nanašajo na ničnost in neveljavnost sklenjenih pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti izročilne pogodbe, ki so jo 30.10.1990 sklenili dr. P. B. ter M. in S. L. Zato je zavrnilo tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da bi toženca vrnila sporne nepremičnine in izstavila za zemljiškoknjižni vpis ustrezno listino, tožniki pa bi jima sočasno in nerazdelno plačali 150.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s pravdnimi stroški je sklenilo, da jih morajo tožniki povrniti tožencema v znesku 101.162 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo z napačnega materialnopravnega stališča, dejansko stanje pa je prilagodilo zmotni materialnopravni presoji. Zato njegovi zaključki niso pravilni. Zlasti so zmotne ugotovitve, da je dr. B. sam odklonil pomoč in da toženca nista samovoljno prenehala z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Zmotno so ocenjene tudi izpovedbe tožnikov in priče M. Ž. Dokazna ocena sodišč pa je zlasti pomanjkljiva s stališča obligacijskopravnih pravil. Ker materialnopravno izhodišče sodišč v dosedanjem postopku ni bilo pravilno, so v bistvu napačni vsi njuni zaključki. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen Zakona o pavdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP). Zato revizijskih trditev, ki se nanašajo na pomanjkljivosti, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati.

Z izpodbijanjem ugotovitev nižjih sodišč o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti in odklanjanju pomoči, ter z izpodbijanjem dokazne ocene izpovedb tožečih strank in priče M. Ž., izpodbija tožeča stranka v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tudi zaradi dejstva, da sta sodišči prve in druge stopnje različno pravno opredelili pogodbo, ki je bila dne 30.10.1990 sklenjena med sedaj že pok. P. B. in toženima strankama, izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno ni nepravilna. Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju s takojšnjo izročitvijo premoženja. To pogodbo je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju dednega prava, vendar pa je kljub temu ni obravnavalo le na podlagi določb zakona o dedovanju - ZD, ampak tudi ob upoštevanju določb zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - (čezmerno prikrajšanje, oderuštvo, spremenjene razmere). Kljub pomotni pravni opredelitvi sklenjene pogodbe, je tedaj pri odločanju o uveljavljenih tožbenih zahtevkih ugotavljalo dejansko stanje tudi glede obligacijskopravnih razlogov za ničnost in neveljavnost sklenjene pogodbe in pri svoji odločitvi uporabilo določbe ZOR, ki se nanašajo na ničnost in neveljavnost sklenjenih pogodb. Zato je neutemeljena revizijske trditev, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku pred nižjima sodiščema nepopolno ugotovljeno.

V čem naj bi bila v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, tožeča stranka v reviziji ni opredeljeno navedla. Ker razlogi za to kršitev niso navedeni, revizijsko sodišče obstoja te kršitve ni moglo ugotavljati (386. člen ZPP). Po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).