Jedro

Sodišče prve stopnje je poleg trajanja postopka in dejstva, da je bilo odločeno na dveh stopnjah, pravilno upoštevalo tudi ostale pravnorelevantne okoliščine,ki so po materialnem pravu pomembne za odmero odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v tč. 1 izreka sodbe nad prisojenim zneskom odškodnine 1.440,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 1.2.2008 dalje do plačila in v tč. 2 izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 1. 2. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni in ji v istem roku povrniti pravdne stroške v znesku 448,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka pod izvršbo. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2008 dalje do plačila je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče pravično zadoščenje, upoštevaje kriterije Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO) in že obstoječo sodno takso, odmerilo previsoko. Pri odločanju je potrebno upoštevati merila, zapisana v 4. čl. ZVSPBNO, vse pa skupaj z upoštevanjem obstoječe sodne prakse. Sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je bil postopek relativno zapleten, tako v dejanskem kot pravnem pogledu, od vložitve tožbe do pravnomočnosti pa je trajal 5 let, 1 mesec in 21 dni. Ugotovitvam sodišča tožena stranka ne oporeka, ne strinja pa se z njegovim zaključkom, da je pri odmeri višine odškodnine upoštevalo tako kriterije kot obstoječo sodno prakso. Pri odmeri pravičnega zadoščenja je namreč eden od bistvenih kriterijev, ki vplivajo na višino, število stopenj odločanja. Tako merilo ves čas upošteva Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki predstavlja do sedaj obširno sodno prakso, katero v tovrstnih postopkih upoštevajo tudi domača sodišča. ESČP je namreč v zadevi G. proti S. ugotovilo, da ZVPSBNO daje ustrezno varstvo v primeru kršitve cit. pravice in je tudi samo v tej zadevi že uporabilo kriterije iz 4. čl. v povezavi s 16 čl. ZVPSBNO za odmero pravičnega zadoščenja. Z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2831/2002 je ugotoviti, da je postopek trajal na dveh stopnjah, česar pa sodišče v konkretnem primeru pri odmeri višini ni upoštevalo. Prav tako ni povedalo, katero sodno prakso je upoštevalo pri odmeri. Tožena stranka je že v teku postopka navedla primerljivo sodno prakso v podobnih primerih. Teh pa je še veliko več, npr. zadeve R., K., B., I. itd. vse proti S. Sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Z vpogledom v sodno prakso ESČP je ugotoviti, da je sodišče za postopke v takšnem trajanju na dveh stopnjah, kot v tej zadevi, odmerilo odškodnino v višini 3.200,00 EUR. Upoštevaje stališče istega sodišča, ki državi pogodbenici dovoljuje, da v postopku pred nacionalnimi organi ponudi oz. dosodi odškodnino za kršitev njene pravice do sojenja v razumnem roku v višini 45 % zneska, ki bi ji ga dosodilo ESČP (takšno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevah D. v. S., R. P. v. I., S. v. I.), je primerna odškodnina 1.440,00 EUR. ESČP je to stališče tudi že uporabilo v zadevah zoper R. S. in sicer v odločitvi Z. in drugi, kot izhaja iz 38. tč. tega sklepa, z dne 6. 5. 2008, ki ga toženka prilaga pritožbi. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 1185/2008 z dne 16. 4. 2009. Na enotno ter primerno prakso odmerjanje tovrstnih odškodnin, upoštevaje 45 % v primerljivih zadevah ESČP, je opozorilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Sodnikovem reformatorju št. 9/2008 z dne 18. 9. 2008. Tožena stranka glede na navedeno predlaga, da sodišča pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odmeri odškodnino v višini 1.440,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne, vse skupaj s stroškovno posledico.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku spora majhne vrednosti, v katerem se po določbi I. odst. 458. čl. ZPP sme odločba, s katero je končan spor v takšnem postopku, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka pravočasno in pravilno opozorjene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. P 2831/2002, v katerem je uveljavljal odškodninski zahtevek in ki je trajal od vložitve tožbe do pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje 5 let, 1 mesec in 21 dni, kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je po določbi I. odst. 16. čl. ZVPSBNO podana odškodninska odgovornost tožene stranke, tožnik pa je upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se glede na določbo II. odst. 16. čl. ZVPSBNO prizna v znesku od 300 € do 5000 €. Pri določitvi višine odškodnine pa se upoštevajo merila iz 4. čl. tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo III. odst. 16. čl. v zvezi s 4. čl. ZVPSBNO ugotovilo vse okoliščine, ki opredeljujejo odmero višine odškodnine tožniku. Ugotovilo je, da je bil postopek v pravdni zadevi P 2831/2002 relativno zapleten v dejanskem in pravnem pogledu. Sporen je bil tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka, zaradi česar je sodišče določilo izvedenca iz varstva pri delu, katerega je tožnik najprej izločal. Sodišče je s sklepom s 16. 1. 2004 njegov predlog zavrnilo, tožnik se je pritožil zoper takšen sklep, a je bila pritožba zavrnjena. Sodišče je imenovalo še enega izvedenca s področja varstva pri delu, postavljen pa je bil še izvedenec medicinske stroke zaradi ugotavljanja višine odškodnine. V dejanskem pogledu je bil dokaj zapleten dokazni postopek, saj je moralo sodišče prebrati srednje obsežno (44 prilog) listinsko dokumentacijo, zaslišati tožnika in tri priče. Zaradi tega in ker so bili opravljeni le trije naroki za glavno obravnavo, pa sodišče prve stopnje dolgotrajnosti postopka ni moglo pripisati morebitni hudi zapletenosti zadeve. Sodišče druge stopnje se s tako oceno strinja, saj zadeva res ne spada med najbolj oziroma zelo zapletene zadeve. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik k trajanju sodnega postopka s svojim ravnanjem ni pripomogel, saj ni zasledilo ravnanj, ki so bila odvisna od njega in bi lahko kazala na neprimeren način pravdanja. Drugače pa je sodišče zaključilo glede načina, na katerega je bila konkretna zadeva obravnavana pred sodiščem. Ugotovilo je, da je od vložitve tožbe do prvega naroka za glavno obravnavo poteklo kar 11 mesecev, od prvega naroka do drugega naroka za glavno obravnavo pa kar 3 leta in 3 mesece, kar je prav gotovo nedopustno dolgo. Od izdaje sodbe do vročitve pisnega izvoda sodbe je sodišče potrebovalo še nadaljnje tri mesece in nato je preteklo še 9 mesecev, da je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke. Celoten postopek je na prvi stopnji tako trajal 4 leta in 5 mesecev, na drugi stopnji pa še 10 mesecev. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da glede na naravo spora (zahtevek za pravično denarno odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo), za tožnika vsekakor zadeva ni bila le neznatnega pomena.

Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožniku zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker je postopek v pravdni zadevi P 2831/2002 tekel 5 let in 3 mesece brez možnosti vplivanja na njegovo pospešitev v času najdaljšega zastoja (3 leta in 3 mesece med razpisom prvega in drugega naroka za glavno obravnavo, od zahtevanih 2.500,00 EUR prisodilo denarno odškodnino v višini 1.700,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na merila in kriterije iz III. odst. 16. čl. in 4. čl. ZVPSBNO odločitev materialnopravno pravilna, saj temelji na pravilni oceni, da je zadeva srednje zapletena v dejanskem in pravnem pogledu, da je tožnik, za katerega zadeva ni bila le neznatnega pomena, izkazal skrbno ravnanje oz. ni s svojim ravnanjem pripomogel k trajanju postopka, kakor tudi upošteva potek časa med razpisom prvega in drugega naroka, kar je predstavljalo najdaljši zastoj v postopku (3 leta in 3 mesece). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjeni znesek odškodnine ustrezno umeščen v določen zakonski okvir odškodnin, tudi ob primerjavi zadev iz sodne prakse. Očitek v pritožbi, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je postopek trajal na dveh stopnjah, ne drži, saj kot izhaja tudi iz zgoraj povzetega ugotovljenega dejanskega stanja, je prvostopenjsko sodišče to dejstvo pri odmeri upoštevalo. Res je le obrazložilo, da je odškodnino odmerilo ob primerjavi zadev iz sodne prakse in pri tem ni navedlo posamičnih sodnih odločb, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve. Prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke o višinah odškodnin v zadevah R., K., B. in I. Sicer pa tudi po določbi III. odst. 457. čl. ZPP obrazložitev sodbe v postopku v sporu majhne vrednosti obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev ter navedb določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno, zato opredelitev do navedb strank ni nujna sestavina obrazložitve. Tej zahtevi je v obravnavani zadevi zadoščeno. Vrhovno sodišče RS je res v Sodnikovem informatorju št. 9/2008 objavilo priporočilo, da se pri odločanju višine odškodnine oziroma pravičnega zadoščenja za osnovo uporabi znesek, ki ga je v podobnem primeru, torej v primeru, ki je trajal enako ali približno enako dolgo ter na enakem številu stopenj, določilo ESČP, ter nadalje priporočilo, da se ta osnova zniža na 45 % osnove (glede na to, da je primeru Z. in ostali v. R. S. zaradi kršenja njihove pravice do sojenja v razumnem roku, ESČP izreklo, da je primerna višina odškodnine, ki jo je Državno pravobranilstvo ponudilo pritožnikom v višini 45 % od zneska, ki bi ga določilo ESČP ). A je pridalo tudi to, da tako določen znesek denarne odškodnine seveda še ni dokončen in se lahko še zniža zaradi prispevka stranke k trajanju sodnega postopka, lahko pa se tudi zviša predvsem zaradi pomena, ki ga ima zadeva za stranko. To pa je skladno s 4.čl. in III. odst.16. čl. ZVPSBNO, saj pravno podlago za presojo tožnikovega zahtevka predstavljajo določbe ZVPSBNO. Glede na zakonske kriterije, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ni moč zaključiti, da odmerjena odškodnina ni primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih v sodni praksi, tudi s primeri, navedenimi v pritožbi - K., B. in I., vse proti R. S., v katerih je ESČP prisodilo odškodnino v višini 3.200,00 €, pri čemer je v zadevi K. postopek trajal 5 let in 6 mesecev na dveh stopnjah, v zadevi B. in I. pa 5 let in 7 mesecev prav tako na dveh stopnjah. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri odškodnine v obravnavani zadevi upoštevalo poleg trajanja postopka in dejstva, da je bilo odločeno na dveh stopnjah, v skladu s cit. določbami ZVPSBNO tudi ostale že zgoraj navedene okoliščine, zato je po oceni pritožbenega sodišča materialno pravo pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo. Pritožbeni preizkus odločitve o pravdnih stroških pa prav tako pokaže, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pravilno uporabilo določbe ZPP in Odvetniške tarife.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.