Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da določba tretjega odstavka 74. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji ugodneje ureja odškodninsko odgovornost delodajalca kot prvi odstavek 179. člena ZDR-1. Zatrjevanje tožnice, da je bil učenec vzgojno problematičen in nepredvidljiv, ne utemeljuje sklepa o tako povečani nevarnosti, ki bi pomenila objektivno odškodninsko odgovornost toženke.

Razrednik je bil dolžan po obvestilu o vzgojni problematiki učenca takoj ukrepati, zato vprašanje, kdaj razrednik obvesti ravnateljico, v razmerju do tožnice ni relevantno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh plačati odškodnino v višini 22.067,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka v znesku 1.707,76 EUR (točka II izreka), stranskemu intervenientu 30,00 EUR (točka III izreka), svoje stroške postopka pa tožnica krije sama (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, v preostalem pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja toženke, zato tudi ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov, vendar pa tega ni navedlo (na zapisnik) na glavni obravnavi. Vodstvo toženke je bilo še pred škodnim dogodkom obveščeno o vzgojni problematiki v oddelku podaljšanega bivanja glede učenca A. A. V skladu s tretjim odstavkom 74. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, je delodajalec dolžan delavcu povrniti odškodnino za škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom. Kolektivna pogodba ugodneje ureja odškodninsko odgovornost delodajalca kot ZDR-1. Toženka odškodninsko odgovarja tožnici tudi po splošnih pravilih, saj je podana njena objektivna in krivdna odgovornost. Tožnica je o vzgojni problematiki učenca A. A. in razmerah v oddelku obvestila razrednika učenca B. B., svetovalno službo in takratno ravnateljico C. C. Ravnanje učenca bi se dalo preprečiti z ustrezno in pravočasno sprejetimi ukrepi s strani vodstva šole, najprej z ustrezno oblikovanimi oddelki, kot tudi z dodatno strokovno pomočjo, ki pa jo je toženka uvedla šele, ko je isti otrok ogrožal tudi varnost učiteljice D. D., katere zaslišanje je tožnica predlagala. Pravdni stranki pred sodiščem prve stopnje nista bili obravnavani enakopravno. Sodišče prve stopnje je opustilo dokazno oceno izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič, saj je zgolj pavšalno navedlo, da v določenem obsegu sledi bodisi pričam ali strankam, ki naj bi izpovedale prepričljivo, in na podlagi osebnega vtisa, ki si ga je sodišče prve stopnje ustvarilo, ni pa obrazložilo, na podlagi česa je presojalo prepričljivost izpovedi in osebnega vtisa. Obrazložitev dokazne ocene ni v skladu z 8. členom ZPP, dejansko stanje pa je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in neobrazloženo zavlačevalo postopek, s čimer je oteževalo dokazovanje, kar vzbuja dvom v nespristranskost sodišča. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožnica bi tožbo vložila zoper zavarovalnico, ker pa ji toženka ni posredovala podatkov o morebitnem zavarovanju civilne odgovornosti, je morala tožbo vložiti zoper toženko. Zato toženka do povračila stroškov ni upravičena. Stroški stranskega intervenienta niso bili potrebni in specificirani. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka meni, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je zaposlena pri toženki na delovnem mestu učitelja v oddelku podaljšanega bivanja. S tožbo je zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela 7. 9. 2016. Navajala je, da je navedenega dne učencem pomagala zavezovati čevlje, zato je bila v počepu in obrnjena proti učencem, katerim je zavezovala čevlje, učenec A. A. pa se je takrat zapodil v tožnico, s težo svojega telesa skočil na njeno desno roko in vrat in jo poškodoval. Toženka je šele po škodnem dogodku, ko je učenec poskušal poškodovati še učiteljico D. D., sprejela varnostne ukrepe in za učenca zagotovila dodatno strokovno pomoč. Navajala je, da se je zaradi neprimernega vedenja učenca že pred dogodkom obrnila na ravnateljico in ji pojasnila, da je delo v skupini zaradi vedenja učenca oteženo in da učenec s svojim ravnanjem ogroža varnost drugih otrok, ravnateljica pa ji je povedala, da ne bo ukrepala. Toženka je ukrepala šele, ko je učenec poskušal poškodovati še učiteljico D. D., ko je sprejela varnostne ukrepe in za učenca zagotovila dodatno strokovno pomoč. Zaznano ravnanje učenca je tožnica sporočila tudi njegovemu razredniku B. B. Menila je, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost toženke, ki učencu z vedenjskimi težavami ni zagotovila primernega strokovnega delavca oziroma obravnave.

7. Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala. Navajala je, da se je škodni dogodek zgodil četrti dan pouka, ko se najmlajši učenci šele spoznavajo z redom in šolskimi pravili. Toženka ni bila poimensko opozorjena na kakršnokoli posebnost glede učenca A. A. in da ni bilo nobene indikacije, da bi se tožnici, ki je strokovno usposobljena za vzgojo in varstvo otrok, dodelila pomoč. Zanikala je, da bi tožnica ravnateljici podala prošnjo za pomoč. Storila je vse, da se zagotovi varnost in nemoten potek dela.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke, ker delo učiteljice ne spada med poklice s povečanimi tveganji za nastanek škode oziroma da ne gre za dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi, pri kateri s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ne bi bilo mogoče preprečiti nastanka škode. Zaključilo je, da tudi ni podana krivdna odgovornost toženke, saj toženki ni mogoče očitati nepravilnega postopanja v zvezi z vzgojno problematiko učenca prvega razreda A. A., saj vodstvo toženke o kakršnihkoli vzgojnih težavah učenca ni bilo seznanjeno s strani vrtca, tožnice ali razrednika in ni imelo strokovne podlage za uvedbo kakršnihkoli ukrepov za učenca.

9. Zmotno je stališče pritožbe, da določba tretjega odstavka 74. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KP; Ur. l. RS, št. 52/1994 in nasl.), ki določa, da ima delavec pravico do odškodnine, če mu je bila povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, ugodneje ureja odškodninsko odgovornost delodajalca kot prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 1/2013 in nasl.), po katerem mora delodajalec delavcu povrniti povzročeno škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Navedene določbe prvega odstavka 74. člena KP ni mogoče razlagati tako, kot se zavzema pritožba, in sicer, da za priznanje odškodnine zadošča že ugotovitev, da je škoda nastala med opravljanjem dela v delovnem razmerju. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno presojalo po splošnih pravilih civilnega prava, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da zatrjevanje tožnice, da je bil učenec A. A. vzgojno problematičen in nepredvidljiv, ne utemeljuje sklepa o tako povečani nevarnosti, ki bi pomenila objektivno odškodninsko odgovornost toženke.

10. V zvezi s krivdno odgovornostjo toženke pa je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da ta ni podana, saj tožnica nedopustnega ravnanja kot prve predpostavke odškodninske odgovornosti toženke ni dokazala. Tak zaključek je utemeljilo na ugotovitvi, da vodstvo toženke o vzgojnih težavah učenca ni bilo seznanjeno niti s strani vrtca, tožnice ali razrednika.

11. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica toženke ni obvestila o vzgojni problematiki učenca. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica o njegovem neprimernem vedenju še pred škodnim dogodkom obvestila njegovega razrednika B. B., česar pa sodišče prve stopnje zmotno ni štelo kot bistvene okoliščine za presojo krivdne odgovornosti toženke. V kontekstu vzgojnega delovanja šole po 60. členu Zakona o osnovni šoli (ZOsn; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nasl.) ni mogoče šteti, da se z določeno vzgojno problematiko osnovna šola seznani šele, ko je o njej seznanjena ravnateljica. Iz 60. člena ZOsn izhaja, da je vzgojno delovanje šole strokovno delo, ki se izvaja v skladu s pravili stroke, v skladu s tem zakonom, na njegovi podlagi izdanimi predpisi in akti šole. ZOsn nadalje v prvem odstavku 60.e člena določa, da na podlagi vzgojnega načrta šola v pravilih šolskega reda natančneje opredeli dolžnosti in odgovornosti učencev, načine zagotavljanja varnosti, pravila obnašanja in ravnanja, določi vzgojne ukrepe za posamezne kršitve pravil, organiziranost učencev, opravičevanje odsotnosti ter sodelovanje pri zagotavljanju zdravstvenega varstva učencev. Pri pripravi pravil šolskega reda sodelujejo strokovni delavci šole ter učenci in starši. Toženka je na podlagi navedenega 60.a člena ZOsn in Vzgojnega načrta šole 2. 10. 2012 sprejela Pravila šolskega reda (B9), ki med drugim podrobneje opredeljujejo dolžnosti in odgovornosti učencev, pravila obnašanja in ravnanja in tudi način zagotavljanja varnosti.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino II. razdelka Pravil šolskega reda (Pravila obnašanja in ravnanja), iz katerih izhajajo splošna pravila obnašanja in ravnanja ter prepovedi, med katerimi je navedeno tudi nasilno vedenje nad učencem šole ali zaposlenim (fizično, psihično, spolno nasilje), ogrožanje življenja, zdravja in lastne varnosti ali varnosti drugih (učencev, strokovnih delavcev šole, staršev) in namerno uničevanje, skrivanje ali prilaščanje lastnine učencev, delavcev šole, obiskovalcev ter šolske opreme, ter da učenec, ki ne upošteva navedenih prepovedi, krši Pravila šolskega reda. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je v skladu s Pravili šolskega reda na te kršitve dolžan odzvati vsak delavec šole ter o njih obvestiti razrednika in po potrebi tudi svetovalno službo ali vodstvo šole, ki ustrezno ukrepajo. Pravila šolskega reda v IV. razdelku (Vzgojni postopki za kršitve pravil), pa določa, da se šola prvotno zavzema za alternativne vzgojne ukrepe, o katerih individualno odloča razrednik.

13. Za presojo vloge razrednika v vzgojnem procesu šole je bistvena tudi njegova opredelitev v 63. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nasl.), ki določa, da razrednik vodi delo oddelčnega učiteljskega zbora, analizira vzgojne in učne rezultate oddelka, skrbi za reševanje vzgojnih in učnih problemov posameznih učencev, vajencev oziroma dijakov, sodeluje s starši in šolsko svetovalno službo, odloča o vzgojnih ukrepih ter opravlja druge naloge v skladu z zakonom.

14. Glede na opredelitev razrednika po ZOFVI, ki ima zakonsko pooblastilo za odločanje o vzgojnih ukrepih, ter glede na zgoraj predstavljena Pravila šolskega reda toženke, po kateri je vloga razrednika ena ključnih za zagotavljanje šolskega reda v primeru kršitev pravil obnašanja (vsak delavec šole je namreč dolžan o kršitvah primarno obvestiti razrednika), se toženka neutemeljeno sklicuje, da bi morala tožnica seznaniti (izključno) samo ravnateljico. Prav tako glede na jasna pooblastila, ki jih ima razrednik v zvezi z vzgojnimi ukrepi po Pravilih šolskega reda na podlagi obvestila delavca šole, ni mogoče šteti, da se o vzgojnih težavah šola seznani šele, ko je o tem obveščena ravnateljica. To iz predstavljenih pravnih podlag ne izhaja. Pravila šolskega reda namreč zahtevajo, da se o vzgojnih težavah učenca najprej obvesti razrednika. Glede na to, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da je učenec pljuval, ščipal, brcal, trgal narisane risbice, jih metal skozi okno, brcal v šolski inventar, dvigoval klopi in mize, da je dvignil stol in ga hotel vreči v tožnico in da je bilo njegovo vedenje vedno nemirno, ter da se je zaradi tega v ponedeljek, 5. septembra (torej pred škodnim dogodkom 7. 9. 2016), obrnila na razrednika učenca in mu povedala o zaznanih težavah, B. B. pa ji je omenil, da je učenec tudi pri pouku nemiren in moti pouk, je tožnica s tem obvestila toženko o vedenjskih težavah učenca, oziroma se toženka ne more uspešno sklicevati na to, da o vedenjski problematiki učenca ni bila seznanjena. S tem v zvezi torej ni odločilno, da je takratna ravnateljica C. C. izpovedala, da je razrednik pogovor (s tožnico) zabeležil in da je bila o tem obveščena naknadno, po dogodku, in sicer naslednji teden, ko ji je razrednik za tisti teden oddal svoje uradne zaznamke. Razrednik je bil dolžan po obvestilu o vzgojni problematiki učenca takoj ukrepati, zato vprašanje, kdaj razrednik obvesti ravnateljico, v razmerju do tožnice ni relevantno.

15. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da ni podan eden izmed (štirih) elementov civilnega odškodninskega delikta,1 ki morajo biti podani kumulativno, ni ugotavljalo ostalih elementov. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), da dopolni dejanske ugotovitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja, saj je treba ugotoviti celotne sklope dejstev glede uveljavljane odškodninske odgovornosti toženke, tudi glede eventualne presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ker se do teh dejstev sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ta ne morejo biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji. Namen pritožbenega postopka je preizkus odločitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje.

16. Glede na odločitev pritožbenega sodišča in pritožbeni predlog, da se zadeva v primeru razveljavitve sodbe vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so v zvezi s tem pritožbenim predlogom, saj ostale pritožbene navedbe niso odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se ni odločilo, da bi zadevo vrnilo pred spremenjeni senat, saj postopek pred sodiščem prve stopnje ni bil voden pristransko. V zvezi z izpodbijano dokazno oceno je namreč sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo, zakaj verjame izpovedi nekdanje ravnateljice C. C. in ne tožnici glede vprašanja, ali je tožnica ravnateljico obvestila o vzgojni problematiki učenca. Svoje dokazne ocene ni oblikovalo le na podlagi neposrednega vtisa, temveč je oceno, zakaj verjame nekdanji ravnateljici, utemeljilo tudi na konkretno ugotovljenih okoliščinah, ki pritrjujejo dokazni oceni v skladu z določbo 8. člena ZPP. Smiselno enako velja tudi glede dokazne ocene izpovedi priče E. E. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica, in sicer B. B. in učiteljice D. D., v kontekstu predloga za dodelitev zadeve drugemu sodniku ni utemeljeno. Glede B. B. je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil seznanjen o problematiki, D. D. pa ni zaslišalo, saj je izhajalo iz sicer zmotnega materialnopravnega izhodišča, da toženki (v času nastanka škodnega dogodka) ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zato zatrjevane vzgojne težave učenca ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev. Takšna utemeljitev ne izkazuje, da bi sodišče prve stopnje pristransko zavračalo dokazne predloge tožnice in izvajalo le tiste, ki jih je predlagala toženka. Tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neizvedbo ostalih dokaznih predlogov na naroku zavrnilo z utemeljitvijo, da se ostali dokazi zavrnejo kot nepotrebni, ni pa navedlo, da tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja, ni odločilna. Sodišče prve stopnje namreč ni kršilo določb postopka, ker je na obravnavi le s kratko in vsebinsko nekonkretizirano utemeljitvijo zavrnilo izvedbo preostalih dokazov, saj lahko v pisni obrazložitvi te razloge podrobneje utemelji, kar je v konkretni zadevi tudi storilo. Takšna odločitev tudi ni imela nobenega vpliva na možnost tožnice s pritožbo uveljavljati kršitev določb postopka zaradi neizvedbe dokazov. Ravnanje sodišča prve stopnje tudi ni pristransko, ker je sodišče prve stopnje dvakrat preložilo glavno obravnavo zaradi prošnje pooblaščenca toženke (prvič zaradi udeležbe na Dnevu slovenskih odvetnikov 2021, drugič zaradi predvidenega dopusta). Preložitve narokov v takšnih primerov niso neobičajne in ne pomenijo nedopustnega favoriziranje ene stranke, poleg tega pa tudi ni mogoče pritrditi tožnici, da je takšno postopanje zaradi daljšanja časovne oddaljenosti dogodka vplivalo na možnost dokazovanja s pričami.

17. V zvezi s pritožbeno navedbo, da toženka do povračila stroškov ni upravičena, ker takratna ravnateljica tožnici ni posredovala podatka o zavarovalnici, pri kateri je imela sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti, zaradi česar tožnica navaja, da bi tožila le zavarovalnico in ne toženko, če bi s takšnim podatkom razpolagala, pritožbeno sodišče dodaja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo, ko bo opravilo vsa procesna dejanja, na katera je v tem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče, se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb o neupravičenosti stranskega intervenienta do povračila stroškov postopka.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. krivda povzročitelja škode.