Jedro

Dedič je dolžan preverjati lastninska stanja stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se znesek 3.419,42 EUR nadomesti z zneskom 3.144,05 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene in revizijske stroške v višini 824,17 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do prenehanja obveznosti.

IV. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1, k. o. X, gozd v izmeri 7076 m²(1), ki je vpisana na ime toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imeli tožnik in njegovi pravni predniki nepremičnino v dobroverni lastniški posesti od leta 1954, zato je tožniku priznalo lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Prvo sodišče je tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku pravdne stroške v višini 3.419,42 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se prvo sodišče ni opredelilo glede posadne listine in njene vsebine, ki jo je leta 1953 podpisala pravna prednica tožnika A. A. V postopku je ugotovilo, da je pri zapisu parcelne številke prišlo do pomote, ni pa bilo ugotovljeno na katero drugo zemljišče se je nanašala posadna izjava. Prvo sodišče ni ugotovilo, na podlagi katerega pravnega naslova so tožnik in njegovi pravni predniki šteli, da imajo pravico do nepremičnine. Prvo sodišče ni dokazno ocenilo različnih navedb tožnika. Tožnik je zatrjeval, da je toženec uporabljal parc. št. 1. Na trditve toženca, da nepremičnine ni uporabljal, je tožnik zatrjeval, da je prišlo do nesporazuma z njegovo pooblaščenko. Resničnost posadne izjave dokazuje dokazano dejstvo, da je v letu 1942 prišlo do goloseka. Dovoljenje za sečnjo je bilo dano zaradi prodaje lesa, ne pa za lastno uporabo, kar izključuje čiščenje in napravljanje drv. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi bilo sicer tehnično mogoče posekati drevesa v letu 1956 za drva, vendar bi bilo takšno ravnanje negospodarno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je prišlo do goloseka na nepremičnini, ker iz gozdnogospodarska načrta izhaja, da je okupator posekal vse gozdove ob glavnih cestah in železnicah, nepremičnina pa je označena kot gozd v gozdnogospodarskem načrtu šele leta 1972, od takrat pa v načrtu ni bila zajeta. Tudi iz aerofoto posnetka izhaja, da drevesa v letu 1971 niso dosegla normalne višine, golosek pa sta potrdila B. B. in C. C. Gozd potrebuje vsaj 70 let, da dozori za sečnjo, zato je izpovedba tožnika neresnična, da je njegov oče leta 1978 kupil traktor, s katerim so iz nepremičnine „šlajsali“ hlodovino. Glede na količino lesa bi se ta aktivnost lahko izvajala v letu 2001. Tožnik se je skliceval na dovoljenje za sečnjo, sečnjo pa naj bi mu odkazal logar D. D., kar je slednji zanikal. Teh trditev prvo sodišče dokazno ni ocenilo. Sodišče je v novem sojenju znova le povzelo izpovedbe prič in tožnika, ne da bi izpovedbe dokazno ocenilo in pojasnilo nasprotja. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da je splošno znano, da se sečnje izvajajo na črno, kar naj bi potrdilo verodostojnost tožnikove izpovedbe. E. E. je zanikal, da bi se na spornem zemljišču izvajali poseki, čeprav gre mimo zemljišča enkrat tedensko že trideset let, tožnik pa je izpovedal, da je les iz tega zemljišča prodajal preko te priče kot manipulanta na gozdnem gospodarstvu. Priče zatrjujejo, da se je na nepremičnini grabilo listje, kar se zaradi kamnitega terena ni dalo početi. Priča F. F. je tožnikov svak, njegova izpovedba pa presega trditve tožnika in ostalih prič glede sekanja lesa, kar je tudi v nasprotju z dejansko sposobnostjo pridobivati toliko lesa iz tega zemljišča. Priča podrobno pozna stanje in uživanje v spornem gozdu, ni pa seznanjena z dejstvom, da ima tožnik v lasti sosednje zemljišče čez progo, saj je vedel le o tožnikovem lastništvu zemljišč v smeri JV, kar kaže na to, da priči dejansko ni poznano dejansko stanje. Priča G. G. je izpovedala, da od materine smrti ni hodila na nepremičnino, pri tem pa ni opazila, da bi se na zemljišču kaj sekalo, potrdila pa je drugačen način uživanja, kot ga zatrjuje tožnik in sicer ne sekanja lesa, ampak grabljenje lista. Sečnje tudi ni potrdila tožnikova žena, ki tudi ni potrdila grabljenja lista. Tožnik je zagotovo vedel za posadno izjavo in zemljiškoknjižno stanje, če ne drugače ob samem dedovanju, iz njegove trditvene podlage pa ne izhaja, kako je nepremičnina po sestavi posadne listine in vknjižbi lastninske pravice na pravne prednike toženca prešla nazaj v last njegove družine. Prvo sodišče je tudi zmotno priznalo pravdne stroške, saj je tožniku priznalo za pripravljalne vloge 400 oziroma 300 točk, čeprav bi bil upravičen do 200 točk. 3. Pritožbeno sodišče je s sodbo I Cp 348/2013 z dne 20. 3. 2013 ugodilo pritožbi toženca in tožbeni zahtevek tožnika na priznanje lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja zavrnilo, ker je ugotovilo, da ne obstaja pravni naslov, na podlagi katerega bi tožnik in njegovi pravni predniki lahko upravičeno šteli, da so lastniki nepremičnine. Njihova pravna prednica A. A. je leta 1953 s posadno izjavo priznala pravnemu predniku toženca lastninsko pravico na nepremičnini, na podlagi katere so se pravni predniki toženca vpisali v zemljiško knjigo kot lastniki nepremičnine, ki je bila predmet dedovanja pravnih prednikov toženca. Pritožbeno sodišče se je pri odločitvi sklicevalo na sodno prakso(2), iz katere izhaja, da pri presoji dobrovernosti veljajo strogi pogoji, kljub temu, da se dobrovernost posesti domneva, s tem, da uporaba domnevne dobrovernosti ne sme biti preširoka, kar pomeni, da je sicer ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar je takšen preizkus nujno primeren v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo. Prav te okoliščine pa je trdil tožnik, ki je s posadno listino dokazoval, da toženec ni v dobri veri, ob tem, da tožnik in njegovi pravni predniki niso z zadostno stopnjo skrbnosti preverili okoliščin, na podlagi katerih bi lahko upravičeno sklepali, da so lastniki nepremičnine. Tožnik in njegovi pravni predniki so bili vpisani kot lastniki nepremičnine v zemljiško knjigo, hkrati pa nepremičnina ni bila predmet dedovanja po pravnih prednikih toženca, zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnik ni dobroverni lastniški posestnik, ki bi bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Lastniški posestnik je namreč tisti, ki je pridobil posest stvari z dedovanjem, zmotno misleč, da je bil njegov posestni prednik, to je zapustnik, lastnik stvari, vendar je takšna nepremičnina predmet dedovanja, tisti, ki pa misli, da je lastnik stvari, ne ve pa, na kateri podlagi naj bi lastninsko pravico pridobil, ima vsekakor razlog za to, da dvomi o tem, ali je res lastnik stvari ali ne(3).

4. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da so materialnopravna stališča pritožbenega sodišča zmotna, zastarela in v nasprotju s tekočo sodno prakso, saj je dedič dolžan preverjati lastninska stanja stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari. Ker pri prevzemu posesti tožnik in njegovi pravni predniki niso ravnali nepošteno, temveč so vstopili v posestni položaj zapustnika v prepričanju, da gre za sestavni del zapuščine, je revizijsko sodišče štelo, da je zmotno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da tožnik ni bil dovolj skrben. Ker pritožbeno sodišče ni izčrpalo vseh toženčevih pritožbenih navedb, je revizijsko sodišče zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 43. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let, pri čemer posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali je mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Na podlagi četrtega odstavka 45. člena SPZ v primeru, če je bil posestnikov prednik nedobroveren, se dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno (četrti odstavek 45. člena SPZ). Glede predpostavk in trajanja priposestvovalne dobe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika (paragrafi 1460 do 1477) in upoštevalo načelno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, kakor tudi določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (28. člen ZTLR) in SPZ (drugi odstavek 43. člena v zvezi s 269. členom SPZ)(4).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na novejšo sodno prakso, na katero opozarja revizijsko sodišče, toženec ni uspel dokazati, da tožnik in njegovi pravni predniki niso bili v dobri veri, ko so izvrševali posest na nepremičnini. Prvo sodišče se je opredelilo do posadne listine, saj je pojasnilo, da je pri izjavi, ki jo je dala A. A. prišlo do pomote pri oznaki parcelne številke, kar potrjuje dejstvo, da so H. H., tožnik in njegovi pravni predniki tudi po podpisu posadne listine izvrševali posest na nepremičnini. Prvo sodišče je še ugotovilo, da A. A. s podpisom posadne izjave ni izrazila prave volje, zato gre za pomoto v posadni izjavi, za katero ni vedela ne A. A., ne njeni pravni nasledniki.

9. Prepričljivo je bilo ugotovljeno, da toženec ni izvrševal posesti na nepremičnini, saj razen pobiranja gob, ni zatrjeval, da bi izvrševal posest na nepremičnini na kakšen drug način. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da so toženec in njegovi pravni predniki izvrševali posest na nepremičnini. A. A., ki je podpisala posadno listino, je dobroverno posest na nepremičnini izvrševala tudi po podpisu te liste, kar potrjuje odločba, ki jo je izdala Uprava za gozdarstvo v letu 1955, ki dovoljuje A. A. sečnjo na nepremičnini do februarja 1956. To je pomemben dokaz, ki potrjuje trditve tožnika, da je pravna prednica tožnika izvrševala dobroverno posest tudi po podpisu posadne izjave, saj so jo tudi upravni organi šteli za lastnico nepremičnine.

10. Dovoljenje za sečnjo zaradi prodaje lesa na nepremičnini tudi kaže na to, da na nepremičnini ni prišlo do popolnega goloseka, kot to zmotno ugotavlja pritožba. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da izvedenec ni mogel ne potrditi ne izključiti, da je bil v letu 1942 opravljen popoln golosek in da obstaja možnost, da so ostala določena drevesa na nepremičnini, ki so bila primerna za sečnjo, kar potrjuje tudi ugotovitev izvedenca, da sta bila v letih 1999-2000 posekana dva hrasta v starosti 50 let, kar potrjuje tudi izpovedbo D. D.(5). Pritožba gradi trditve o goloseku na ugotovitvi izvedenca, da iz aerofoto posnetka iz leta 1971 izhaja, da visokega drevja ni zaznati, vendar izvedenec ugotavlja, da navedeni posnetek kaže z gozdom poraščeno površino, ki se na pogled skoraj ne loči od ostalih gozdnih površin, kar potrjuje tudi izpovedbe prič, ki so zatrjevale, da med vojno ni bil izveden popoln golosek. Iz navedenih razlogov ni odločilna okoliščina, da je nepremičnina označena v gozdnogospodarskem načrtu šele z letom 1972, še posebej, če se upošteva dovoljenje za sečnjo, ki je bilo izdano leta 1955. 11. Številne priče so potrdile, da je tožnik užival nepremičnino. Potrdile so vzdrževanje nepremičnine, pa tudi, da je tožnik sekal drevesa vsaj za pripravo drv, kar na nek način potrjuje tudi izpovedba toženec, da je videval kakšen majhen štor, kar je sicer pripisal poseku s strani Romov. Prvo sodišče je pojasnilo, da verjame tožniku, da je nepremičnino čistil, tako, da je grabil listje in odstranjeval veje, kar potrjuje tudi sicer nasprotujoča izjava logarja D. D., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo na način, da je priča izpovedala, da je glede na stanje nepremičnine, nekdo moral nepremičnino čistiti(6). Nekatere priče so v izpovedbah pretiravale, ko so izpovedovale, na kakšen način je tožnik izvrševal posest na nepremičnini izvrševal (npr. E. E. glede sekanja lesa), vendar je prepričljiva dokazna ocena prvega sodišča, da so priče potrdile izpoved tožnika, da je izvrševal posest na nepremičnini z raznimi deli. Sečnje nista potrdili F. F. in tožnikova žena, vendar je prvo sodišče njuno izpoved dokazno ocenilo in tudi pojasnilo, da se priči tega ne spominjata, ker je bilo uživanje nepremičnine s sekanjem izjemno redko opravilo. Prvo sodišče v okviru dokazne ocene pravilno izpostavlja, da se tožnik natančno spominja različnih del v različnih obdobjih, ki jih je opravljal na nepremičnini, medtem ko toženec ne navaja nikakršnih posegov na nepremičnini. Prvo sodišče je tudi dokazno ocenilo izpoved D. D., da tožniku ni dal dovoljenja za sečnjo, kot je zatrjeval tožnik, kakor tudi spremenjene trditve tožnika, glede uživanja nepremičnine parc. št. 1 k. o. X in ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravilno dokazno ocenilo, da je tožnik dokazal, da je skupaj s pravni predniki izvrševal posest na nepremičnini, predvsem s čiščenjem nepremičnine in tudi s sečnjo zaradi pridobivanja lesa za kurjavo ter občasno tudi za pridobivanje hlodovine, kar pomeni, da je tožnik z izvrševanjem posesti nepremičnine, ki je bila dobroverna, pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo za pripravljalne vloge 500 točk več kot je upravičen po Odvetniški tarifi(7), kar znese skupaj z DDV 275,40 EUR. Tožnik je zato upravičen do pravdnih stroškov v višini 3.144,02 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov za odgovore na pritožbe ker so bili obrazloženi in potrebni, posebej iz razloga, ker so bila materialnopravno stališča pritožbenega sodišča, drugačna od materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje in tožnika.

13. Prvo sodišče ni storilo formalnih pomanjkljivosti na katere opozarja pritožba in na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker so pritožbeni razlogi le deloma utemeljeni, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je priznalo tožniku za odgovor na pritožbo 229,50 EUR, ker je bil potreben, glede na materialnopravna stališča sodišča druge stopnje, ki jih je zavzelo to sodišče pri prejšnjih odločitvah, za poročilo 22,95 EUR, za stroške 5,04 EUR, za DDV 51,49 EUR in za takso 36,94 EUR oziroma skupaj 345,92 EUR. Za revizijo so bili tožniku priznani stroški v višini 275,40 EUR, za poročilo 22,95 EUR, za stroške 5,96 EUR, za DDV 66,94 EUR in za takso 107,00 EUR oziroma skupaj 478,25 EUR, skupaj s pritožbenimi stroški 824,17 EUR.

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v delu, v katerem je izpodbijala odločitev glede pravdnih stroškov, v preostalem delu s pritožbo ni uspela in ker je v postopku v celoti uspela tožeča stranka, mora tožena stranka kriti sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju nepremičnina.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008. Op. št. (3): Glej Matjaž Tratnik: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 263 in 265. Op. št. (4): Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje 8., 9. in 11. tč.

Op. št. (5): Glej stran 43 sodnega spisa.

Op. št. (6): Glej stran 48 sodnega spisa.

Op. št. (7): Za tri pripravljalne vloge bi sodišče prve stopnje moralo priznati tožniku za posamezno vlogo 100 točk manj (3x 100 točk) in za eno pripravljalno vlogo 200 točk manj, skupaj 500 točk manj; podrobneje glej obračun na stroškovniku stran 168 sodnega spisa.