Jedro

Odločba tožeče stranke, izdelana na podlagi ZZZPB, je bila podlaga za izplačilo štipendije in ni bila nikoli razveljavljena. Štipendija, ki je bila dodeljena za dokončanje šolanja ni bila dana z darilnim namenom, vendar pa zaradi nedokončanega šolanja ni odpadel namen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 234.737,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2004. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožba ni sklepčna in je zato na podlagi 3. odst. 318. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi.

Povzema obrazložitev sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Strinja se, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je temeljna misel odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr.

št. U-I-10/99-15 v tem, da je vrnitev iz javnih sredstev izplačane štipendije lahko kot obveznost prejemnika štipendija določena le v zakonu. Ker ustavno sodišče ni razveljavilo določbe 36. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. Republike Slovenije, št. 29/93 in nadaljnji; v nadaljevanju Pravilnik 1993) ugotavlja, da se tudi po odločitvi Ustavnega sodišča RS o vračilu štipendije odloča v sodnem postopku, kjer veljajo splošna pravila civilnega prava. V tem postopku ima tožena stranka možnost uveljavljanja vseh vrst ugovorov, ki pa jih tožena stranka v obravnavani zadevi ni izkoristila. Ni ugovarjala ne temelju ne višini. Toženi stranki je bila štipendija dodeljena za dokončanje šolanja, oziroma pridobitev določenega poklica, torej ne z darilnim namenom, temveč s točno določenim namenom, ki je enak poslovnemu namenu. Če se namen, za katerega so bila sredstva dana ne uresniči, zakon (4. odst. 210. člena ZOR) določa obveznost vrnitve. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 367/2003 z dne 10.6.2004, s katero je ugodilo reviziji tožeče stranke. V omenjeni zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek sicer utemeljevala na podlagi sklenjene poravnave, vendar pa meni, da bi Vrhovno sodišče v primeru, da bi ugotovilo, da 4. odst. 210. člena ZOR ni pravna podlaga za tožbeni zahtevek, revizijo tožeče stranke zavrnilo. V nadaljevanju pojasnjuje, kakšna je bila v omenjeni zadevi odločitev višjega sodišča. Vrhovno sodišče je pravno razlago višjega sodišča štelo za zmotno in odločilo, da mora štipendist, ki šolanja ni uspešno zaključil, štipendijo vrniti. Če ne bi bilo tako, bi vrhovno sodišče zavzelo enako stališče kot višje in bi ugotovilo, da je sklenjena poravnava nična. Drugačna pravna razlaga, po kateri bi bili dolžni štipendijo vrniti le štipendisti, ki so sklenili poravnavo, bi pomenila neenako obravnavo s štipendisti, ki poravnave niso sklenili. Uporabljena morajo biti enaka merila oziroma za vse mora biti enaka uporaba zakona. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevana pravna podlaga ni podana, je napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožba ni sklepčna, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev navedenih v tožbi (3. odst. 318. člena ZPP) in se v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive in izčrpne razloge sodišča prve stopnje. Kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje je bila pravna podlaga za izplačilo štipendije toženi stranki odločba tožeče stranke (upravna odločba), izdana na podlagi Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; ZZZPB; Ur. l. 5/91 in na njem temelječem Pravilniku o štipendiranju - Pravilnik - Ur. l. 5/93), ki ni bila nikoli razveljavljena. Ker zakonodajalec vrnitve štipendije ni uredil (obveznost lahko predpiše le zakonodajalec), je ustavno sodišče z odločbo U-I-10/99 razveljavilo 35. člen pravilnika, ki je takšno obveznost nezakonito določal. Sodišče prve stopnje je na podlagi uveljavljane dejstvene podlage tožbe proučilo možne obligacijske podlage tožbenega zahtevka (stran 2 in stran 3 sodbe) in prepričljivo obrazložilo, zakaj nobena od njih ne nudi opore za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Sodišče prve stopnje toženi stranki ni odreklo odločanja o zadevi, zato ni jasno, na kaj meri pritožbeno razlogovanje o upravičenosti vložitve tožbe pred pristojnim sodiščem in opozarjanjem na določbo 36. člena Pravilnika, ki ni bil razveljavljen. Dejstvo, da tožena stranka ni ugovarjala tožbenemu zahtevku ne po temelju in ne po višini (tožena stranka na tožbo ni odgovorila), ne pomeni, da je treba tožbenemu zahtevku ugoditi, kot očitno zmotno meni tožeča stranka. Če tožena stranka v zakonskem roku ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odst. 318. člena ZPP. Če sodišče ugotovi, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odst. 318. člena ZPP) izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odst. 318. člena ZPP), kar je storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. Presoja sklepčnosti tožbe predstavlja presojo materialnopravne utemeljenosti zahtevka na podlagi zatrjevanih dejstev.

Tožeča stranka sprejema, da po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, vrnitev iz javnih sredstev izplačane štipendije lahko predpiše le zakon. Štipendija je bila dodeljena za dokončanje šolanja oziroma za pridobitev poklica in res ni bila dana z darilnim namenom, vendar pa je materialnopravno zmotno stališče pritožnice, da je zaradi nedokončanega šolanja odpadel namen (enak poslovnemu namenu). Podlaga (upravna odločba) še vedno obstaja, zato tožeča stranka, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni upravičena zahtevati vrnitve štipendije na podlagi 4. odst. 210. člena ZOR, pri čemer vztraja v pritožbi.

Primer, na katerega se sklicuje tožena stranka, se ne nanaša na istovrsten primer, zato tožeča stranka z njim ne more uspešno izpodbiti pravilnosti sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama navaja, da je v zadevi, na katero se sklicuje (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 367/2003), tožbeni zahtevek temeljil na sklenjeni poravnavi, v obravnavani zadevi pa je tožeča stranka kot podlago za vrnitev štipendije uveljavljala neupravičeno pridobitev na podlagi 4. odst. 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v prej omenjeni zadevi tožbenemu zahtevku na vrnitev štipendije ugodilo, ker je štelo, da sta stranki dopustno uredili razmerje, nastalo zaradi nedokončanega šolanja s pogodbo (poravnavo) in da, zaradi kasnejše razveljavitve v pogodbi navedene pravne podlage, sklenjena pogodba ni postala neveljavna in nična. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije se glede upravičenosti zahteve na podlagi 4. odst. 210. člena ZOR ni bilo treba opredeljevati.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi, če bi ugotovilo, da ni podlage v 4. odst. 210. čena ZOR, revizijo zavrnilo.

Pravno neupoštevno je tudi sklicevanje tožeče stranke na neenakost obravnavanja štipendistov v primeru, da bi obveljalo stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje.

Velja prosto urejanje obligacijskih razmerij, kar pomeni, da lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (10. člen ZOR; enako 3. člen Obligacijskega zakonika: OZ; Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.