Jedro

V skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. To pomeni, da je stranka dolžna ločeno specificirati višino stroškov, nastalih s posameznim opravilom, nastanek stroškov pa mora biti tudi izkazan. V obravnavani zadevi je upnica v delnem umiku izvršilnega predloga priglasila 3,65 EUR materialnih stroškov (vloga 0,75 EUR, priloga o,75 EUR, administrativni stroški 2,15 EUR), kar naj bi predstavljalo stroške fotokopij, tiskanja in administrativne stroške, obračunane skladno z javno objavljenim cenikom storitev upnice. Tak stroškovni predlog ni dovolj specificiran, saj ni jasno, kateri konkretni stroški naj bi upnici v zvezi z vlogo in prilogo dejansko nastali. Prav tako ni jasno, katere konkretne stroške je upnica obračunala pod postavko administrativni stroški. Že iz tega razloga upnica s svojim stroškovnim zahtevkom ne more uspeti.

Cenik, ki ga je predložila upnica izkazuje zgolj ceno storitev, ki jih upnica za pošiljanje kopij dokumentov zaračunava svojim strankam, ne pa dejanske višine upnici nastalih materialnih stroškov, ki bi bili neposredno povezani z obravnavano vlogo, vloženo v tem izvršilnem postopku. Cenika zato ni mogoče upoštevati kot izkaza dejanskega nastanka priglašenih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ustavilo izvršbo za dne 14. 4. 2022 plačanih 361,16 EUR (1. točka izreka) in zavrnilo predlog upnice za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 15. 4. 2022 (2. točka izreka).

2. Zoper odločitev v 2. točki izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) pritožila upnica. Navedla je, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnitev njenega predloga za povrnitev stroškov delnega umika utemeljilo z obrazložitvijo, da stroškov v dejanski višini ni z ničemer izkazala, nepravilna in nezakonita. Sodišču prve stopnje je očitala zmotno uporabo petega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, saj sodišče potrebnosti stroškov sploh ni presojalo. Sklicevala se je, da je v enotni sodni praksi že sprejeto stališče, da so v primeru prostovoljnega plačila stroški upnikovega delnega umika potrebni za izvršbo, saj preprečujejo veriženje nadaljnjih vlog strank in s tem povezane stroške in v zvezi s tem citirala sklepa VSL I Ip 1345/2022 in I Ip 1713/2020. Menila je, da je višino priglašenih stroškov tudi izkazala. Pri tem se je sklicevala na odločbe višjih sodišč, v katerih so ji bili priznani enaki stroški, kot jih je na podlagi svojega cenika storitev priglasila v tej zadevi. Sodišču prve stopnje je očitala, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni upoštevalo, da je predložila cenik svojih storitev in se nanj tudi sklicevala, in se o tej listini ni izreklo. Izpostavila je, da je splošno znano dejstvo, da je sestava vloge povezana z delovnimi urami, porabo pisarniškega materiala in uporabo poštnih storitev, ki so plačljive, zaradi česar je zaključek sodišča, da stroški niso izkazani, v nasprotju z dejstvi in dokazi. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano 2. točko izreka spremeni tako, da odloči, da se upnici povrne stroške delnega umika izvršilnega predloga, dolžnici pa naloži v plačilo stroške te pritožbe skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je predlagala razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje v 2. točki izreka in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani 2. točki izreka sklepa stroškovni predlog upnice zavrnilo z obrazložitvijo, da priglašenih materialnih stroškov v dejanski višini ni z ničemer izkazala.

6. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi upničinega stroškovnega zahtevka pravilna. V skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. To pomeni, da je stranka dolžna ločeno specificirati višino stroškov, nastalih s posameznim opravilom, nastanek stroškov pa mora biti tudi izkazan. V obravnavani zadevi je upnica v delnem umiku izvršilnega predloga priglasila 3,65 EUR materialnih stroškov (vloga 0,75 EUR, priloga o,75 EUR, administrativni stroški 2,15 EUR), kar naj bi predstavljalo stroške fotokopij, tiskanja in administrativne stroške, obračunane skladno z javno objavljenim cenikom storitev upnice. Tak stroškovni predlog ni dovolj specificiran, saj ni jasno, kateri konkretni stroški naj bi upnici v zvezi z vlogo in prilogo dejansko nastali. Prav tako ni jasno, katere konkretne stroške je upnica obračunala pod postavko administrativni stroški. Že iz tega razloga upnica s svojim stroškovnim zahtevkom ne more uspeti. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je upnica vlogo vložila preko Portala e-Izvršba, zato ji konkretni materialni stroški, na katere se je ob priglasitvi sicer zgolj pavšalno sklicevala (tiskanje, fotokopiranje) v zvezi z vložitvijo te vloge niso mogli nastati. Do pavšalnega zneska materialnih stroškov in do plačila nagrade za sestavo vloge pa je v postopku upravičen samo odvetnik.

7. Drži sicer, da se je upnica ob priglasitvi sklicevala na priloženi cenik svojih storitev, do katerega se sodišče prve stopnje ni podrobneje opredelilo. Vendar to glede na zgoraj obrazloženo za odločitev v zadevi ni bistveno. Kljub temu sodišče druge stopnje v zvezi s cenikom še dodaja, da ta izkazuje zgolj ceno storitev, ki jih upnica za pošiljanje kopij dokumentov zaračunava svojim strankam, ne pa dejanske višine upnici nastalih materialnih stroškov, ki bi bili neposredno povezani z obravnavano vlogo, vloženo v tem izvršilnem postopku. Cenika zato ni mogoče upoštevati kot izkaza dejanskega nastanka priglašenih stroškov. Drugih dokazil o nastanku in višini teh stroškov pa upnica ni predložila.

8. Sodišče druge stopnje ob tem ni spregledalo predloženih sklepov Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 207/2022 z dne 11. 3. 2022 in Višjega sodišča v Kopru I Ip 90/2022 z dne 29. 3. 2022, na katera se je v pritožbi sklicevala upnica. Kot izhaja iz navedenih sklepov, sta višji sodišči v teh sklepih sprejeli stališče, da so stroški delnega umika potrebni za izvršbo in drugačno stališče sodišč prve stopnje zavrnili kot nepravilno, nato pa upnici stroške za vloge, priloge in administrativne stroške, ki jih je tudi v tistih postopkih (očitno) priglasila v skladu s svojim cenikom, priznali v celotni priglašeni višini. Glede na stališče, obrazloženo pod točkama 6 in 7 obrazložitve, sodišče druge stopnje takšni sodni praksi, na katero tudi sicer ni vezano, ni sledilo.

9. Za pritožbeno presojo utemeljenosti izpodbijanega sklepa niso relevantne obsežne navedbe v zvezi s potrebnostjo vloge, s katero upnik v posledici delnega plačila terjatve delno umakne svoj predlog za izvršbo, in sklicevanje upnice na sodno prakso, ki potrjuje, da je upnik na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu s takšno vlogo nastali. Sodišče prve stopnje namreč upničine zahteve za povrnitev stroškov ni zavrnilo zato, ker bi štelo, da sama vloga ni bila potrebna za izvršbo, ampak zato, ker upnica ni izkazala v dejanski višini priglašenih stroškov, ki naj bi ji z vložitvijo te (tudi po oceni sodišča druge stopnje sicer potrebne) vloge nastali.

10. Po obrazloženem se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov izkaže kot pravilna in zakonita, pritožba pa kot neutemeljena. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o pritožbenih stroških. Ker upnica s pritožbo ni uspela, njeni pritožbeni stroški niso stroški, ki bi bili potrebni za postopek, zato jih mora kriti sama (peti odstavek 38. člena ZIZ).