Jedro

Nespoštovanje pisne oblike nima za posledico neveljavnosti avtorske pogodbe, temveč se sporne in nejasne določbe posla v takem primeru razlagajo v avtorjevo korist

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka kršila izključno materialno avtorsko pravico tožečih strank s tem, da je v letu 1996 brez izrecnega in pisnega soglasja imetnic materialnih avtorskih pravic kot dedinj po pokojnem D. G. javno objavila v monografiji z naslovom "P" 327 avtorskih fotografij iz zapuščine D. G. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nedovoljena objava fotografij še v monografiji "PL" in "PS", ter zahevka za plačilo zneska 5.030.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1998 dalje in zneska 486.000,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.10.1998 dalje in za objavo sodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje tožečim strankam naložilo, naj toženi stranki povrnejo njene pravdne stroške v znesku 362.303,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2000. Proti takšni sodbi so se pritožile tožeče in tožena stranka, vsaka v delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela.

Tožnice se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pritožbenimi navedbami najprej uveljavljajo napake postopka in izpodbijane sodbe, ki zadevajo njen ugodilni del in za uveljavitev katerih nimajo pravnega interesa: dovolitev spremembe tožbe, nepreskusljivost ugotovitvenega dela sodbe. Zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih očitkov, ki niti niso mogli vplivati na njegovo odločitev, ni podrobneje povzelo in nanje tudi ne odgovarja. Tožnice nadalje navajajo, da je sodišče, potem ko je pravilno ugotovilo, da je pogodba med pokojnim avtorjem in toženo stranko pogodba o naročilu avtorskega dela, hkrati ugotovilo, da tožena stranka s pogodbo ni prevzela obveznosti reprodukcije. Pravica reproduciranja avtorskega dela je vsebina založniške pogodbe, ki pa ni bila sklenjena. Prav neobstoj takšne pogodbe in zato neupravičena reprodukcija fotografij pokojnega avtorja je razlog za to pravdo. Pravilno je stališče sodišča, da je naročnik lastnik ustvarjenega avtorskega dela, vendar mu gre le avtorska pravica distribucije izvirnika oziroma primerkov avtorskega dela, ki je z enkratnim razpolaganjem z njim izčrpana. Tožena stranka fotografij ni le distribuirala, temveč jih je reproducirala, za kar pa ni imela dovoljenja. Med pravdnimi strankami ni prišlo do sklenitve pisne založniške pogodbe. Zato mora sodišče sporne ali nejasne določbe posla razlagati v korist avtorja, torej tako, da so se tožnice odpovedale honorarju, pod pogojem, da tožena stranka podpiše pogodbo, ki so ji jo predložile. Tožnice se plačilu tako niso odpovedale in sedaj zahtevajo običajno plačilo za vse objave, za zadnjo pa z 200% povečanjem, saj je do kršitve prišlo že po vložitvi tožbe, ko je bilo očitno, da tožena stranka počne nekaj, do česar ni upravičena. Prav tako zahtevajo ugotovitev kršitve ter objavo sodbe, ki bo vsebovala navedbo zakonitega zastopnika tožene stranke. Objavo utemeljujejo z njeno poučnostjo za javnost. Tožnice še poudarjajo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni pojasnilo, kaj predstavlja plačilo, ki ga je prejel pokojni avtor. Tožnice menijo, da je šlo za plačilo podjema, kar pa ni podlaga njihovega zahtevka in še nadalje pojasnjujejo svoje stališče o razlikovanju med podjemom in prenosom avtorskih pravic.

Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne odločitve o pravdnih stroških. Predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki prizna še 350 odvetniških točk stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka fotografije objavila brez privolitve tožnic. Prva tožnica je izpovedala, da je zastopniku tožene stranke predlagala, da se s plačilom 50,00 DEM za fotografijo poplača vse in se toženi stranki ne zaračunata ponatis in angleška izdaja. Tožena stranka je dogovorjeni honorar izplačala z odbitkom zneska, ki ga je že plačala pokojnemu avtorju. Privolitev res ni bila dana v pisni obliki, vendar to ne vpliva na veljavnost posla. Tožena stranka še vztraja, da je upravičena do povrnitve nagrade odvetniku za pristop na prvo obravnavo v višini 700 točk in ne le 350, kot ji jih je priznalo sodišče prve stopnje.

Tožnice so na pritožbo tožene stranke odgovorile in predlagajo, naj jo sodišče druge stopnje zavrne. Navajajo, da je tožnica večkrat ponudila toženi stranki sklenitev založniške pogodbe, ta pa je izplačala drugačen znesek. Takšno ravnanje je šteti za protiponudbo, s katero pa se tožnice niso strinjale. Tožnica se ni strinjala z angleško objavo in dogovorjenim izplačilom, šlo je le za njeno pogajalsko izhodišče. Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je kot med pravdnimi strankami nesporno ugotovilo: - da so tožnice dedinje materialnih avtorskih pravic po pokojnem D. G., - da je tožena stranka po avtorjevi smrti objavila njegove fotografije v treh knjižnih izdajah (PL, P in PS), - da sta pokojni avtor in tožena stranka leta 1987 sklenila pogodbo, s katero sta se dogovorila, da bo avtor za plačilo fotografiral, izbral in izdelal povečave za publikacijo "PV", - da je tožena stranka pokojnemu avtorju izplačala akontacijo, za končno ceno pa je bilo s pogodbo med njima določeno, da se obračuna po izgotovljeni količini in kvaliteti, sporazumno z uredniškim odborom, upoštevaje trenutne finančne možnosti in riziko izvajalca pri celotnem projektu.

Obe pravdni stranki sta še navajali, da sta se po avtorjevi smrti in objavi fotografij v monografiji "PL" ustno dogovorili za plačilo v višini 50,00 DEM za vsako objavljeno fotografijo, kar skupaj znaša 15.600,00 DEM, medtem ko naj bi bila nadaljnja objava v angleški izdaji monografije brezplačna. Tožena stranka je tožnicam nato izplačala le znesek v višini 6.751,00 DEM, ker je v med pravdnimi strankami dogovorjeni znesek vračunala s pokojnim avtorjem dogovorjeni in njemu izplačani znesek predujma v višini 8.849,00 DEM.

O pravni naravi pogodbe iz leta 1987 Pogodbo, sklenjeno leta 1987 med pokojnim avtorjem in toženo stranko, je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo kot pogodbo o naročilu avtorskega dela (za katero se, če ni drugače dogovorjeno, uporabljajo pravila pogodbe o podjemu). S pogodbo o naročilu avtorskega dela se avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, ki se mu zanj zaveže plačati honorar. Če ni s pogodbo drugače določeno, obdrži avtor vse avtorske pravice na naročenem delu (24. člen Zakona o avtorski pravici - ZAP, Ur. l. SFRJ, št. 19/78, s spremembami in dopolnitvami - veljavnega v času sklenitve pogodbe). Sedanji Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Ur. l. RS, št. 21/95) izrečno določa izjemo (3. odstavek 99. člena ZASP), da se s pogodbo prenese pravica distribuiranja, ki je izključna pravica, da se izvirnik ali primerek dela daje v promet s prodajo ali drugo obliko prenosa lastninske pravice ali s tem namenom ponudi javnosti (24. člen ZASP). Tožnice pa glede na način oziroma obliko izkoriščanja avtorskega dela v konkretnem primeru (razmnoževanje in objava fotografij s tiskom oziroma njihovo izdajo v knjižni obliki) uveljavljajo varstvo pravice reproduciranja avtorskega dela in distribuiranja tako nastalih primerkov. Pravica reproduciranja je izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, ne glede na vrsto postopka in primerka ali njegovo število (23. člen ZASP). Vsako pogodbo pa je potrebno presojati posebej in ugotoviti, ali prenos avtorskih pravic, četudi ni izrečno dogovorjen, izhaja iz njenega namena. Tako sta stranki pogodbe iz leta 1987 v njej določili, da avtor izdela fotografije za publikacijo "PV", torej ravno za objavo v knjižni obliki. Sodišče prve stopnje je zato kljub zmotni uporabi pravnih terminov pravilno zaključilo, da je avtor s pogodbo iz leta 1987 prenesel pravico reproduciranja in distribuiranja fotografij zaradi njihove objave v obeh monografijah v slovenskem jeziku. Pri tem pa je dopustnost objave v zadnji monografiji odvisna od ugotovitve, ali gre za ponovno objavo že v prvi objavljenih ali drugih fotografij, ki pa sodijo v okvir naročila, saj vsebuje pogodba podlago le za njihovo enkratno izdajo.

O ustnem dogovoru med pravdnimi strankami V nasprotju z navedbami pravdnih strank in izvedenimi dokazi pa je sodišče obrazložilo svojo ugotovitev, da pravdne stranke niso sklenile ustnega dogovora o plačilu za v prvi izdani monografiji objavljene fotografije in neodplačnemu prenosu materialnih avtorskih pravic glede objave v angleški izdaji monografije, ker se niso mogle sporazumeti o vštetju avtorju izplačanega predujma. Ni pa ugotovilo, kdaj je do nesporazuma prišlo. Iz navedb pravdnih strank in iz izvedenih dokazov je namreč razvidno, da je nesporazum glede vračunanja nastal naknadno in da tožnice sploh niso vedele, da je avtor na račun pogodbe iz leta 1987 že kaj prejel. Sodišče prve stopnje se bo zato moralo v novem sojenju ponovno opredeliti glede obstoja, veljavnosti in vsebine ustnega dogovora med pravdnimi strankami. Za pravilno odločitev v zadevi je zlasti pomembno, da sodišče prve stopnje ugotovi, ali predstavlja ustni dogovor med pravdnimi strankami realizacijo pogodbe med avtorjem in toženo stranko v delu, v katerem ta predvideva sklenitev naknadnega dogovora o končnem plačilu, in ali vračunanje avtorju plačanega zneska v med pravdnima strankama dogovorjeno plačilo pomeni le miselni pridržek ali kasnejšo spremembo volje tožene stranke (prim. izpoved predstavnika toženke, list. št. 37), ki pa ju ni mogoče upoštevati. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem (pa tudi v odgovor na pritožbena stališča pravdnih strank) opozarja na uporabo relevantnih določb materialnega prava. Na podlagi 29. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) je pogodba sklenjena, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Na podlagi določb 1. in 2. odstavka 17. člena ZOR pa so udeleženci obligacijskih razmerij dolžni izpolniti svoje obveznosti; obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.

Od presoje obstoja ustnega dogovora je odvisno, ali je bila tožena stranka upravičena do objave fotografij v angleški izdaji monografije, medtem ko enkratna izdaja fotografij v obeh monografijah v slovenskem jeziku temelji na pogodbi med avtorjem in toženo stranko, morebitna ponovna objava istih fotografij v drugi od obeh slovenskih monografij pa bi bila protipravna. V primeru dopustne uporabe materialnih avtorskih pravic so tožnice upravičene do plačila za uporabo materialnih avtorskih pravic predvsem v skladu z medsebojnim dogovorom, kolikor je dopustnost zadnje izdaje utemeljena v pogodbi iz leta 1987, pa v skladu z njo. V primeru kršitve materialnih avtorskih pravic so tožnice upravičene do plačila v višini običajnega honorarja za takšno izkoriščanje pravice. Če je kršitev namerna ali storjena v hudi malomarnosti, so na podlagi 1. odstavka 168. člena ZASP upravičene do 200% povečanega zneska, pri čemer se višina civilne kazni določi upoštevaje vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde storilca, velikost honorarja in preventivni namen civilne kazni.

Pomanjkljivi oz. zmotni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo zahtevek za objavo sodbe. Zahtevki na podlagi 167. člena ZASP so namenjeni varstvu vseh izključnih avtorskih pravic, zlasti materialnih. Tako tudi namen objave sodbe na podlagi določbe 6. točke 1. odstavka 167. člena ZASP ni le v odstranitvenih in satisfakcijskih učinkih za oškodovanca, kot so sicer predvideni v primeru kršitve osebnostnih pravic po ZOR (ZASP s komentarjem, str. 384). Tako ugotovljena okoliščina, da je bil avtor v vseh publikacijah objavljen, še ne izključuje tega zahtevka. Odločitev o njem je zato najprej odvisna od utemeljenosti zahtevka za ugotovitev kršitve materialnih pravic.

Zaradi pomanjkljivosti v razlogih je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 1. odstavka 354. člena in na podlagi 355. člena ZPP pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje glede na zapisane razloge sodišča druge stopnje moralo predvsem opredeliti do veljavnosti in vsebine ustnega dogovora pravdnih strank glede plačila za objavo fotografij v prvi slovenski in v angleški izdaji. Nadalje bo moralo ponovno presoditi, v kakšnem obsegu je sam avtor prenesel pravico reproduciranja s pogodbo iz leta 1987 in katero izkoriščanje materialnih avtorskih pravic s strani tožene stranke ima podlago v njej, katero v dogovoru pravdnih strank, katero pa morda vseeno nima nobene poslovne podlage, ter glede na to odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ter eventualno o obsegu in načinu objave sodbe.

Že razveljavitev odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi razveljavitev odločitve o pravdnih stroških, vseeno pa sodišče druge stopnje poudarja, da je pravilno pritožbeno mnenje tožene stranke, da je za zastopanje na prvi obravnavi, na kateri se je obravnavala glavna stvar, odvetnik upravičen do nagrade po tar. št. 13 in ne le do 50% nagrade po tej tar. št. Sodišče prve stopnje je v zadevi prvo obravnavo opravilo dne 10.7.2000, sprememba prvega odstavka tar. št. 15 Odvetniške tarife, ki določa višjo nagrado za zastopanje na prvi obravnavi, pa je pričela veljati z dnem 7.6.2000 (14. člen Sklepa o spremebah in dopolnitvah Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 49/2000).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.