Jedro

ZDR-1 izrecno ne določa in ne predvideva možnosti razrešitve vodilnega delavca, vendar tega tudi ne izključuje. Zato je lahko pomembno, kako je nekdo postal vodilni delavec (z imenovanjem ali na drug način). Že prvi odstavek 74. člena ZDR-1 govori tudi o imenovanju vodilnega delavca v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi, to pa že predpostavlja tudi nasprotno dejanje – razrešitev v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Tudi v primerih, če to ni izrecno predvideno v zakonu ali aktu o ustanovitvi, delodajalec vodilne delavce lahko določi z aktom o imenovanju za mandatno obdobje in jih posledično (predhodno) razreši oziroma odpokliče (pred koncem mandata), posebno če so takšni delavci že predvideni v organizacijski strukturi družbe.

Ovire za razrešitev ne more predstavljati odsotnost jasnejših določb o postopkih in razlogih razrešitve. Tudi če primerjamo položaj teh delavcev s položajem poslovodnih oseb, ugotovimo, da tudi zanje razlogi za odpoklic niso vedno predvideni.

Sodišče druge stopnje dolžnost zagovora v skladu z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 dejansko in izrecno povezalo le s tem, da tožnica ni bila zakonito razrešena s funkcije izvršilne direktorice uprave, torej s tem, da njena razrešitev pred iztekom mandata ni bila predvidena v njeni pogodbi o zaposlitvi. Ker pa to tolmačenje ni pravilno, in ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodilne delavke dejansko zgolj neposredna posledica razrešitve, revizijsko sodišče ne ugotavlja posebnih razlogov za to, da bi bilo treba tožnici še posebej omogočiti zagovor. Zato v danih okoliščinah od delodajalca ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči še poseben zagovor. Pri tem tudi posebej izpostavlja dejstvo, da v odsotnosti posebnih določb v pogodbi o zaposlitvi takšnemu vodilnemu delavcu po prenehanju mandata tako ali tako preneha pogodba o zaposlitvi za vodilnega delavca - zaradi poteka časa takšne pogodbe, in kar izhaja iz 77. člena ZDR-1 in prvega odstavka 79. člena ZDR-1, saj ostane zaposlen na prejšnjem delovnem mestu za nedoločen čas. To tudi pomeni, da posebnih potreb po zagovoru tudi sicer ne more biti, vprašanje pa je lahko, kako že samo te ugotovitve vplivajo na smotrnost in tudi zakonitost odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice z dne 26. 2. 2016 in nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti iz istega dne ter za povračilo stroškov postopka. Iz razlogov sodbe med drugim izhaja, da je bila tožnica izvršilna direktorica uprave banke in obenem vodilna delavka s pogodbo o zaposlitvi za trajanje mandata od 1. 10. 2013 do 1. 10. 2017. Uprava toženke jo je še pred koncem mandata razrešila; razlogi za razrešitev so bili po presoji sodišča utemeljeni in nediskriminatorni, tožnici pa je bil sklep o razrešitvi tudi pravilno vročen. Posledično je toženka tožnici tudi pravilno in utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pred to odpovedjo tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj v tem primeru zagovor ne bi mogel več vplivati na razlog odpovedi oziroma ne bi imel pravega pomena.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost sklepa o razrešitvi tožnice ter nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku, kot izhaja iz sodbe (I. točka izreka), v preostalem pa je pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške (III. točka izreka). Odločilen razlog sodišča druge stopnje za ugoditev zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi je v tem, da v aktih toženke in v tožničini zadnji pogodbi o zaposlitvi ni bila predvidena razrešitev s funkcije izvršilne direktorice pred potekom mandata. Tudi določila v Pravilniku o organizaciji toženke o tem, da je uprava kot prva vodstvena raven pristojna za imenovanje in razrešitev izvršilnih direktorjev, ki spadajo v drugo vodstveno raven, ne predstavljajo zadostne podlage za dopustnost tožničine razrešitve. Tega ne predstavlja niti ugotovitev, da je za razrešitev pristojen isti organ kot za imenovanje in dejstvo, da Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) glede razrešitve vodilnega delavca ne predvideva posebnega postopka. Navedeno stališče naj bi izhajalo tudi iz sodbe in sklepa VS RS VIII Ips 18/2017 z dne 6. 3. 2018. Sodišče je obrazložilo tudi, da je bila možnost nekrivdne in krivdne razrešitve tožnice s funkcije izvršilne direktorice uprave določena le v prvi, ne pa tudi v drugi (zadnji) pogodbi o zaposlitvi tožnice za določen čas vodilnega delavca. V zvezi z odločitvijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče druge stopnje obrazložilo, da ta odpoved le zaradi okoliščin predčasne razrešitve ni bila ustrezno obrazložena, sicer pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zagovor v tej zadevi ni bil potreben, oziroma je v tem primeru pomembno, da razrešitev tožnice ni bila zakonita, zato ne more predstavljati okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor.

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 151/2018 z dne 13. 9. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali lahko delodajalec sprejme odločitev o (predčasni) razrešitvi vodilnega delavca tudi če razrešitev ni ustrezno predvidena s pogodbo o zaposlitvi oziroma z internimi predpisi delodajalca, zlasti upoštevaje dejstvo, da tudi imenovanje delavca na funkcijo ni posebej urejeno in, ali je v primeru podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti vodilnemu delavcu, ki zaradi razrešitve s funkcije ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela, takemu delavcu treba omogočiti zagovor.

4. Toženka je vložila pravočasno revizijo, v kateri predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje in posledično zavrnitev pritožbe tožnice v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Revizija izhaja iz tega, da je bila tožnica pri toženki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu strokovnega sodelavca, da je bila 17. 9. 2013 imenovana za izvršilno direktorico uprave banke za mandatno obdobje štirih let, in sicer s 1. 10. 2013, na podlagi tega sklepa pa je s toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi vodilne delavke za določen čas trajanja mandata. Prva pogodba je bila sklenjena 27. 9. 2013, zaradi organizacijskih sprememb pa nato še pogodba 7. 7. 2015 (v obeh primerih za čas trajanja istega mandata). Po dne 26. 2. 2016 sprejetem sklepu uprave toženke o razrešitvi tožnice, ki je po 1. 3. 2016 nadaljevala delovno razmerje pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ji je toženka podala tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Navaja, da ZDR-1 ne določa in ne ureja postopka razrešitve vodilnega delavca, zaradi česar naj bi šlo za odločitev, ki je v izključni pristojnosti delodajalca, ne glede na interne akte le tega. Zato interni akti ne morejo biti odločilnega pomena za presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi. Sklicuje se tudi na sodbo in sklep VS RS VIII Ips 18/2017, ki jo v odločilnem delu citira, in glede katere uveljavlja drugačne zaključke, kot jih je sprejelo sodišče druge stopnje. V posledici zakonite razrešitve, ki jo je prejel pristojni organ toženke, tožnica tudi ni več izpolnjevala pogojev za delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar ji je toženka to pogodbo utemeljeno odpovedala iz razloga nesposobnosti. Izvedba zagovora o postopku pred odpovedjo ne bi mogla spremeniti odločitve toženke, saj je sklep o razrešitvi tudi zavezujoč in dokončen, sodno varstvo zoper tak sklep pa ni predvideno. Obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga izkazuje že dejstvo razrešitve. Sodišče druge stopnje naj bi s takim stališčem tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse VS RS v številnih sodbah, ki jih toženka citira.

5. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožnica je imela pri toženki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas strokovnega sodelavca (pogodba o zaposlitvi z dne 29. 7. 2013). Nato je bila s strani uprave toženke z dne 17. 9. 2013 imenovana za izvršilno direktorico in je s toženko dne 27. 9. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 1. 10. 2013 do 1. 10. 2017) za delovno mesto izvršilne direktorice, kar je (v organizacijski strukturi toženke) predstavljalo delovno mesto vodilnega delavca. Iz zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2015 izhaja, da se sklene za čas trajanja mandata izvršilne direktorice, od 1.10.2013 do 1. 10. 2017 (za isti mandat kot po prejšnji pogodbi).

9. Iz prvega odstavka 74. člena ZDR-1 izhaja, da lahko vodilni delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas ali če gre za vodilnega delavca, ki je na vodilno delo imenovan v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Iz drugega odstavka istega člena izhaja, da v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, temu delavcu mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Pravice vodilnega delavca, ki za opravljanje vodilnega dela sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pa določa tretji odstavek 74. člena ZDR-1, ki predvideva tudi možnost predčasne razrešitve takšnega delavca. Položaj in pravice vodilnih delavcev se razlikujejo od navadnih delavcev in na drugi strani zaposlenih poslovodnih oseb in prokuristov.

10. Tožničin položaj in pravice je treba presojati v skladu s prvim in drugim odstavkom 74. člena ZDR-1, saj je imela s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, po imenovanju za izvršilno direktorico pa pogodbo o zaposlitvi za vodilno delavko za določen čas.

11. V tem primeru ZDR-1 izrecno ne določa in ne predvideva možnosti razrešitve takšnega delavca, vendar tega tudi ne izključuje. Zato je lahko pomembno, kako je nekdo postal vodilni delavec (z imenovanjem ali na drug način). Že prvi odstavek 74. člena ZDR-1 govori tudi o imenovanju vodilnega delavca v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi, to pa že predpostavlja tudi nasprotno dejanje – razrešitev v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Tudi v primerih, če to ni izrecno predvideno v zakonu ali aktu o ustanovitvi, delodajalec vodilne delavce lahko določi z aktom o imenovanju za mandatno obdobje in jih posledično (predhodno) razreši oziroma odpokliče (pred koncem mandata), posebno če so takšni delavci že predvideni v organizacijski strukturi družbe.

12. Poseben položaj teh delavcev, ki ni izrecno urejen v statusnem gospodarskem pravu, kot posebnost omogoča delovno pravo,1 ki pa ga res ne ureja celovito. Ti delavci imajo zaradi vodenja posameznih področij ali enot in posebnih pooblastil večjo odgovornost kot navadni delavci. Na drugi strani so v organizacijski strukturi družbe in njihovem položaju dolžni spoštovati in se ravnati po usmeritvah in navodilih uprave (direktorjev) in so upravi odgovorni. Zaradi sodelovanja pri vodenju in posebnih pooblastil morajo uživati tudi njihovo posebno zaupanje. Zaradi tega je treba v primerih njihovega imenovanja na to mesto dopustiti tudi njihovo razrešitev iz utemeljenih razlogov, brez posebnega formaliziranega postopka, tudi če njihove pravice v takšnem primeru niso posebej določene. O razrešitvi oziroma predčasni razrešitvi izrecno govori tudi tretji odstavek 74. člena ZDR-1. Zato je VS RS že v sodbi in sklepu VIII Ips 18/2017 z dne 6. 3. 2018 obrazložilo:„Če je možnost predčasne razrešitve vodilnega delavca dopustna v primeru pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je toliko bolj logično, da je možna tudi v primeru pogodbe o zaposlitvi vodilnega delavca za določen čas, to je za čas mandata. Pri teh je že po zakonu predvideno, da jim v času opravljanja vodilnega dela mirujejo pravice iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Predčasna razrešitev je kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v tretjem odstavku 74. člena ZDR-1 posebej omenjena, ker se je za vodilne delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, želelo posebej urediti, kako je z njihovimi pravicami v primeru, če jim je ta odpovedana zaradi predčasne razrešitve; za vodilne delavce s pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa to ni bilo potrebno, ker je za njih že z zakonom predvideno, da v takšnem primeru oživi prej sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je mirovala v času opravljanja vodilnega dela. Takšna ureditev pa ne izključuje možnosti, da se takšnega vodilnega delavca razreši pred potekom mandata“. V nadaljevanju iz razlogov sodbe izhaja tudi, da postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, s posebej urejenimi postopkovnimi pravili, kar na drugi strani pomeni, da odsotnost le teh (v konkretnem primeru v tožničini zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilne delavke) ne predstavlja načelnih ovir za izključitev ali omejitev možnosti razrešitve tožnice s strani pristojnega organa, ki jo je predhodno imenoval. Ovire za razrešitev torej ne more predstavljati odsotnost jasnejših določb o postopkih in razlogih razrešitve. Tudi če primerjamo položaj teh delavcev s položajem poslovodnih oseb, ugotovimo, da tudi zanje razlogi za odpoklic niso vedno predvideni. Tako so npr. različni razlogi za odpoklic člana ali predsednika uprave določeni v primeru delniške družbe (glej drugi odstavek 268. člena ZGD-1), medtem ko to ne velja več izrecno za možnost odpoklica izvršilnega direktorja delniške družbe (glej osmi odstavek 290. člena ZGD-1), ali poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo (razen, če je to posebej določeno v družbeni pogodbi - tretji odstavek 515. člena ZGD-1).

13. V konkretnem primeru so bili vodilni delavci predvideni tudi v organizacijski strukturi toženke. Res je določitev teh delavcev pri toženki slabo urejena oziroma pomanjkljiva, saj je imenovanje in razrešitev v Pravilniku o organizaciji toženke izrecno predvideno le za delavce nižje vodstvene ravni (21., 23., 24. člen) od izvršilnih direktorjev (ti predstavljajo drugo vodstveno raven, pod njimi pa so še tri vodstvene ravni), vendar tudi to kaže predvsem na pomanjkljivost ureditve in ne na nemožnost razrešitve. Če je namreč predvideno imenovanje in razrešitev delavcev nižje vodstvene ravni kot so izvršilni direktorji, ni logično, da bi bila ta možnost zanje izključena. Kot navedeno je treba pri tem upoštevati tudi položaj teh delavcev in njihovo odgovornost upravi toženke. Dejstvo je tudi, da je tožnica postala takšna vodilna delavka (izvršilna direktorica) prav z aktom imenovanja in ne na drug način.

14. Zato se odgovor na prvo vprašanje glasi, da delodajalec lahko predčasno razreši vodilnega delavca, ki ga je predhodno imenoval za delo na vodilnem delovnem mestu, tudi če razrešitev ni izrecno predvidena v pogodbi o zaposlitvi oziroma z internimi predpisi delodajalca.

15. V zvezi z drugim vprašanjem dopuščene revizije, ki se nanaša na dolžnost zagovora razrešenega vodilnega delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, je treba poudariti, da je sodišče druge stopnje dolžnost zagovora v skladu z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 dejansko in izrecno povezalo le s tem, da tožnica ni bila zakonito razrešena s funkcije izvršilne direktorice uprave, torej s tem, da njena razrešitev pred iztekom mandata ni bila predvidena v njeni pogodbi o zaposlitvi. Ker pa to tolmačenje ni pravilno, in ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodilne delavke dejansko zgolj neposredna posledica razrešitve, revizijsko sodišče ne ugotavlja posebnih razlogov za to, da bi bilo treba tožnici še posebej omogočiti zagovor. Zato v danih okoliščinah od delodajalca ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči še poseben zagovor. Pri tem tudi posebej izpostavlja dejstvo, da v odsotnosti posebnih določb v pogodbi o zaposlitvi takšnemu vodilnemu delavcu po prenehanju mandata tako ali tako preneha pogodba o zaposlitvi za vodilnega delavca - zaradi poteka časa takšne pogodbe, in kar izhaja iz 77. člena ZDR-1 in prvega odstavka 79. člena ZDR-12, saj ostane zaposlen na prejšnjem delovnem mestu za nedoločen čas. To tudi pomeni, da posebnih potreb po zagovoru tudi sicer ne more biti, vprašanje pa je lahko, kako že samo te ugotovitve vplivajo na smotrnost in tudi zakonitost odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

16. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP (ker je zaradi drugačne presoje treba odgovoriti še na druge pritožbene navedbe) je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu, to je v I. in III. točki izreka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

17. Sodišče druge stopnje bo moralo ob novem sojenju odgovoriti še na ostale pritožbene navedbe tožnice, ki se med drugim nanašajo tudi na presojo vsebinskih razlogov za njeno razrešitev. Kot že omenjeno bo moralo sodišče v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti izhajati tudi iz prvega in drugega odstavka 74. člena ZDR-1, ki v primeru delavca, ki je zaposlen pri delodajalcu za nedoločen čas in sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodilnega delavca za določen čas, določa mirovanje pravic v času opravljanja vodilnega delavca po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, po tem času pa oživitev prejšnje pogodbe o zaposlitvi.

18. V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da se odločitev o stroških odgovora na revizijo tožnice pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej tudi 26. člen ZDR-1, ki določa možnost zaposlitve teh delavcev iz drugega odstavka 74. člena ZDR-1 brez javne objave, in 54. člen ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1. 2 Glej tudi razloge obrazložitve v sklepu VS RS VIII Ips 241/2017 z dne 4. 12. 2018.