Jedro

Regresni zahtevek zavarovalnice proti svojemu zavarovancu zastara po 3. odst. 380. člena ZOR v treh letih. Zastaralni rok pa začne teči prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je zavarovalnica plačala terjatev namesto zavarovanca (1. odst. 380. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek 221.390,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 16.575,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2001 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da je toženec, ki je tožničin zavarovanec, povzročil prometno nesrečo 8.11.1994, da je po prometni nezgodi zapustil kraj in se tako izmaknil preiskavi oziroma ugotavljanju morebitne alkoholiziranosti, da je tožeča stranka plačala oškodovancu te nesreče odškodnino 27.1.1995 in vložila regresni zahtevek proti lastnemu zavarovancu 15.1.1998, zato toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen in je toženec dolžan tožeči stranki povrniti to, kar je namesto njega plačala odškodovancu iz te prometne nesreče. Proti sodbi je vložil pritožbo toženec. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. V obrazložitvi vztraja, da je bil njegov ugovor zastaranja utemeljen. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati glede zastaralnega roka določbo 6. odst. 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi z določbo 919. člena ZOR. Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, začne teči takrat, ko začne teči zastaranje zavarovančeve terjatve proti tretjemu, ki je škodo povzročil. To pa je takrat, ko je zavarovanec - oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja. V danem primeru je bilo to najkasneje 11.11.1994, ko je policija prišla k tožencu. Oškodovanka je odškodninski zahtevek podala že 9.11.1994 in istega dne je tožeča stranka ocenila škodo z zapisnikom. Regresna terjatev je zato zastarala napram tožencu že 12.11.1997. Če se upošteva določba 919. člena ZOR, po kateri bi morala zavarovalnica odškodnino izplačati v 14-dnevnem roku, pa se je zastaralni rok podaljšal največ do 26.11.1997. Zato ni nobenega dvoma, da je zastaranje že poteklo in tožeča stranka ne bi smela imeti sodnega varstva in bi moralo sodišče po materialnem pravu njen zahtevek nujno zavrniti. Sicer pa toženec v nadaljevanju izpodbija tudi dejanske ugotovitve glede samega škodnega dogodka. Nenavadno je, da je policija napravila le predlog za uvedbo postopka o prekršku, če je prišla na kraj dogodka, po navedbah oškodovanca naj bi bilo takrat njegovo vozilo še vedno na mestu, kjer se je ustavilo po nezgodi. Zakaj ni bila narejena vsaj skica nezgode? Sodišče ni sprejelo toženčevega predloga, da se postavi izvedenec cestnoprometne stroke, na drugi strani pa očita tožencu, da ni storil ničesar, da bi dokazal svoje trditve. Podatki spisa ne dopuščajo zanesljive ocene, da je res toženec povzročil nezgodo, saj se je vozil po prednostni cesti. Sodišče sploh ni ugotavljalo, kje je do trka ali oplaženja prišlo. Zato ni imelo zadostne dejanske podlage, da bi razsodilo, da je za škodo odgovoren toženec in ga zavezalo k plačilu regresnega zahtevka. Sodišče je povsem obšlo pravila o dokaznem bremenu. Navedbe policije v predlogu sodniku za prekrške, brez drugih dokazov kot so npr. zapisnik ali skica kraja, ne pomenijo takšnih dokazov, da bi lahko sodišče zaključilo, da je toženec povzročil nezgodo. Breme dokazovanja, da je toženec kriv, je na tožeči stranki. Ne glede na pravila o dokaznem bremenu je nujno raziskati, kako in kje je do oplaženja prišlo, kar brez izvedenca ni mogoče, saj ostali podatki ne dopuščajo sodišču, da bi to ugotovilo. Zato predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je razlogovanje pritožbe o zastaralnem roku povsem zgrešeno. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja regresni zahtevek proti lastnemu zavarovancu, ki temelji na zavarovalni pogodbi. Zato se toženec zmotno sklicuje na določbo 6. odst. 380. člena ZOR, ki ureja začetek teka zastaralnega roka proti tretjemu. Prav tako v tej zadevi ni uporabna določba 919. člena ZOR, saj gre za povračilni zahtevek proti pogodbeni stranki, to je zavarovancu. Zastaranje se glede zahtevka tožeče stranke, ki ga uveljavlja v tej pravdi, presoja po določbi 3. odst. 380. člena ZOR, ki ureja zastaralni rok glede terjatev zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb proti lastnim zavarovancem. ZOR posebej ureja zastaralne roke za terjatve, ki izvirajo (ne)posredno iz zavarovalnih pogodb v 380. členu ZOR. Po 1. odst. tega določila začne teči zastaralni rok takrat, ko ne gre za pogodbe o življenjskih zavarovanjih, prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. V konkretni zadevi je terjatev tožeče stranke nastala 27.1.1995, ko je izplačala oškodovancu namesto toženca odškodnino, zato je zastaralni rok začel teči 1.1.1996 in potekel 31.12.1998. Ker je bila tožba vložena 19.1.1998, je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja pravilno zavrnilo. Drugačne pritožbene navedbe so v celoti zmotne. Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje glede toženčeve odgovornosti za škodo, ki jo je povzročil v nesreči 8.11.1994. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku imelo dovolj podlage za zaključek, da je prometno nesrečo povzročil toženec v takšnih okoliščinah, da je izgubil kritno pravico po zavarovalnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. Po teh zavarovalnih pogojih se namreč izgubi kritna pravica, če je zavarovanec v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola in povzroči prometno nezgodo oziroma škodo zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Če se je zavarovanec po nesreči izmaknil ali odklonil preiskavo oziroma možnost ugotavljanja alkoholiziranosti, pa se šteje, da je pod vplivom alkohola. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo te okoliščine. Toženec je po nesreči s kraja prometne nezgode odpeljal. Če ne bi odpeljal, bi policisti PP Piran, ki so prišli na poziv drugega voznika na kraj nezgode, njegovo prisotnost zaznali in se tudi z njim pogovorili. Iz predloga za uvedbo postopka o prekršku pa izhaja, da je bil toženec izsleden šele 3 dni po nesreči. Brez kakršnekoli dokazne podlage so toženčeve trditve, da je s kraja nesreče odpeljal voznik drugega vozila, ki naj bi po njegovih trditvah povzročil to nesrečo. Sodišče prve stopnje v postopku ni imenovalo izvedenca cestnoprometne stroke, kot je predlagal toženčev pooblaščenec na zadnji glavni obravnavi, vendar dejansko stanje z izvedbo tega dokaznega predloga ne bi bilo nič bolj pojasnjeno. Že iz poškodb na obeh avtomobilih sledi, da se je nesreča pripetila tako, da je toženec zapeljal v P. ulico. Drugače do poškodb na sprednjem levem blatniku toženčevega vozila in prednjem levem blatniku ter srednjih in zadnjih levih vratih drugega vozila ne bi moglo priti. Toženec je očitno to tudi sam ugotovil, zato ni vztrajal, da se je peljal proti Portorožu, ampak je skušal prikazati, da je do teh poškodb prišlo, ker se je desno umikal drugemu vozilu. Ali se je nesreča pripetila zato, ker se je toženec umikal v desno ali zato, ker je zapeljal v P. ulico, pa je stvar dokazne presoje in ne izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje bi zato, ne glede na postavljenega izvedenca, moralo o tej ključni dejanski ugotovitvi odločiti samo na podlagi dokaznega gradiva. Po skrbni presoji dokazov je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno verjelo izpovedi priče P.B., ki je prepričljivo povedal, da je toženec pri bistroju zapeljal v P. ulico preveč po desni strani in zadel na ta način njegovo vozilo, ki je v trenutku trčenja bilo na svojem desnem pasu. Sodišče prve stopnje je imelo torej dovolj podlage za zaključek, da je nesrečo povzročil toženec, da tožničin regresni zahtevek ni zastaran in da je tudi utemeljen po temelju. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).