Jedro

Če oseba, ki je ali kasneje v postopku postane privilegirana priča, izven kazenskega ali predkazenskega postopka pripoveduje tretjim o obdolžencu oziroma dejanju, sodišče lahko opre sodbo na izpovedbo teh posrednih prič.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške tega dela postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru sta bila L.P. (prej B.) in S.B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 25. in 2. odstavkom 16. člena KZ. Izrečeni sta jima bili kazni vsakemu po 7 let zapora, v kateri jima je bil vštet čas, prebit v priporu, L.P. od 16.6.1997 od 14.30 ure do 26.10.2001, S.B. pa od 11.6.1997 od 20.30. ure do 26.10.2001. Višje sodišče je pritožbi zagovornice obtožene L.P. in zagovornika obtoženega S.B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega S.B. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje Okrožnemu sodišču iz Maribora pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče prve stopnje namreč ni kršilo določb ZKP, ker iz spisa ni izločilo izjav prič, ki so izpovedovale o tem, kaj jim je pripovedovala privilegirana priča A.B., ki se je kasneje pričanju odpovedala, pri čemer se vrhovni tožilec pridružuje stališču, zavzetem v sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 22.8.2008 opr. št. I Ips 197/2002. Sicer pa meni, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uvodoma uveljavlja problematiko posredne uporabe izjav privilegiranih prič. Meni namreč, da bi moralo sodišče izločiti izjave M.B., M.N., S.B. ter M.Š., ki so pred sodiščem pripovedovale to kar so izvedele od privilegirane priče A.B., ki se je kasneje v postopku pričanju odpovedala.

Nobenega dvoma ni, da sodišče potem, ko se je privilegirana priča opozorjena v skladu z določilom 2. odstavka 236. člena ZKP odpovedala pričanju, ne smejo o vsebini njene izpovedbe zaslišati policista, saj bi to pomenilo izigravanje pravne dobrote, ki jo daje zakon privilegiranim pričam. Sodna praksa je šla še nekoliko dlje in navedeno prepoved zaslišanja razširila tudi na druge osebe, ki so vodile kakršenkoli drug uradni postopek (npr. upravni ali disciplinski) v katerem je v zvezi z obdolženčevim dejanjem dala priča določeno izjavo. Drugače pa je v primeru, ko oseba, ki postane kasneje v postopku privilegirana priča, ali ki tak status že ima, izven kazenskega ali predkazenskega postopka pripovedovala tretjim o obdolžencu oziroma dejanju. V takšnem primeru pa bi opustitev pričevanja tudi teh posrednih prič pomenila nedopustno širjenje privilegija iz 236. člena ZKP. Privilegij, dan osebam, navedenim v 1. odstavku 236. člena ZKP, je namreč namenjen varovanju različnih interesov priče, ne pa obdolženca, pri čemer je predvsem pri sorodnikih pomembno dejstvo, da so te osebe lahko na obdolženca čustveno vezane (so mu naklonjene, se ga bojijo, ipd.) ali od njega odvisne in bi prisiljevanje k pričanju, lahko imelo za posledico večje število krivih izpovedb, saj bi bila priča bodisi samoiniciativno ali pa pod pritiski obdolženca v skušnjavi, da prilagodi izpovedbo tako, kot meni, da bo v dani situaciji zanjo ustrezno in ne izpove tako, kot se je dejansko dogajalo, kar pa bi lahko imelo za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je sodišče pred zaslišanjem privilegirane priče, ki so v navedenem členu taksativno naštete dolžno poučiti, da jim ni treba pričati. Takšnega pravnega pouka pa sodišče seveda ni dolžno dati tretjim, ki z obdolžencem niso v takšni zvezi, da bi jo zakonodajalec lahko štel za tako relevantno, da bi utegnila vplivati na vsebino pričanja. To se pravi, da je njihov procesni položaj enak položaju vseh ostalih prič (dolžne so se vabilu odzvati, in ker zakon zanje ne določa drugače tudi pričati – 3. odstavek 234. ZKP). Sodišče torej s tem, ko opre sodno odločbo na njihove izjave, ne krši določb ZKP, oziroma drugače povedano, te izjave niso bile pridobljene na nezakonit način niti s kršitvijo varovanih pravic in temeljnih svoboščin obdolženca, zaradi česar ni razloga za njihovo izločanje iz spisa. Zahteva za varstvo zakonitosti je v tem delu torej neutemeljena.

Kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da v sodbi ni razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov sodišče šteje, da je obsojeni S.B. storil dejanje tako, kot je opisano v izreku in ne o tem, da je ravnal v sostorilstvu. Očitka te kršitve pa zagovornik v nadaljevanju zahteve ne obrazloži, temveč z navedbami, da je vprašljiva izpovedba priče Š., z opozarjanjem na po njegovem mnenju spregledano dejstvo, da je obsojenec poskušal prevzeti vso odgovornost in krivdo za to kaznivo dejanje nase, s čimer je skušal zaščiti mater, itd., uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, ki ga po izrecni prepovedi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Izpodbijana odločba vsebuje namreč razloge v vseh odločilnih dejstvih, na katere je sodišče tudi pravilno uporabilo pravo in obrazložilo zakaj šteje, da sta obdolženca delovala v sostorilstvu, nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi in dejanskimi zaključki sodišča na podlagi ugotovljenih dejstev, pa, kot je bilo že povedano, ne pomeni očitka kršitve določb ZKP temveč le izražanje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na izreku odločbe v citiranih določilih ZKP.