Jedro

Občine so do sprejema novega zakona o dedovanju edine upravičenke za prevzem zapuščine brez dedičev. Ukinitev družbene lastnine nima vpliva na njihovo pravno osebnost in na sposobnost pridobivanja premoženja vseh vrst.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku po pok. S. H. ugotovilo, da zapustnica ni napravila oporoke in da po njej ni zakonitih dedičev. Zato je na podlagi 219. člena Zakona o dedovanju zapuščino izročilo občini H.-Š..

Proti temu sklepu sta se pritožili I. Š. S. in Republika Slovenija, zastopana po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje.

Zoper oba sklepa vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Oba sklepa izpodbija v celoti, ker temeljita na nepravilni uporabi 9. in 219. člena Zakona o dedovanju. Navaja, da na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) postane zapuščina brez dedičev družbena lastnina. Procesna izpeljava te določbe je zapisana v 219. členu ZD, ki določa, da se zapuščina brez dedičev izroči pristojni občini; če gre za kmetijsko zemljišče, pa kmetijski zemljiški skupnosti. To določilo loči kaducitetnega upravičenca glede na vrsto premoženja. Če gre za kmetijsko zemljišče, se izroči kmetijski zemljiški skupnosti in ne občini. Ustava Republike Slovenije ne pozna več družbene lastnine, kar pomeni, da 9. in 219. člena ZD ni mogoče več uporabiti. Zato je ostalo področje kaducitete neurejeno. Gre za vrzel oziroma pravno praznino, ki jo je treba zapolniti. Po ustavi je občina samoupravna lokalna skupnost, v katere pristojnost spadajo le lokalne zadeve in ni več del državne organizacije. Namen kaducitete pa je v tem, da se premoženje brez dedičev uporabi v korist vseh državljanov. Za skupne javne potrebe skrbi država. Zato je edini možni kaducitetni upravičenec država. Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih opravlja varstvo kmetijskih zemljišč država v korist vseh državljanov. Zato je edini logični sklep, da kmetijska zemljišča brez dedičev preidejo v državno lastnino. Na to napotuje tudi 2., 4. in 20. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč. Tudi po pravni tradiciji, temelječi na paragrafu 760 ODZ, zapuščina brez dedičev zapade državi. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni izpodbijana sklepa ter določi, da se zapuščina izroči Republiki Sloveniji.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena Občini Š. in Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, oddelku v M. S. (375. in 391. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD), ki nanjo nista odgovorili. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tudi osebam, ki so se v zapuščinskem postopku prijavile kot dediči, za katere pa je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da ne spadajo v krog zakonitih dedičev. Nihče od njih na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije ne urejuje in sploh ne predvideva družbene lastnine. Zato družbena lastnina ne more več na novo nastati, oziroma ni mogoče pridobiti premoženja v družbeno lastnino. Določbe 9. člena ZD, po kateri zapuščina brez dedičev postane družbena lastnina, ni več mogoče uporabljati. Ker tudi kmetijskih zemljiških skupnosti ni več, ni mogoče uporabljati drugega odstavka 130. člena in 219. člena ZD glede določbe, da se zapuščina brez dedičev izroči tej skupnosti. Občine, kot nadaljnje upravičenke do zapuščine brez dedičev, po sedanji ustavni ureditvi niso več družbenopolitične skupnosti, kar so bile prej, temveč so samoupravne lokalne skupnosti, v katerih prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo (138. in 139. člen Ustave Republike Slovenije). Vendar so občine po Zakonu o lokalni samoupravi osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja (7. člen Zakona o lokalni samoupravi). Zato ukinitev družbene lastnine nima nobenega vpliva na pravno osebnost občin in na njihovo sposobnost pridobivanja premoženja vseh vrst. Določba 219. člena ZD, ki se nanaša na občine, je zato še vedno uporabna.

Razlogi, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti v podporo stališču, da bi morala zapuščina brez premoženja pripasti državi, bi lahko vplivali na drugačno bodočo zakonodajno rešitev, ne vplivajo pa na razlago veljavnih predpisov. Zakon o dedovanju v 130. in 219. členu določa prenos zapuščine brez dedičev na občino oziroma kmetijsko zemljiško skupnost, če gre za kmetijsko zemljišče. Ker kmetijskih zemljiških skupnosti ni več, so ostale občine do sprejema novega zakona edine upravičenke za prevzem zapuščine brez dedičev. Tako ureditev vprašanja kaducitete določa tudi predlog zakona o spremembah Zakona o dedovanju, ki odpravlja sedanjo neskladnost zakona z ustavo glede prenosa premoženja brez dedičev v družbeno lastnino. Predlog določa, da se nepremična zapuščina brez dedičev razglasi za lastnino občine, na območju katere nepremičnina leži (10. člen predloga, ki spreminja drugi odstavek 130. člena ZD).

Glede na navedeno izpodbijana sklepa nista napačno uporabila 9. in 219. člena ZD. Razlog, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, ni podan. Zato je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP).