Jedro

Odreditev hišnega pripora ni na mestu, saj si je osumljenec laboratorije za proizvajanje konoplje že dvakrat prej uredil v stanovanju.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 16. 9. 2015 zoper obdolženega odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve treh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in prehodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izvenobravnavni senat je pritožbo zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev postopka in predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper osumljenega odpravi. Zagovornik navaja, da je bil laboratorij na J. ustavljen že pred 9. 2. 2015 in v vmesnem času laboratorija osumljeni sploh ni uporabljal in laboratorij ni obratoval, tožilstvo ne razpolaga z nobenim dokazom o nasprotnem. V obeh sklepih je zgolj pavšalno navedeno, da je odreditev pripora neogibno potrebna za odvrnitev nevarnosti ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj s strani osumljenega in za zagotovitev varnosti ljudi. Takšne zaključke sodišče sprejema, še preden bi se pridobili podatki, če je sploh šlo za količino, ki je namenjena nadaljnji prodaji. Sklep z dne 18. 9. 2015 ne vsebuje nikakršnih razlogov, zakaj v zadevi ne bi bila primerna odreditev hišnega pripora.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po oceni vrhovne državne tožilke imata oba izpodbijana sklepa vse potrebne razloge glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, kot tudi glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi upoštevata zahtevo iz drugega odstavka 192. člena ZKP. Vsebina zahteve za varstvo zakonitosti sicer kaže, da zagovornik drugače kot sodišči ocenjuje ugotovljena dejstva povezana s pripornim razlogom, kar predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne drži zagovornikova navedba, da sklepa nimata potrebnih razlogov o obstoju ponovitvene nevarnosti, saj sta sodišči upoštevali, da je osumljeni namestil laboratorije že v dveh stanovanjih, ocena senata pa je bila, da je odreditev pripora neogibno potrebna za odvrnitev nevarnosti ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj, ki ogrožajo varnost drugih ljudi. Že preiskovalna sodnica se je v izpodbijanem sklepu opredelila, da odreditev hišnega pripora v konkretnem primeru ni zadosten ukrep.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni storil očitana mu kazniva dejanja. Laboratorij na naslovu J. je bil ustavljen že pred 9. 2. 2015 in ga v vmesnem času sploh ni uporabljal. Tožilstvo za nasprotno tezo nima nobenih dokazov. Ne drži zapis, da naj bi bile vse naprave priklopljene, priklopljen je bil zgolj razvlaževalni sistem, to pa iz razloga, da v stanovanju ne bi prišlo do plesni. Tožilstvo je predlagalo, da naj se med preiskavo pridobi podatke o porabi električne energije na naslovu J. Ljubljana, konkretno za obdobje enega leta in dodatno poročilo z mnenjem glede količine in vrste zaseženih substanc. Po mnenju zagovornika so podatki o porabi električne energije in mnenje glede količine in vrste zaseženih substanc, edini objektivni podatki na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti glede obstoja utemeljenega suma.

6. Zaključek o obstoju utemeljenega suma je preiskovalna sodnica oprla na priloge iz kazenskih ovadb PP Ljubljana Bežigrad z dne 17. 4. 2015 in PP Ljubljana Center z dne 16. 9. 2015, zapisnike o zasegu predmetov, iz katerih je bilo v obeh primerih razvidno, da je osumljenemu bila zasežena oprema za proizvajanje konoplje, zasežene so bile sadike konoplje, konoplja rastlina, ki se je sušila in posušena rastlina konoplja. Iz priznanja osumljenega pa izhaja, da je prav on gojil konopljo. Temu je pritrdil tudi izvenobravnavni senat v točki 4 sklepa. Tako se pokažejo navedbe zagovornika glede neutemeljenosti suma kot neutemeljene, zagovornik z drugačno dokazno oceno uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Zagovornik svojo oceno, da ponovitvena nevarnost ni podana, utemeljuje z navajanji, da je v obeh sklepih pavšalno navedeno, da je odreditev pripora neogibno potrebna za odvrnitev nevarnosti ponovitve tovrstnih dejanj s strani osumljenega in za zagotovitev varnosti ljudi. Takšne zaključke je sodišče sprejelo, še preden bi se pridobili objektivni podatki, če je sploh šlo za količino, ki bi bila namenjena nadaljnji preprodaji in ne zgolj osebni uporabi. Ponovitvena nevarnost ne more biti podana, ker osumljeni laboratorija na naslovu J. od hišne preiskave 9. 2. 2015 sploh ni uporabljal. 8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v točki 7 sklepa obširno obrazložila okoliščine in dejstva, ki kažejo na ponovitveno nevarnost (dne 9. 2. 2015 zaseženih 64 rastlin konoplje, 56 sadik konoplje, dve injekciji s hašiševim oljem in dne 15. 9. 2015 so osumljenemu zasegli opremo za proizvodnjo rastline konoplje, kot tudi večjo količino konoplje). Temu je pritrdil tudi izvenobravnavni senat v točki 5 sklepa. Glede na dejstvo, da so osumljencu na treh mestih zasegli prepovedano drogo, na dveh naslovih našli tudi opremo za proizvodnjo rastline konoplje, je po oceni Vrhovnega sodišča podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

9. Zagovornik v zahtevi navaja, da sklep z dne 18. 9. 2015 ne vsebuje nikakršnih razlogov, zakaj v zadevi ne bi bila primerna odreditev hišnega pripora. Izpodbijani sklep se sklicuje na obrazložitev dežurne preiskovalne sodnice, da hišni pripor ni zadosten ukrep, pri čemer je glavni argument, da je osumljeni do sedaj že v dveh stanovanjih namestil laboratorij.

10. Vrhovno sodišče je že v več sodbah navedlo, da je standardu obrazloženosti drugostopenjskega sklepa zadoščeno, če pritožbeno sodišče ne ponavlja argumentov prvostopenjskega sklepa, če se z njimi strinja in jim zato zgolj pritrdi(1). Preiskovalna sodnica se je v sklepu opredelila tudi glede možnosti odreditve hišnega pripora in navedla, da ta ni na mestu, saj si je osumljeni laboratorije uredil v stanovanju, temu pa je pritrdil tudi izvenobravnavni senat v točki 6. Kolikor se zagovornik ne strinja z ugotovitvami sklepov o odreditvi pripora, uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je pretežno vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Glej sodba Vrhovnega sodišča I Ips 345/2008, I Ips 52008/2011 z dne 13. 11. 2014.